VSRS sodba VIII Ips 65/2015

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti sklepa tožene stranke št. 100-456/2012/3 z dne 1. 8. 2012, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki še traja in mu 6. 11. 2012 ni prenehalo, ter zahtevek za reintegracijo in reparacijo.

2Tožena stranka je tožniku vročila sklep z dne 1. 8. 2012, po katerem mu na podlagi 246. člena Zakona za uravnotesženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF, Ur. l. RS, št. 40/2012) z dnem dokončnosti preneha veljati pogodba o zaposlitvi z dne 7. 7. 2006, z vsemi aneksi. Zoper sklep je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja zavrnila. Z vročitvijo sklepa drugostopnega organa dne 6. 11. 2012 mu je tudi prenehalo delovno razmerje. Med strankama ni sporno, da je tožnik na dan 31. 5. 2012 izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine (dopolnil je 52 let in 11 dni starosti ter 41 let, 5 mesecev in 4 dni pokojninske dobe).

3Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da nižji sodišči svoje odločitve ne bi smeli opreti na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-146/12-35 z dne 14. 11. 2013 (v nadaljevanju odločba Ustavnega sodišča), saj je slednje presojalo ustavnost določbe 246. člena ZUJF le z vidika diskriminacije glede na spol. Ni pa še odločilo o zahtevah in pobudah ostalih pobudnikov za oceno ustavnosti. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da tretji odstavek 246. člena ZUJF delodajalcu daje neomejeno diskrecijsko pravico pri odločitvi o nadaljevanju delovnega razmerja s posameznim javnim uslužbencem. Po mnenju tožnika zakon delodajalcu ne daje takšne diskrecijske pravice. Na ta način se dopušča uporaba subjektivnih kriterijev za sprejem odločitve, kar pa ne bi smelo biti dopustno, saj gre za vprašanje prenehanja delovnega razmerja. Po mnenju tožnika je varčevalni cilj edini cilj ZUJF in legitimnih ciljev, ki jih Direktivi 2000/78/ES in 2006/54/ES dopuščata v okviru izjem glede različnega obravnavanja delavcev, ZUJF ne zasleduje. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do njegovih navedb, da so javni uslužbenci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi "prisilnega upokojevanja", diskriminirani v primerjavi z delavci, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga. Razlika je tudi v višini odpravnine. Poleg tega se delodajalec za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne more odločiti na podlagi subjektivnih kriterijev, medtem ko pri prenehanju delovnega razmerja na podlagi določb ZUJF delodajalec ni dolžan objektivno utemeljiti svoje odločitve. Stališče sodišč, da je socialna varnost zagotovljena z izpolnjevanjem pogojev za starostno upokojitev, ne vzdrži ob primerjavi z določbo ZDR, da so starejši delavci varovana kategorija. S tem je utemeljena diskriminacija zaposlenih v javnem sektorju, ki jo je "zagrešil" ZUJF.

5Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8Revizija neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (čeprav procesne določbe ne navede), ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb, da so javni uslužbenci pri takšnem načinu prenehanja delovnega razmerja diskriminirani v primerjavi z delavci, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev o pritožbi v obravnavani zadevi. Glede ostalih pritožbenih navedb pa se je pravilno sklicevalo na prvi odstavek 360. člena ZPP.

9Po prepričanju tožnika je edini cilj ZUJF vzdržnost javnih financ. Ustavno sodišče je opravilo presojo ustavnosti 188. člena in 246. člena ZUJF in poleg javnofinančnega ugotovilo obstoj dodatnih ustavno dopustnih ciljev. Dodatna cilja, ki ju je zasledoval ZUJF - vzpostavitev uravnotesžene starostne strukture javnih uslužbencev in preprečitev morebitnih sporov o tem, ali je javni uslužbenec sposoben opravljati delo po določeni starosti, nista v nasprotju s prvim odstavkom 6. člena Direktive 2000/78/ES in sodno prakso SEU. Pri tem je izrecno poudarilo, da sicer ni pristojno za presojo skladnosti določb ZUJF s pravom EU, je pa dolžno na podlagi 3. a člena Ustave RS upoštevati primarno in sekundarno zakonodajo EU ter sodno prakso SEU. To pomeni, da je pri razlagi določbe 246. člena ZUJF upoštevalo obe direktivi in sodno prakso SEU, ki se je izoblikovala o spornih vprašanjih. Podrobno je obrazložilo, da Direktiva 2000/78/ES dopušča upravičenost različnega obravnavanja zaradi starosti, ob določenih pogojih pa tudi, da po stališčih SEU avtomatično prenehanje pogodbe o zaposlitvi ob izpolnitvi upokojitvenih pogojev pomeni diskriminacijo, ki pa je dopustna, če obstaja legitimen cilj in kadar so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni.

10Nižji sodišči sta s tem, ko sta pri odločanju upoštevali odločbo Ustavnega sodišča, ravnali pravilno in očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Po tretjem odstavku prvega člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS, Ur. l. RS, št. 15/94 in naslednji) so odločbe Ustavnega sodišča obvezne, tako v primeru, če je ugotovljena neustavnost posameznega zakona, kot v primeru, če je ugotovljeno, da posamezna določba zakona ni protiustavna.

11Tožnik v reviziji navaja opravilne številke pobud in zahtev, o katerih naj Ustavno sodišče še ne bi odločilo, kar ne drži. V vseh citiranih zadevah je Ustavno sodišče zahtevo oziroma pobudo za oceno ustavnosti zavrglo. Tako se argument tožnika v smeri, da Ustavno sodišče še ni v celoti odločilo in se nižji sodišči na odločbo ne bi smeli upreti, izkaže za neutemeljen. Poleg tega je ustavno sodišče izpodbijano ureditev presojalo tudi z vidika diskriminacije na podlagi starosti, in ne samo spola, kot to zmotno navaja tožnik.

12Tožnik meni, da je diskriminiran v primerjavi s tistimi, ki jim je pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga. Prenehanja pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi določbe 246. člena ZUJF ni mogoče primerjati med seboj ali uporabljati alternativno, saj so razlogi za zakonsko ureditev in pogoji za uporabo povsem različni.

13Tožnik v reviziji omenja vsebino določbe prvega odstavka 114. člena ZDR, ki ureja posebno varstvo starejših delavcev pred odpovedjo. Pri tem pa spregleda drugi del citirane določbe, ki pisnega soglasja starejšega delavca ne zahteva več, ko ta izpolni minimalne pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine.

14Delodajalec mora pri odločitvi o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi prvega odstavka 246. člena ZUJF upoštevati zakonske pogoje in ugotoviti, ali konkretni javni uslužbenec izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine (na podlagi prvega odstavka 36. člena v povezavi s prvim odstavkom 54. člena oziroma četrtim odstavkom 430. člena ali 402. členom ali 404. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) (1). Tretji odstavek 246. člena ZUJF predstavlja izjemo in omogoča dogovor med delodajalcem in javnim uslužbencem o nadaljevanju delovnega razmerja zaradi zagotovitve nemotenega delovnega procesa. Presoja okoliščin delovnega procesa v konkretnem primeru pa je v izključni pristojnosti delodajalca in slednjemu ni mogoče naložiti obveznosti, da mora z javnim uslužbencem skleniti dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja. Tožnik je v zvezi s tem sicer zatrjeval diskriminatorno obravnavo, vendar je tožena stranka dokazala, da so bile tovrstne odločitve sprejete na podlagi objektivnih meril (da se ohranijo neposredno operativna delovna mesta in zaposlitve v kriminalistični policiji).

15Po takšni presoji in ob tem, da revizija ne izpostavlja novih vidikov, ki jih Ustavno sodišče pri svoji odločitvi ne bi upoštevalo, materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

16Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

17Ker gre v zvezi z zahtevkom, o katerem je bilo odločeno, za spor po 41. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), je revizijsko sodišče v skladu z določbo petega odstavka tega člena odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

---.---

Op. št. (1): Presojo skladnosti 246. člena ZUJF z Ustavo RS je že opravilo Ustavno sodišče.