VSRS Sklep X DoR 167/2019-3

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je Zakon o vojnih invalidih v skladu z Ustavo in Sporazumom o definitivnem urejanju vseh medsebojnih obveznosti ekonomske in finančne narave, ki izvirajo iz mirovne pogodbe in sukcesivnih sporazumov z dne 18. 12. 1954 v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republiko Italijo, ker ne ureja pravnega položaja civilnih invalidov vojne, ki so se poškodovali pred 15. 9. 1947 kot italijanski državljani, za čas od 15. 9. 1947?

1Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je s sodbo zavrnilo tožbo zoper odločbo Upravne enote Postojna, št. 140-10/2018-4 z dne 22. 3. 2018, s katero je bila zavrnjena tožničina vloga za priznanje statusa vojnega invalida – civilnega invalida vojne, priznanje vojne invalidnine ter ustrezno valorizacijo za čas od 15. 9. 1947 do 31. 8. 1978. Tožnica je zoper navedeno odločbo vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z odločbo, št. 14000-17/2018-2 z dne 25. 5. 2018, zavrnilo.

2Iz obrazložitve navedene sodbe izhaja, da je bil tožnici z odločbo Skupščine občine Postojna, št. 55-22/1975 z dne 21. 12. 1978, na podlagi v letu 1978 sprejetega republiškega Zakona o civilnih invalidih vojne priznan status civilnega invalida vojne VI. skupine s 60 % stopnjo invalidnosti od 1. 9. 1978 dalje in od tega dne priznana civilna invalidnina. Sedaj tožnica uživa vse pravice, ki izhajajo iz veljavnega Zakona o vojnih invalidih (v nadaljevanju ZVojI). Sporno je, ali bi moral navedeni zakon urediti tudi možnost pridobitve obravnavanega statusa in nanj vezane invalidnine za čas od 15. 9. 1947, ko je stopila v veljavo Pariška mirovna pogodba. Upravno sodišče navaja, da je bila tožnica v letu 1944 poškodovana na območju Primorske kot italijanska državljanka (v spopadu med nemško vojsko in Vojkovo brigado) in je tudi vlogo za priznanje statusa invalida vložila v času, ko je bila še državljanka Republike Italije. O tej vlogi pa do uveljavitve Pariške mirovne pogodbe 15. 9. 1947, na podlagi katere je postala jugoslovanska državljanka, še ni bilo odločeno. Izpostavlja, da je bilo v Sporazumu o definitivnem urejanju vseh medsebojnih obveznosti ekonomske in finančne narave, ki izvirajo iz mirovne pogodbe in sukcesivnih sporazumov z dne 18. 12. 1954 (v nadaljevanju Sporazum),¹ določeno, da se bo nekdanjim italijanskim državljanom v okviru jugoslovanske zakonodaje zagotovilo izplačevanje tako zapadlih kot nezapadlih civilnih in vojaških pokojnin, predvidenih v 8. členu priloge XIV Pariške mirovne pogodbe. Po presoji Upravnega sodišča se je Jugoslavija z navedenim sporazumom zavezala, da bo omenjenim osebam s sprejetjem potrebne zakonodaje zagotovila ustrezno zakonsko varstvo. Sporazum tako ni bil neposredno izvršljiv, saj je bila ureditev teh vprašanj prepuščena zakonodajalcu v državi pogodbenici, niti z njim ni bil določen rok ali način, kako naj država pogodbenica to stori. Z Zakonom o civilnih invalidih vojne, ki ga je sprejela SRS leta 1978 in s katerim se je enako uredil status vseh civilnih invalidov vojne v državi, je Jugoslavija izpolnila svojo obveznost. ZVojI pa ne predstavlja ustrezne pravne podlage za odločanje in ugoditev tožničini zahtevi, saj gredo po njegovem 79. členu pravice iz tega zakona upravičencem od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve dalje. Glede na navedeno je Upravno sodišče zavrnilo tudi pavšalno uveljavljanje kršitev tožničinih pravic iz 50., 52. in 14. člena Ustave ter kršitev 2. člena Ustave.

3Tožnica je na Vrhovno sodišče vložila predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in predlagala, naj jo dopusti zaradi več pomembnih pravnih vprašanj.

4Predlog za dopustitev revizije je delno utemeljen.

5Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367. a člena ZPP glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjeni, zato je v tem obsegu predlogu ugodilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP). Tako iz sodbe Upravnega sodišča kot iz predloga za dopustitev revizije izhaja, da je bilo na navedenem sodišču v zvezi s priznanjem statusa civilnega invalida vojne za čas od 15. 9. 1947 dalje sproženih 65 upravnih sporov, kar kaže na to, da gre za odgovor na vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve oziroma gre za vprašanje, ki se bo pojavilo v pričakovanem večjem številu primerov pred Vrhovnim sodiščem. Ob tem poudarja, da bo upoštevaje dejanske okoliščine konkretnega primera, ko tožnica kljub zahtevi za priznanje statusa civilnega invalida vojne, ki jo je vložila kot italijanska državljanka pred 15. 9. 1947, tega statusa ni pridobila po predpisih Republike Italije, in glede na navedbe v predlogu za dopustitev revizije predmet revizijske presoje predvsem, ali se je Federativna ljudska republika Jugoslavija s Sporazumom zavezala sprejeti predpise, ki bi pod enakimi pogoji kot predpisi Republike Italije omogočili pridobitev statusa civilnega invalida vojne (s 60 % stopnjo invalidnosti) in invalidnine za čas od 15. 9. 1947 dalje. Tožnica namreč trdi, da je Republika Slovenija za obdobje od navedenega datuma dalje dolžna urediti sistem varstva pravic civilnih invalidov vojne najmanj v standardu in okviru, kot je veljalo za te osebe v Republiki Italiji. Te navedbe pa tudi pomenijo, da v obravnavani zadevi ne gre le za vprašanje, ali je nekdanja Jugoslavija uredila položaj civilnih invalidov vojne, ampak tudi, ali je s tem pravilno izpolnila mednarodno sprejeto obveznost.

6Glede ostalih vprašanj Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, saj zakonski pogoji za to niso izpolnjeni.

¹ V skladu z Aktom o notifikaciji nasledstva sporazumov nekdanje Jugoslavije z Republiko Italijo (Ur. l. RS, št. 40/1992) je Republika Slovenija pravna naslednica navedenega Sporazuma.