VSL Sklep II Cp 124/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Prvotožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se sprememba tožbe, ki jo je tožeča stranka podala s pripravljalnima vlogama z dne 5. 4. 2019 in 18. 6. 2019, ne dopusti.

2Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka (tožniki). Tožniki vlagajo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo, da višje sodišče sklep spremeni, podredno, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Uvodoma tožniki podajajo navedbe glede iste dejanske podlage po prvotni in spremenjeni tožbi in zatrjujejo, da gre, čeprav se spremenjena tožba nanaša na škodni dejanji v letu 2019, v bistvenem za isto dejansko stanje, tj. za posege toženih strank (tožencev) v (isto) zemljišče tožnikov. Posegi v letu 2019 so v primerjavi s posegi, ki se že obravnavajo na podlagi tožbe, enaki oziroma istovrstni, izvedeni na enak način, z enakimi pripomočki, z istim namenom, privedli so do iste posledice. Ti posegi so del celovitega procesa oziroma strategije urejanja zemljišč na škodo zemljišča tožnikov. Ekonomsko je upravičeno, da se dopusti obravnavanje posegov v letu 2019 po spremenjeni tožbi v okviru istega sodnega postopka.

4Ves dokazni postopek, opisan v 7. točki izpodbijanega sklepa, je relevanten in uporaben tudi za obravnavo posegov v letu 2019. Toženci so že do sedaj podajali številne ugovore v zvezi z razmejevanjem posameznih vzrokov in posledic. Razumno je pričakovati, da bodo istovrstne ugovore podajali tudi na podlagi posegov v letu 2019. Tovrstne ugovore je lažje obravnavati v okviru istega sodnega postopka. Tožniki menijo, da je za presojo ekonomske upravičenosti spremembe tožbe treba ugotavljati, kateri način je lažji, hitrejši in enostavnejši za obravnavo zahtevka po spremenjeni tožbi (in ne toliko za obravnavo obstoječega zahtevka). To potrjuje tudi stališče pravne literature. Načelo ekonomičnosti postopka zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna rešitev spora. Obrazložitev sodišča, da imajo tožniki do sedaj izdelana mnenja možnost predložiti v drugem sodnem postopku kot dokazne listine, ki jih lahko sodišče ob soglasju strank upošteva kot izvedenska mnenja, na načelni ravni sicer drži, vendar je možno z veliko verjetnostjo pričakovati, da toženci ne bi soglašali z uporabo tukaj pridobljenih izvedenskih mnenj v drugem postopku. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na dolgo trajanje tega sodnega postopka, saj so tožniki že s svojo odločitvijo za spremembo tožbe jasno izrazili svoje stališče. Argument trajanja postopka bi bil smiseln, če bi se nanj sklicevali toženci, tako pa sodišče s svojo odločitvijo varuje tožnike pred njimi samimi.

5Sporno razmerje, ki se še obravnava v tem sodnem postopku, je plačilo odškodnine zaradi posegov v zemljišče tožnikov in z dovolitvijo spremembe tožbe bi sodišču omogočilo, da se med strankami dokončno uredi razmerje glede odškodninske odgovornosti za povzročeno škodo in plačila odškodnine.

6Odločitev sodišča za tožnike de facto pomeni izgubo sodnega varstva glede zahtevka po spremenjeni tožbi glede na starost tožnikov v času vložitve pritožbe. Na drugi strani so toženci pravne osebe, na katere potek in dolgotrajnost ter stroški postopka po sami naravi stvari ne morejo vplivati tako, kot to vpliva na tožnike kot fizične osebe. Tožniki opozarjajo na stališče prve toženke, da s posegi v letu 2019 na zemljišču ni mogla nastati nobena dodatna škoda. Stališče prve toženke kaže, da je dobila občutek, da z njenimi ravnanji ni nič narobe. Izpodbijani sklep zato predstavlja tudi kršitev ustavne pravice tožnikov do sodnega varstva in do zasebne lastnine.

7Ugotovitve v izvedenskem mnenju, na katere so opozorili tožniki v svoji pripravljalni vlogi z dne 2. 7. 2019, kažejo na zlorabo pravic. Posegi v letu 2019 so manifestacija spornega pristopa urejanja okolja, nasprotovanje spremembi tožbe je njegov procesni odraz v tem sodnem postopku. Zloraba pravic je prepovedana in sodišče bi moralo tudi te okoliščine ustrezno upoštevati.

8Prva toženka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

9Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pri podani spremembi tožbe (vlogi tožnikov z dne 5. 4. 2019 in 18. 6. 2019) ne gre za privilegirano spremembo tožbe po 186. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj gre pri prvotni tožbi in pri spremembi za uveljavljanje škodnih dejanj v različnih časovnih obdobjih in prvotna ter spremenjena tožbe ne izhajata iz iste dejanske tožbene podlage. Tožniki pod pritožbeno točko ista dejanska podlaga navajajo, da gre s škodnimi dejanji v letu 2019 v bistvenem za isto dejansko stanje, vendar opisanih ravnanj ni mogoče subsumirati pod pojem iste dejanske podlage. Za privilegirano spremembo tožbe torej ne gre.

10Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru dopustitev spremembe tožbe ni ekonomsko upravičena. Pravilne razloge je navedlo v 7. in 8. točki obrazložitve. Glede na to, da je bila prvotna tožba vložena že v letu 2001 in je bilo že izvedeno obsežno dokazovanje z več izvedenskimi mnenji, več terenskimi in laboratorijskimi preiskavami, analitičnimi izračuni in numeričnim modeliranjem ter je temelj odškodninske terjatve po prvotni tožbi v bistvenem razjasnjen, z zahtevkom po spremenjeni tožbi pa bi bilo treba postopek vrniti v fazo ugotavljanja temelja, ni dvoma, da bi to postopek podaljšalo. Sprememba tožbe tako ni ekonomična, saj bi občutno podaljšala že tako dolgotrajen postopek v tej pravdni zadevi. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, v zvezi s spremembo tožbe tožniki predlagajo obsežno dopolnitev izvedenskega mnenja z enajstimi novimi vprašanji, ponovno predlagajo ogled na kraju samem in zaslišanje priče, predložili so tudi številne listine in fotografije in tudi iz tega razloga dopustitev spremembe tožbe ni ekonomično upravičena. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ne drži, da bi bilo treba izvedensko mnenje le dopolniti, pač pa so tožniki glede novih dveh škodnih ravnanj postavili povsem nova vprašanja.

11Neutemeljena je navedba, da je ugovore glede razmejevanja posameznih vzrokov in posledic lažje obravnavati v okviru istega sodnega postopka. Prav tako ne drži, da je ves dokazni postopek, ki je že bil izveden, relevanten in uporaben tudi za obravnavo novih posegov v letu 2019. Tožniki zatrjujejo, da je odločilno, kateri je lažji, hitrejši in enostavnejši način za obravnavo zahtevka po spremenjeni tožbi, vendar neutemeljeno, saj je treba ekonomsko upravičenost oziroma ekonomičnost postopka presojati celovito, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Tožniki se sklicujejo na stališče pravne literature, da se, kadar je mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna rešitev spora,¹ vendar se teorija ob navedenem stališču sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 407/2003. V tej odločbi je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je bila v zadevi dopustitev objektivne spremembe tožbe smotrna, ker se dokazni postopek zato ni podaljšal in je bila zato v skladu z načelom ekonomičnosti, kar je nasprotno konkretnemu primeru, ko ni dvoma, da bi se v primeru dopustitve spremembe tožbe dokazni postopek podaljšal. Prav tako je v konkretni zadevi za odločitev po spremenjeni tožbi potrebno dodatno procesno gradivo, glede na obsežnost že izvedenega dokaznega postopka bi se odločitev o tožbenem zahtevku prekomerno zavlekla. Nenazadnje so tožniki nov tožbeni zahtevek vložili le zoper prvo in drugo toženko, tudi iz tega razloga obravnavanje novega zahtevka v istem postopku ni ekonomično.

12Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi dopustitev spremembe tožbe občutno podaljšala že tako dolgotrajen postopek v tej pravdni zadevi in tožniki ta zaključek sodišču prve stopnje neutemeljeno očitajo, saj sta se tako prva kot druga toženka sklicevali na ta argument. Ker so tožniki glede novih dveh škodnih ravnanj postavili povsem nova vprašanja, na katera bi morala odgovoriti izvedenska inštitucija, na odločitev tudi na vplivajo predvidevanja tožnikov, da je z veliko verjetnostjo mogoče pričakovati, da toženci v drugem postopku ne bodo soglašali z uporabo izvedenskih mnenj, pridobljenih v tem postopku.

13Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tudi ni podan pogoj, da je spremembo tožbe smotrno dopustiti, ker bi bila tako razrešena sporna razmerja med strankami in je o tem navedlo pravilne razloge v 9. točki obrazložitve. Teh razlogov tožniki dejansko ne izpodbijajo, navajajo le, da bi se z dovolitvijo spremembe tožbe dokončno uredilo razmerje glede odškodninske odgovornosti za povzročeno škodo in plačila odškodnine.

14Neutemeljeni so tudi očitki glede kršitev pravic do sodnega varstva in do zasebne lastnine glede na starost tožnikov v času vložitve pritožbe (65, 67 in 71 let). Tožniki navajajo, da so izčrpani od dolgotrajnega in neučinkovitega iskanja sodnega varstva. Sami tožniki torej opozarjajo na (pre)dolgo trajanje postopka in tudi iz tega razloga sodišče v tem postopku po osemnajstih letih spremembe tožbe pravilno ni dopustilo. Zaključek sodišča, da lahko tožniki vložijo novo tožbo, je pravilen in izpodbijani sklep tudi ne predstavlja kršitve ustavnih pravic tožnikov do sodnega varstva niti do zasebne lastnine.

15Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločalo (le) o spremembi tožbe. Nasprotovanja spremembi s strani prve in druge toženke po oceni sodišča druge stopnje ni mogoče ovrednotiti kot zlorabe pravic glede na trditve tožnikov v pripravljalni vlogi z dne 2. 7. 2019.

16Glede na navedeno, ko prvi in drugi toženec v spremembo tožbe nista privolila, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da sprememba tožbe ni smotrna, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in skladna s 185. členom ZPP. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

17Prva toženka v odgovoru na pritožbo priglaša stroške odgovora na pritožbo. Navaja, da je treba o njih odločiti že v tem sklepu, saj odločitev o pravici do povračila stroškov odgovora na pritožbo ni odvisna od odločitve o glavni stvari. Ta navedba je utemeljena, zato je sodišče druge stopnje o njenih stroških odločilo že v tem sklepu v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 163. člena ZPP.

18Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožniki sicer s pritožbo niso bili uspešni, vendar odgovor na pritožbo prve toženke ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje, zato nosi ta sama svoje stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP).

¹ Lojze Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana: Uradni list, GV Založba, 2005, stran 205.