VSM Sodba I Cp 754/2019

I. Pritožbi se delno ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni tako, da odslej glasi:

"I. Tožena stranka je odgovorna za škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka v višini 50%."

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje v točki II izreka potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnika) po temelju utemeljen do 70% (točka I izreka) in da se odločitev o višini odškodnine in stroških postopka pridrži za končno odločbo (točka II izreka).

2Zoper citirano vmesno sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženka), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek po temelju v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo v točki I izreka spremeni tako, da ugotovi, da je tožbeni zahtevek tožnika po temelju utemeljen le do 20% oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožnika.

Bistvo pritožbene graje je, da zavarovancu toženke B. B. ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ki bi bilo v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom, saj tožnik ni uspel dokazati vzroka za nastanek zatrjevanega škodnega dogodka ter okoliščin in poteka samega dogodka. V tej zvezi pritožba dodaja, da tožnik pomanjkljive trditvene podlage ne more nadomestiti z izvedbo posameznih dokazov (izpovedbo prič ali pridobitvijo izvedenskega mnenja), saj so informativni dokazi prepovedani. V zvezi s protipravnostjo ravnanja njenega zavarovanca toženka še dodaja, da iz izpovedbe tožnika izhaja, da se je veja zavarovancu toženke zataknila za oblačila, kar nedvomno pomeni, da slednjemu ni mogoče očitati kakršnegakoli protipravnega ravnanja oziroma krivdne odgovornosti. Ob tem pritožba še dodaja, da se lahko opustitev nekega ravnanja (konkretno varnostne razdalje) upošteva zgolj, kadar pravni red naslovniku nalaga dolžno ravnanje zato, da bi preprečil konkretni škodni dogodek, čemur pa v danem primeru ni tako. V nadaljevanju pritožba graja še zavrnitev dokaznih predlogov toženke z zaslišanjem priče C. C. in s pritegnitvijo sodnega izvedenca medicinske stroke ter poudarja, da celotna dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji na izvedenskem mnenju sodnega izvedenca in cenilca gozdarske stroke E. G., univ. dipl. inž. gozd. (v nadaljevanju: sodnega izvedenca gozdarske stroke) ter izpovedbi prič D. D. in B. B., ki pa sta oče oziroma prijatelj tožnika, kar zastavlja vprašanje njune verodostojnosti. Pod drugi strani pa sodišče prve stopnje povsem spregleda pisno izjavo priče C. C., ki je pridobil lastnoročno podpisano in prostovoljno izjavo tožnikovega očeta, ki je izpovedal kje, kako in na kakšen način se je kritičnega dne tožnik dejansko poškodoval. Prav tako sodišče prve stopnje v postopek ni pritegnilo sodnega izvedenca medicinske stroke, ki bi podal mnenje glede mehanizma nastanka poškodbe. V nadaljevanju pritožba navaja še, da je sodišče prve stopnje povsem spregledalo zaključek sodnega izvedenca gozdarske stroke, ki je izključil možnost nastanka škodnega dogodka na način, ki ga je prvotno zatrjeval tožnik, to je, da je zavarovanec toženke pri prehajanju podrtega drevesa prijel za vejo, da se je lahko potegnil navzgor po klancu, pri tem pa se ob spustu veje ni prepričal kje je tožnik, ki ga je veja udarila v jezik, saj se pri takšnem načinu prehajanja veja napne nazaj in udari naprej. Prav tako je sodišče prve stopnje spregledalo nadaljnji zaključek imenovanega izvedenca, da je udarec veje zgolj v jezik, brez površinske popraskanosti obraza, poškodb nosu, brade in oči, življenjsko – izkustveno neverjeten in nelogičen. Glede na navedeno pritožba meni, da je tožbeni zahtevek tožnika po temelju neutemeljen oziroma da je podan vsaj 80% soprispevek tožnika k nastanku škode. Nazadnje pritožba zaključuje še, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj se ni opredelilo do navedb toženke glede izključitve zavarovalnega kritja.

3Tožnik se v odgovoru na pritožbo toženke zavzema za zavrnitev le – te kot neutemeljene, pri tem pa ponavlja svoja, že v postopku na prvi stopnji zastopana stališča, in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi (vmesno) sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je pa sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava deloma zmotno ugotovilo dejansko stanje, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

6Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da se je tožnik telesno poškodoval v obravnavanem škodnem dogodku z dne 8. 2. 2014, ko ga je pri klestenju podrtega drevesa v jezik zadela sproščena veja, za kar je soodgovoren zavarovanec toženke B. B., ki je imel pri toženki sklenjeno premoženjsko zavarovanje po polici, št. 000602-1336761 z dne 26. 6. 2013 (priloga spisa B1), v skladu s katero je krita tudi odškodninska odgovornost zavarovanca do tretjih oseb iz posesti kmetije, med drugim tudi zaradi sečnje v lastnem gozdu.

7Da je do obravnavanega škodnega dogodka prišlo pri klestenju podrtega drevesa namreč izhaja iz skladnih navedb tožnika in izpovedbe zavarovanca toženke B. B., ki je bil tudi ednini neposredna priča škodnega dogodka. Slednji je namreč prepričljivo izpovedal, da mu je tožnik kritičnega dne pomagal klestiti in čistiti podrte smreke, pri čemer je bilo na mestu dela zelo strmo in spolzko, zato je šel okoli podrtega drevesa tako, da je z eno roko držal motorno žago, z drugo pa se je prijemal za veje in korenine, pri čemer se mu je ena veja zataknila ("zahaklala") za oblačila, se pri tem napela in nato sprožila ter tako udarila tožnika, ki je hodil cca. 2 metra za njim. Imenovana priča je še izpovedala, da tožnika ni udarila veja, za katero se je držala, temveč druga veja, ki se mu je ob prehajanju zataknila za oblačila (list. št. 93), zato so vse pritožbene navedbe v smeri, da človek vejo ob vzpenjanju upogne proti sebi in jo spusti najkasneje v trenutku, ko je vzporedno z mestom, kjer veja izrašča iz debla, ob tem pa veja pri sprostitvi zaniha naprej in ne nazaj, neutemeljene. Imenovana priča (zavarovanec toženke) je tudi potrdila, da je videla, da tožnik po udarcu veje krvavi iz ust in da nima drugih poškodb na obrazu. Opisani mehanizem nastanka poškodbe je kot možen dopustil tudi sodni izvedenec gozdarske stroke, ki je ob ustni dopolnitvi izvedenskega mnenja izpovedal, da je bil takšen potek dogodkov možen, v kolikor se je veja zavarovancu toženke zapela za obleko, tam nekje okoli žepa. Ker je bil naklon terena cca. 50% in ker sta bila tožnik in zavarovanec toženke cca. 2 metra narazen, bi veja tožnika udarila približno 1 meter višje od pasu, torej v obraz oziroma jezik (list. št. 190).

8Zavzetega stališča ne more spremeniti niti dejstvo, da je imenovani sodni izvedenec zapisal, da so tovrstne nezgode v gozdu sicer precej pogoste, pri čemer pa je malo verjetno oziroma neobičajno, da pride pri udarcu sproščene veje, zgolj do poškodbe jezika, ne pa tudi do poškodb obraza. Da je bilo v danem primeru tako je namreč potrdila edina neposredna priča škodnega dogodka, sicer zavarovanec toženke, verodostojnosti izpovedbe katerega pritožba ne izpodbija.

9V tej zvezi sodišče druge stopnje še dodaja, da sodišče prve stopnje v tej fazi postopka, ko odloča zgolj o temelju tožbenega zahtevka, upravičeno (še) ni dopustilo in izvedlo dokaznega predloga toženke po pritegnitvi sodnega izvedenca medicinske stroke, katerega je toženka v odgovoru na tožbo predlagala izključno v zvezi z višino tožbenega zahtevka, ne pa tudi v okviru presoje pravnega temelja tožbenega zahtevka.

10Ob tem sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da toženka ni uspela dokazati svojih ugovornih navedb v smeri, da se tožnik ni poškodoval ob udarcu veje, ampak je do poškodbe prišlo zaradi udarca goveda. Toženka namreč ni predložila poročila detektiva C. C. iz D. d.o.o., št. 02-0406/17 z dne 31. 8. 2017, niti po posredovanju pisne izjave priče C. C. (list št. 67) ni predlagala njegovega ustnega zaslišanja, zato sodišče prve stopnje slednjega utemeljeno ni izvedlo (šesti odstavek 236.a člena ZPP). Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da se je priča C. C. v svoji pisni izjavi z dne 2. 7. 2018 v bistvenem skliceval na navedeno poročilo, verodostojnost katerega pa je omajala izpovedba priče D. D., ki je izrecno zanikal, da je imenovanemu detektivu povedal, da je tožnika poškodovalo govedo, so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

11V nadaljevanju sodišče druge stopnje kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene navedbe toženke v smeri, da njenemu zavarovancu ni mogoče očitati (so)krivde za nastali škodni dogodek oziroma protipravnosti ravnanja. Pritožbeno nesporno namreč je, da so bile terenske in vremenske razmere kritičnega dne slabe, saj so bila tla zaradi padavin razmočena in zelo verjetno zasnežena, najverjetneje tudi z ostanki žledu (obravnavana nezgoda se je zgodila le nekaj dni po katastrofalnem žledu na širšem območju Republike Slovenije), temperatura ob nezgodi pa je bila med 1ºC in 2ºC. Sodni izvedenec za gozdarstvo je v izvedenskem mnenju z dne 20. 12. 2018 (mnenje 2) zapisal, da se dejavnost sečnje in izdelave zaradi varnosti ne bi smela izvajati, ali pa le pod najstrožjimi varnostnimi ukrepi, saj se tveganja za nezgodo v opisanih razmerah izjemno povečajo. Citiranim zaključkom sodnega izvedenca toženka ni ugovarjala, slednji pa jih je potrdil tudi v pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 20. 2. 2019, ki ga je toženka v celoti sprejela.

12Upoštevajoč navedeno in 18. člen Pravilnika o varstvu pri delu v gozdarstvu (v nadaljevanju: Pravilnika), ki sta ga kot materialnopravno podlago svojih zaključkov uporabila tako sodni izvedenec za gozdarstvo, kot sodišče prve stopnje, nanj pa se je v okviru ugovornih navedb sklicevala tudi toženka, sodišče druge stopnje zaključuje, da je zavarovanec toženke ravnal protipravno, saj navedeno podzakonsko določilo določa, da sta sečnja in obdelava drevja na strmem terenu (cca. 50% naklon) prepovedani, če ni mogoče zagotoviti varnega dela (drugi odstavek 18. člena Pravilnika). V tej zvezi sodišče druge stopnje še izpostavlja, da sta tožnik in zavarovanec toženke delo opravljala ne samo v slabih vremenskih razmerah in na strmem terenu, temveč tudi brez vsakršne zaščitne opreme (ustrezne delovne obleke, gozdarskih čevljev, čelade, očal in rokavic), zaradi česar je zavarovanec toženke, ki je lastnik gozda in ki je kritičnega dne organiziral delo, vsekakor opustil dolžno in skrbno ravnanje, ki bi (lahko) preprečilo, da bi prišlo do poškodbe tožnika, kot to zatrjuje slednji.

13Glede na do sedaj obrazloženo sodišče druge stopnje pritrjuje tudi zaključku sodišča prve stopnje o soprispevku tožnika k obravnavanemu škodnemu dogodku (prvi odstavek 171. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ), pri čemer pa meni, da je tožnik sam prispeval k nastanku škode v deležu 50%. Sodišče druge stopnje v tej zvezi izpostavlja, da ima tožnik opravljeno nacionalno poklicno kvalifikacijo s področja gozdarstva in kmetijstva in večletne delovne izkušnje, zato bi se moral zavedati nevarnosti dela v opisanih vremenskih in terenskih razmerah in delo kritičnega dne odkloniti ali ga vsaj opravljati z ustrezno zaščitno opremo in na primerni varnostni razdalji, kot je to izpostavil sodni izvedenec gozdarske stroke.

14Slednji se je pri izdelavi izvedenskega mnenja (ter njegove pisne in ustne dopolnitve) sicer neutemeljeno skliceval na 8. člen Pravilnika, ki se nanaša na podiranje drevja, ne pa na obdelavo (klestenje) že podrtega drevesa, kot je bilo to v danem primeru. Navedeno opravilo namreč ureja zgoraj citirani 18. člen Pravilnika, ki ga je sodišče druge stopnje v okviru pravilne uporabe materialnega prava upoštevalo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

15Nazadnje sodišče druge stopnje kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene navedbe toženke v smeri, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj se v obrazložitvi izpodbijane vmesne sodbe naj ne bi opredelilo do navedb toženke glede izključitve zavarovalnega kritja. Da izključitev zavarovalnega kritja ni podana je namreč sodišče prve stopnje utemeljeno pojasnilo v okviru presoje pasivne legitimacije toženke, in sicer v 7. točki obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe, ko je pravilno pojasnilo, da ja zavarovalno kritje podano v skladu z 3. točko prvega odstavka 5. člena Splošnih pogojev za zavarovanje splošne civilne odgovornosti, št. O-05/07.

16Toženka odločitev sodišča prve stopnje v točki II izreka izpodbijane vmesne sodbe izpodbija zgolj v posledici pritožbe zoper glavno stvar, pri tem pa svojih pritožbenih navedb v tem delu vsebinsko ne utemelji, zato je sodišče druge stopnje pritožbo po tem, ko tudi uradni preizkus ni pokazal kršitev na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno.

17Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi toženke deloma ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v točki I izreka (355. člen v zvezi z 1. in 5. alinejo 358. člena ZPP), v preostalem delu pa je pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo točko II izreka izpodbijane vmesne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (164. člen ZPP).