VSL Sklep II Cp 78/2020

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sodni izvedenki in cenilki za gradbeno stroko in kmetijska zemljišča A. A. za pisno izdelavo izvedenskega mnenja priznalo nagrado v znesku 1.072,20 EUR, povečano za 8,85 % prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 94,89 EUR in 0,53 % prispevek za zdravstveno varstvo in zavarovanje v višini 5,68 EUR, skupaj 1.172,77 EUR.

2Pritožnica v uvodu pritožbe navaja, da izpodbija sklep v celoti, iz vsebine pa izhaja, da ga izpodbija v treh postavkah. Navaja, da ni resnična ugotovitev sodišča, da ni obrazložila izjemnih okoliščin, zato bi sodišče moralo priznati nagrado za izjemno zahtevo izvedensko mnenje in ne samo za zelo zahtevno izvedensko mnenje, v zvezi s tem pa tudi 102 EUR skladno z 42. členom veljavnega Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih² (Pravilnik). Sodišče je nepravilno zavrnilo priglašenih 22 EUR za čas potovanja na sodišče in prevzem spisa, saj ji skladno 49. členom Pravilnika v povezavi z 12. členom pravilnika, ki ureja povrnitev stroškov v pravdnem postopku, izgubljeni zaslužek nedvomno pripada. Pritožuje se tudi glede materialnih stroškov. Sodišče bi jih moralo priznati v celoti, saj je skladno z lastno izdelano metodologijo nedvomno izkazala, da so ji vsi priglašeni stroški nastali. Dodatno se v pritožbi sprašuje, ali lahko sodišče s sklepom iz računa prečrta karkoli, kar ni v skladu s pravilniki, ki predpisujejo pogoje finančnega poslovanja.

3Pravdni stranki na pritožbo nista odgovorili.

4Pritožba ni utemeljena.

5Neutemeljeno je pritožbeno spraševanje ali lahko sodišče iz računa črta določene postavke. Ker stroški izvedenstva bremenijo stranke postopka, te pa so dolžne nositi le potrebne in nujne stroške, je sodišče dolžno preveriti, ali so priglašene postavke v stroškovniku skladne s Pravilnikom.

Zahtevnost izvedenskega mnenja

6V pritožbenem postopku je sporno vrednotenje pisne izdelave izvedenskega mnenja. Zgoraj navedeni Pravilnik, ki predstavlja podlago za njegovo vrednotenje in plačilo nagrade izvedencu, v 40. členu predvideva štiri stopnje zahtevnosti (manj zahtevno, zahtevno, zelo zahtevno in izjemno zahtevno). V skladu z 42. členom Pravilnika sodišče zahtevnost izvida, mnenja ali cenitve ugotavlja zlasti glede na obsežnost dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo izvida in mnenja ali cenitve, čas, ki ga ima sodni izvedenec oziroma sodni cenilec na voljo, da izvid in mnenje ali cenitev pripravi, kompleksnost in vrsto zadeve, ter druge dejavnike, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti. Skladno s tretjim odstavkom 47. člena Pravilnika se sme za izdelavo izjemno zahtevnih pisnih izvidov in mnenj plačilo ustrezno povečati, a največ do 50 % določenih najvišjih vrednosti. Sodna praksa, ki je na tem področju obširna in ustaljena, je zavzela stališče, da je nagrada za izjemno zahtevno delo pridržana za najbolj kompleksna in strokovna mnenja.³ Sodna praksa kot zelo zahtevna mnenja vrednoti tista, ko morajo izvedenci odgovoriti na veliko zahtevnih in kompleksnih vprašanj in naloga zahteva npr. dodatno poglobljen študij, obsežne analize in preračune, tudi specifično znanje oziroma znanje za več področij in sodelovanje z izvedenci iz drugih področij.⁴

7Ocena stopnje zahtevnosti je v pristojnosti sodišča. Izvedenka je v stroškovniku, ko je priglasila nagrado za izdelavo izjemno zahtevnega mnenja ter predlagala povečanje za 20 %, obrazložila, zakaj šteje mnenje za izjemno zahtevno in sicer zaradi izredno velikega obsega dela, računske preveritve vseh dokumentov spisa, ki se vodijo na gradbišču, in pogodb z navzkrižnimi kontrolami za vse posamične postavke v vseh mesecih gradbišča. Sodišče prve stopnje je navedeno v sklep povzelo, a je po oceni pritožbenega sodišča glede na zgoraj navedeno stališče sodne prakse pravilno povzelo, da v obravnavni zadevi niso podane takšne izjemne okoliščine, da bi bilo mnenje mogoče ovrednotiti kot izjemno zahtevnega. Pritrditi gre tako sodišču prve stopnje kot izvedenki, da je mnenje obširno, na 55 straneh, s številnimi preračuni, izvedenka pa je morala odgovoriti na 12 kompleksnih vprašanj sodišča in pravdnih strank, a sam obsega mnenja še ne pomeni, da ga je mogoče vrednotiti kot izjemno zahtevnega. Pritožba je v tem delu neutemeljena, posledično je neutemeljena tudi za plačilo 102 EUR, saj je dodatno plačilo po 47. členu Pravilnika dopustno le v primeru, ko je mnenje ovrednoteno kot izjemno zahtevno.

Potni stroški

8Izvedenka je poleg potnih stroškov z javnim prevozom na sodišče v višini 2.60 EUR po 49. členu Pravilnika, kar ji je sodišče prve stopnje priznalo, priglasila tudi čas potovanja na sodišče, prevzem spisa, 2 x po 30 minut v vsako smer, skupaj 22 EUR po 39. členu Pravilnika. Sodišče prve stopnje je njen predlog v tem delu pravilno zavrnilo, saj 39. člen v tretjem odstavku daje podlago za presojo navedenih stroškov le za čas potovanja na ogled in nazaj. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja v obravnavani zadevi ogled ni bil opravljen. Skladno s 4. in 12. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku⁵ gre izvedencu pravica do povrnitve izgubljenega dobička oziroma nadomestila plače za odsotnost z dela zaradi vabila na sodišče. A je pritožbeno sklicevanje na navedeno prepozno in s tem neupoštevno, saj izvedenka v stroškovniku ni podala predloga za povrnitev izgubljenega dobička,⁶ ampak se je sklicevala na 39. člen Pravilnika.

Materialni stroški

9Pravna podlaga za priznanje materialnih stroškov je v konkretnem postopku podana v 249. členu ZPP in v Pravilniku o izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih, ki se uporablja od 1. 1. 2019 dalje. Po prvem odstavku 49. člena Pravilnika imajo sodni izvedenci, cenilci in sodni tolmači pravico do povrnitve stroškov v skladu s predpisi, ki urejajo povrnitev stroškov v sodnem postopku. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku v tretjem odstavku 15. člena med drugim določa, da imajo izvedenci pravico do povrnitve stroškov za porabljeni material in drugih dejanskih izdatkov v zvezi z opravljenim delom. Gre za pravico do povračila dejanskih materialnih stroškov in ne v pavšalnem znesku do največ 15 % nagrade, kot je bilo urejeno v prej veljavnem 45. členu Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih.⁷ Veljavna pravna ureditev zagotavlja priznavanje dejanskih materialnih stroškov, ki morajo biti ustrezno specificirani.⁸

10Pritožba ima prav, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo Pravilnik, ko je priznalo materialne stroške v pavšalni višini 10 % od prisojene nagrade, a je odločitev kljub temu pravilna. Sodišče je pravilno obrazložilo, da gredo izvedenki materialni stroški, ki so bili potrebni za izdelavo mnenja, ne pa tudi stroški, ki jih je priglasila skladno z lastno metodologijo, priloženo k stroškovniku. Sodna praksa je že zavzela stališče, da pojma stroškov za izvedensko delo v skladu z določili ZPP in zgoraj navedenima pravilnikoma oziroma pojma drugih dejanskih izdatkov ni mogoče razumeti v smislu kot uveljavlja izvedenka (stroški zavarovalne premije, električne energije, porabe kuriv, ogrevanja, komunalnih storitev, odvoza smeti, telefona, telefaksa, elektronske pošte, stroški strojne in osnovne programske opreme ter stroški potrošnega materiala). Med materialne stroške, ki jih je v zvezi z izdelavo konkretnega izvedenskega mnenja mogoče priznati, sodijo zgolj stroški za kopije, poštnino in kuverto, ne pa tudi ostali priglašeni materialni stroški. Izvedenka je namreč upravičena do povrnitve stroškov za vse, kar je bilo nujno potrebno za izdelavo samega izvedenskega mnenja, in ne do povrnitve stroškov, ki jih je imela zato, da je delo kot izvedenka lahko opravila.⁹

11Pritožbeno sodišče je zato preverilo stroškovnik tožeče stranke in priloženo izvedenkino lastno metodologijo in ugotavlja, da so dejanski stroški, ki jih je izvedenki skladno z zgoraj navedeno pravno podlago dopustno priznati, stroški tiskanja, poštnin in kurirskih storitev. Te je opredelila v skupni višini 174,02 EUR.¹⁰ Pri tem se je sklicevala na cenik tiskanja, objavljen v katalogu informacij javnega značaja Okrajnega sodišča v Ljubljani, v katerega je pritožbeno sodišče vpogledalo in ugotavlja, da gre za verzijo 2019.1 z dne 25. 3. 2019, torej pride v poštev za odločanje v tem konkretnem postopku. V 17. členu je določen enotni stroškovnik za cene materialnih stroškov za posredovanje informacij javnega značaja brez DDV.

12Izvedensko mnenje obsega 55 strani od tega 13 strani A3 formata, od katerih je 10 barvnih in tri navadne (črno bele), in 42 strani A4 formata, od katerih so štiri barvne,¹¹ 38 pa je navadnih. Izračun izvedenke glede cene za eno kopijo vključno z DDV v višini 0,77 EUR za eno stran, je napačen. Ta cena je v stroškovniku navedena za barve fotokopije, zato je pritožbeno sodišče ob upoštevanju stroškovnika, na katerega se sklicuje izvedenka, napravilo naslednji izračun. Cena za barvno kopijo formata A3 znaša 1,25 EUR, z DDV 1,53 EUR, za 10 kopij 5,3 EUR. Cena za barvno kopijo formata A4 znaša 0,63 EUR, z DDV 0,77 EUR, za štiri kopije 3,08 EUR. Cena za navadno kopijo formata A3 znaša 0,13 EUR, z DDV 0,16 EUR, za tri kopije 0,48 EUR. Cena za navadno kopijo A4 formata znaša 0,06 EUR, z DDV 0,07 EUR, za 38 kopij 2,66 EUR. Skupaj za 55 strani izvedenskega mnenja so stroški fotokopiranja znašali 21,52 EUR, za štiri izvode pa 86,08 EUR, pri čemer pritožbeno sodišče sprejema izvedenkine navedbe, da so bili trije izvodi podani sodišču, en izvod pa je obdržala za arhivski namen. Več od tega, to je, da je plačala skoraj 1 EUR (0,77) za eno kopijo, bi morala izvedenka dokazati z računom, ki pa ga ni predložila. Pritožbeno sodišče izvedenki priznava 14 kopij (sodišče in arhiv) za sprejemne dopise, račune s prilogo za sedem strani, kar izhaja iz podatkov sodnega spisa po ceni 0,07, skupaj 0,98 EUR, stroške štirih map v višini 1 EUR za mapo, skupaj 4 EUR, za kuverto 0,15 EUR in za poštne storitve 3,94 EUR, vse kot je priglašeno.

13Skupni dejanski materialni stroški, ki jih je izvedenka dokazala, znašajo 95,15 EUR in so tisti, ki so bili nujno potrebni za izdelavo samega izvedenskega mnenja. Ker je sodišče izvedenki priznalo 97 EUR, je odločitev glede materialnih stroškov pravilna. Pritožbeno sodišče dodaja, da tudi, če bi upoštevalo izvedenkino metodologijo, ki jo veže na Slovenske računovodske standarde, tam navedene letne porabe (kot je npr. letni strošek drobnega potrošnega materiala in drobnega inventarja v višini 500 EUR) in ključev delitve izvedenka ni izkazala.

14Ob povedanem je pritožbeno sodišče izvedenkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo.

¹ Skladno s 366.a členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Vrednost izpodbijanega dela znaša 248,06 EUR (50 EUR in 102 EUR iz naslova zahtevnosti izvedenskega mnenja, 22 EUR iz naslova potnih stroškov in 74,06 EUR iz naslova materialnih stroškov).
² Ur. l. RS 84/2018.
³ VSL sklepa I Cp 919/2017 in I Cp 2118/2018.
⁴ VSL sklepi I Cp 919/17, I Cp 1988/17, I Cp 2118/18, IV Cp 2362/18, II Cp 2418/18, II Cp 2341/14, I Cp 4724/10, II Cp 1438/2017, II Cp 791/2016, II Cp 3226/2016, I Cpg 1587/2012 in drugi.
⁵ Ur. l. RS 15/2003 s spremembami in dopolnitvami.
⁶ Kar bi moral zahtevati njen delodajalec, glede na to, da iz stroškovnika izhaja, da je zaposlena pri drugem delodajalcu za poln delovni čas.
⁷ Ur. l. RS 80/2010 s spremembami in dopolnitvami.
⁸ VDSS sklep Psp 120/2019.
⁹ VSM sklep I Cp 432/2019, pri čemer iz navedenega sklepa izhaja, da je pravna teorija, navedena v tem sklepu, lahko zavzela drugačno stališče.
¹⁰ Pri tem je skupne materialne stroške izračunala v višini 301, 53 EUR, priglasila pa v višini 171,60 EUR.
¹¹ Pritožbeno sodišče je kot barvno priznalo tudi kopijo list. št. 391, saj ni razvidno, ali je izvedenka z rumeno barvo naknadno označila določene postavke ali pa je bila izdelana barvna kopija.