VSRS Sklep II Ips 270/2018

I. Revizija se zavrne.

II. Predlagatelja in nasprotni udeleženec morajo kriti vsak svoje stroške revizijskega postopka.

1Predmet spora v obravnavani zadevi je odmera primerne odškodnine zaradi gradnje na tujem svetu. V D. stoji stavba drugega predlagatelja, ki s severozahodnim vogalom za 3 m² presega parcelno mejo, zato v tem obsegu leži na sosednjem zemljišču, ki je v lasti nasprotnega udeleženca. Ker bi bilo treba z odstranitvijo spornega vogala porušiti celotno stavbo, bi bilo to v očitnem nesorazmerju s škodo, ki jo je zaradi gradnje utrpel lastnik nepremičnine, zato sta nižji sodišči na podlagi tretjega odstavka 47. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v korist drugega predlagatelja določili novo mejo, ki poteka po obrisu spornega vogala.

2V revizijskem postopku je sporna le (še) odmera primerne odškodnine, ki sta jo nižji sodišči na podlagi tretjega in četrtega odstavka 47. člena SPZ prisodili razlaščenemu nasprotnemu udeležencu. Sodišče prve stopnje mu je prisodilo 26.670 EUR, pri čemer se je poleg vrednosti zemljišča z upoštevanjem povprečnih najemnin oprlo tudi na metodo izgubljenih koristi. Zoper tako odločitev se je drugi predlagatelj pritožil in zahteval znižanje odškodnine. Sodišče druge stopnje mu je delno ugodilo in odškodnino znižalo na (le) 750 EUR, pri čemer je upoštevalo samo vrednost odvzetega zemljišča.

3Zoper to odločbo sodišča druge stopnje je nasprotni udeleženec vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 285/2018 z dne 13. 9. 2018 ugodilo in dopustilo revizijo glede vprašanja odmere primerne odškodnine po tretjem in četrtem odstavku 47. člena SPZ.

Revizijske navedbe

4Nasprotni udeleženec je pravočasno vložil dopuščeno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi tako, da zavrne pritožbo drugega predlagatelja in potrdi sklep sodišča prve stopnje, vključno s stroškovno posledico.

5Uvodoma predstavlja odločbi nižjih sodišč in izpostavlja ugotovljeno dejansko stanje. Pritrjuje stališču glede meje, medtem ko glede odškodnine iz 47. člena SPZ v povezavi z 8. členom SPZ poudarja, da je zakonodajalec kot primarno predvidel rušenje zgradbe, šele podredno pa prisojo primerne odškodnine. Gradnja čez mejo je pomenila grob poseg v njegovo lastninsko pravico, odvzem zemljišča pa je treba razlagati restriktivno ter pri upoštevati vse okoliščine konkretnega primera. S tega vidika ni dopustno napraviti le matematičnega izračuna, kot je to storilo sodišče druge stopnje. Enako izhaja iz odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 112/2014. Med drugim je v njej pojasnjeno, da to govori v prid višji odškodnini, enako pa velja, če lastnik zemljišča ne zahteva odstranitve objekta. Višje sodišče je s tem, ko ni upoštevalo vseh okoliščin oziroma je znižalo odškodnino na le 750,00 EUR, odstopilo od ustaljene prakse Vrhovnega sodišča, odločitev pa je materialnopravno napačna. Pritožbeno sodišče, drugače kot sodišče prve stopnje, ni konkretiziralo okoliščin konkretnega primera, ki bi upravičevale sprejeti sklep. Le pavšalno se je sklicevalo na védenje nasprotnega udeleženca, zamolčalo pa je druga dejstva. S tem ni ustrezno napolnilo pravnega standarda iz četrtega odstavka 47. člena SPZ. Če bi upoštevalo vse okoliščine konkretnega primera, bi moralo določiti odškodnino, že prisojeno s strani sodišča prve stopnje. Le tako bi pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je ob nakupu nepremičnine na javni dražbi vprašanje dobrovernosti brezpredmetno, saj kupec ni bil graditelj, zato se ta ne more presojati. Prav tako je pravilno odločilo, da ima nasprotni udeleženec interes, da svoje lastninske pravice ne izgubi. Razparceliranje je bila njegova svobodna odločitev. Kot lastnik je bil pri tem varovan s 33. členom Ustave, zato mu to ne more iti v škodo. Parcelacijo je izvedel že leta 2010, torej še preden je prvotni predlagatelj kupil sosednje zemljišče. Sodišče prve stopnje je okoliščine primera upoštevalo celovito: da nasprotni udeleženec parcele ne more uporabiti ali tržiti, da ima z njo popolno korist drugi predlagatelj, da je treba vzpostaviti enakovredno razmerje med koristjo in rabo ter izgubo lastninske pravice in da pomeni izguba 3 m² le podlago, na katero je dodana izgubljena stavbna korist. Ocena tako ocenjene vrednosti pa je bila posledica lokacije in izvedenčevih strokovnih izkušenj.

7Sodišče prve stopnje je tako pravilno opredelilo njuno razmerje. Sporni vogal je predpogoj za obstoj stavbe, saj bi njegova rušitev pomenila rušenje nosilne konstrukcije. Zato je zemljišču, ki je podlaga, treba dodati še absolutno korist, ki jo ima drugi predlagatelj s svojim delom objekta. Drugačna odškodnina je v nasprotju s standardom sorazmernosti, pravičnostjo in absolutnostjo lastninske pravice. Sodišče druge stopnje je upoštevalo le védenje nasprotnega udeleženca, dejstvo, da je izvedel parcelacijo, in tržno vrednost kvadratnega metra zemljišča, ne pa tudi vseh drugih upoštevanih okoliščin. Za zemljišče se mora šteti vse, kar je z njim trajno spojeno, torej tudi stavba, ne le golo zemljišče. Sodišče druge stopnje je tako odločilo samo o polovičnem zahtevku, ker stavbe, ki je z zemljiščem spojena, ni upoštevalo, pa čeprav je sporni vogal za predlagatelja ključen. Nepoštenost je mogoče očitati predlagatelju, ki je vedel, da kupuje stavbo s spornim trikotnikom. Prav tako mu je bilo znano, da je jamčevanje za stvarne napake izključeno, poznani pa so mu bili vsi pogoji in dokumentacija. Kupil ni stavbe, temveč zemljišče. Z nakupom je bil seznanjen, zato je on tisti, ki je ravnal slaboverno, kar je le še dodatna okoliščina, ki govori v prid višji odškodnini. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 112/2014 natančno opredlilo kriterije, ki jih je pri odmeri treba upoštevati, od katerih se je pritožbeno sodišče opredelilo le do treh. Sodišče druge stopnje bi moralo upoštevati: da pomeni razparceliranje svobodno izvrševanje lastninske pravice, da je prvotni predlagatelj kupil nepremičnino, vedoč, da sega na nasprotno zemljišče, da na javni dražbi o tem ni podal pripomb, da bi bilo rušenje objekta v njegovo škodo, da ima od objekta popolno korist le predlagatelj, da nasprotni udeleženec ni nikoli zahteval njegove odstranitve in da gre za popoln odvzem lastninske pravice. S strani sodišča prve stopnje izbrana metoda je primerna, saj upošteva tudi druge okoliščine, npr. da ima predlagatelj celotno korist in bi bil v celoti prikrajšan do letnih donosov. Odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, gre pa tudi za pomembno pravno vprašanje.

8Predlagatelja sta na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške revizijskega postopka.

O utemeljenosti revizije

9Revizija ni utemeljena.

10Ne gre za klasičen primer gradnje na tujem svetu. Mejaša sta le pravna naslednika oziroma kupca zemljišč, na katerih je bila s strani skupnega pravnega prednika - gradbenega investitorja - zgrajena sporna hiša v D., ki je s svojim severnozahodnim vogalom že tedaj presegla parcelno mejo za 3 m². V tem pomenu, torej kot kvazi odškodninsko posledico že zatečenega dejanskega stanja nedopustne gradnje, pa je treba razumeti presojo primerne odškodnine iz tretjega in četrtega odstavka 47. člena SPZ.

11Nižji sodišči sta sklenili, da bi bile posledice rušenja stavbe v očitnem nesorazmerju s škodo, ki jo je zaradi gradnje utrpel lastnik nepremičnine. S sklepom sta določili novo mejo in razlaščenemu nasprotnemu udeležencu prisodili odškodnino v višini 26.670 EUR (sodišče prve stopnje) oziroma 750 EUR (sodišče druge stopnje) na podlagi tretjega in četrtega odstavka 47. člena SPZ, ki je v tem pomenu in obsegu tudi predmet revizijske presoje.

12Ta, osrednja pravna podlaga za rešitev spornega pravnega razmerja določa, da mora sodišče pri odmeri primerne odškodnine upoštevati vse okoliščine zadeve; zlasti upravičenih interesov udeležencev, vprašanja dobre vere graditelja in obnašanja lastnika nepremičnine, potem ko je izvedel za gradnjo. Z vidika pristopa je bila celovito že razdelana tudi v sodni praksi.¹ Primerna odškodnina tako ni le matematičen izračun, temveč pomeni vrednotenje vseh upoštevnih okoliščin, zato je treba iz odločb nižjih sodišč kot ključno najprej izluščiti upoštevno dejansko in pravno stanje:

- V k. o. ... ležita sosednji zemljišči parc. št. 1002/43 (v nadaljevanju prva parcela) in 1002/32 (druga parcela). Na prvi stoji fizično nedeljiva stanovanjska stavba, ki z vogalom površine 3 m² v severozahodnem delu sega preko parcelne meje na sosednjo, drugo parcelo, ki je prav tako velika le 3 m², saj v celoti zaobjema sporni hišni vogal. Ta je, kot je ugotovil izvedenec, nosilen, zato bi njegova odstranitev pomenila rušenje celotne zgradbe. Vertikalno gledano ima hišni vogal dve etaži v skupni velikosti 6 m².

- Izvedenec je ugotovil, da je vrednost kvadratnega metra zemljišča, na katerem stoji sporna stavba, 250 EUR, medtem ko je ob upoštevanju bodoče koristi spornega vogala ta precej višja ter znaša 26.670 EUR.

- Sedanji lastnik prve parcele je drugi predlagatelj kot fizična oseba. Nasprotni udeleženec je lastnik druge parcele. Obe parceli sta bili sprva v lasti gospodarske družbe A., d. o. o., ki je kot gradbeni investitor zgradbo zasnoval oziroma postavil. Za sporno stavbo je bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje januarja 2008, uporabno pa marca 2010.

- Marca 2009 je nasprotni udeleženec od investitorja kupil parc. št. 1002/12 k.o. ... in jo novembra 2010 razparceliral na manjše dele,² med katerimi je bila tudi ta parc. št. 1002/32. Nasprotni udeleženec spornega vogala sosednje vile ni gradil niti zanj posebej plačal ali zahteval njegove odstranitve (rušenja). V kupoprodajni pogodbi sta sopogodbenika izrecno navedla, da je kupcu (tj. nasprotnemu udeležencu): „znana velikost gradbene parcele po arhitektonsko zazidalni situaciji in zato gradnje vile na parc. št. 1002/13 k. o. ... ne bo oviral niti ne uporabe in ureditve okolice skladno z izdelanimi projekti ter bo po potrebi pristal na uskladitev meje, odpovedujoč kakršnikoli odškodnini iz tega naslova.“ Aprila 2010 je nasprotni udeleženec v razmerju do investitorja podal še enostransko pisno izjavo o sodelovanju pri neodplačnem prepisu parcele 1002/12, skupaj s parcelami, ki so nastale iz parcele s št. 1002/13, katerih lastnik je bil investitor.

- Prvo parcelo je nato investitor kot dolžnik izgubil v izvršilnem postopku In 243/2010, ko je bila na javni dražbi februarja 2013 prodana najuspešnejši dražiteljici, gospodarski družbi B., d. o. o., ki je bila maja 2016 pripojena k prvi predlagateljici, gospodarski družbi C., d. d. Na javni dražbi kupljena večja parcela s št. 1002/13 je bila nato z njene strani razparcelirana na manjše dele,³ med kateremi je tudi prva parcela. Leta 2015 je bila prodana drugemu predlagatelju kot fizični osebi. S strani udeležencev javne dražbe niso bile glede predmeta dražbe podane nobene pripombe ali pomisleki.

- Ključne parcelne meje so bile urejene in že tedaj nesporne oziroma znane ter se niso spreminjale, udeleženci oziroma njihovi pravni predniki pa so za stanje v naravi vedeli.

13Očitno je, da ne gre za klasičen primer gradnje na tujem svetu, ko bolj ali manj (ne)pošten graditelj brez sosedovega soglasja zida na njegovem zemljišču. V zasnovi 47. člena SPZ gre za tradicionalno okupacijo zemljišča s strani mejaša, ki z zatečeno gradnjo, kot težko spremenljivim dejanskim stanjem, svojega soseda de facto razlasti. Tovrstno plenilstvo je bilo zato načeloma s strani zakonodajalca zasnovano kot nedopustno, njegovo temeljno izhodišče pa je restitucijsko. Vseeno je zakonodajalec tudi prek prisoje primerne odškodnine dopustil možnost, da se v okviru te določbe upoštevajo vse okoliščine konkretne zadeve, vključno z manj tipskimi primeri oziroma različno niansiranimi spremljajočimi okoliščinami, ko lahko posamičen življenjski razvoj dogodkov upravičuje spravljivejši odnos do tovrstnega medsosedskega vznemirjanja.

14Za tako posebno obliko atipičnosti gre v tej zadevi, v kateri sta prvotni predlagatelj in nasprotni udeleženec v skladu s svojimi poslovnimi odločitvami le zavestno vstopila v že zatečeno (in v tem pomenu zavoženo) dejansko stanje, s čimer sta nase (ne)hote prevzela tudi obstoječe breme tako kupljenih parcel. Udeleženi subjekti tega postopka s čezmejno gradnjo niso bili povezani ne kot lastniki ne kot graditelji, zato glede kupljenih zemljišč s čezmejnimi vplivi smiselno uveljavljajo le njihove stvarne napake, tj. (ne)funkcionalnost (ne)deljive stavbe, ki se razprostira na dveh sosednjih parcelah. Vila je bila zasnovana in zgrajena s strani gradbenega investitorja ter je od samega začetka že segala preko parcelne meje. Tedaj so bile kljub poznejšim parcelacijam že urejene in znane tudi ključne parcelne razmejitve.

15Gradbeni investitor je bil lastnik obeh spornih parcel (oziroma njunih katastrskih prednic), zato zanj čezmejna gradnja že pojmovno ni bila problematična; z enotnim svojstvom investitorja pa se je gradnja v vsakem primeru z njim združila (konsolidirala) oziroma (p)ozdravila (konvalidirala). S tega vidika bi bilo ob klasični uporabi 47. člena SPZ vprašljivo že pravno nasledstvo morebitnih terjatev, saj je bil investitor v času gradnje tako graditelj kot lastnik, kot tak pa preko svojih parcelnih meja sam proti sebi že pojmovno ne (z)more (ne)pošteno graditi. Šele z njegovimi poslovnimi odločitvami oziroma težavami, ko je prišlo do (pre)razdelitve zemljišč med različne pravne naslednike v različnih pravnih okvirih (preko kupoprodajne pogodbe oziroma javne dražbe), pa je razpadla poprej enotna lastniške struktura, kar je privedlo do spornega pravnega razmerja, ki je predmet tega postopka.

16Nasprotni udeleženec je med drugim kupil tudi zemljišče s 3 m² spornega vogala hiše, pravna prednica predlagatelja pa je kupila zemljišče s predmetno stanovanjsko hišo v preostanku; skupaj imata, če sestavita oba sicer v zasnovi nedeljiva dela, čezmejno celoto, a vsak z izključno lastninsko pravico na svojem delu stavbe. Hiša se zdi samostojna in neločljiva bivanjska struktura, ki tovrstnemu kosanju ni (bila) prilagojena, zato jo skušajo udeleženci v tem postopku umeščati tako ali drugače oziroma se z njo okoristiti; a je táko stališče laično in zmotno. Pravno gledano je (to ali katerokoli drugo) hišo mogoče enostavno (tudi) razrezati na kateremkoli delu, kot pač potekajo navpičnice parcelnih razmejitev zemljišča, na katerem stoji, in ne glede na siceršnjo bivanjsko nepraktičnost takega početja. V skladu z načelom povezanosti zemljišča in objekta sta oba udeleženca kupila vse tisto, kar se je nahajalo znotraj vertikalnih linij njunih zemljišč; do samega procesa čezmejne gradnje v pomenu prepovedanega vznemirjanja pa nista razvila nobenega posebnega subjektivnega odnosa, saj pri že izvedeni gradnji sploh nista sodelovala, v medsebojnem razmerju pa sta se znašla kot (naključna) kupca sosednjih zemljišč. To pomeni, da sta načeloma dobila točno to, kar sta kupila - po vertikali razrezano hišo, s tega vidika pa jima gredo na tako kupljenih delih tudi vsa lastninskopravna upravičenja.

17Opisano kaže, da gre v tej zadevi za kvazi odškodninski temelj iz 47. člena SPZ, ki je sicer še vedno povsem ustrezen način razreševanja tovrstnih medsebojih sosedskih razmerij, ki so posledica čezmejne gradnje. Vendar pa te zahtevajo opisani situaciji prilagojeno obravnavo ključnih okoliščin, vključno s prilagojeno presojo subjektivnega odnosa vseh udeležencev. Ker je bila pravodajna norma iz 47. člena SPZ udejanjena, ustavnopravno varstvo pravice do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave) in zasebne lastnine (33. člen Ustave) zahteva, da mora biti v tem pomenu upoštevna tudi možnost odškodninske reparacije iz tretjega in četrtega odstavka 47. člena SPZ.

18Odškodnina, ki jo je odmerilo sodišče druge stopnje, je tudi po oceni Vrhovnega sodišča primernejša kot prvostopenjska, z njegove strani poudarjene okoliščine pa so razumne in prepričljivo utemeljene. Iz celotnega konteksta obrazložitve je razvidno, da je sodišče druge stopnje upoštevne okoliščine in razloge sodišča prve stopnje imelo pred očmi.⁴ Če je pri tem posebej poudarilo in izpostavilo predvsem zanj ključne oziroma posebej (drugače) ovrednotene, to ne pomeni, da je vse druge, ki jih je obširneje oziroma v pomenu obeh premis sodniškega silogizma v celoti predstavilo že sodišče prve stopnje, zanemarilo ali celo spregledalo. Odločbi nižjih sodišč sta koherentna celota,⁵ zato ju je treba brati in razumeti skupaj, s tega vidika pa bi bilo le tehnokratsko podvajanje celotne prvostopenjske odločbe prej škodljivo, gotovo pa vsaj odveč.

19Sodišče druge stopnje je pravilno ovrednotilo revidentov subjektivni odnos, potem ko je kot novi lastnik izvedel za gradnjo; kar je ena izmed smiselno zlasti upoštevnih okoliščin po četrtem odstavku 47. člena SPZ. Revident je vedel, kaj kupuje, pri čemer je ključno, da je investitorju že tedaj jamčil, da gradnje na sosednji parceli ne bo oviral niti ne njene uporabe ali ureditve okolice ter bo pristal na uskladitev meje „odpovedujoč se kakršnikoli odškodnini.“ Naknadno je podal še pisno izjavo o sodelovanju pri „neodplačnem prepisu“ parcele 1002/12 s parcelami, ki so nastale iz parcele s št. 1002/13. To kaže na njegov ex ante odobravajoč ter jasno profiliran subjektiven odnos tako do (ne)primernosti morebitne odškodnine kot tudi do vloge spornega vogala hiše z vidika njegove (ne)uporabnosti oziroma (ne)koristnosti. Prav tak pomen spornega vogala je nato z nadaljnjim razparceliranjem, ko ga je po natanko njegovih linijah izločil še v posebno parcelo, veliko le 3 m², povsem enako potrdil še z udejanjanjem v naravi. V tem smislu izpostavljena parcelacija tako sama po sebi ni bila sporna ali zanj celo prepovedana, kot to zmotno razume revident, temveč le jasno zaokroža njegov kontinuiran subjektivni odnos. V opisanem kontekstu pa je treba osvetliti in razumeti tudi logično posledico, da nasprotni udeleženec ni zahteval rušenja spornega vogala, zato mu to posebej tudi ne more koristiti.

20Čeprav izjave nasprotnega udeleženca niso bile naslovljene na predlagatelja, z vidika ugotavljanja njegovega subjektivnega odnosa do predmetne gradnje iz 47. člena SPZ to ni bistveno, enako ne, ali je izjava pravno zavezovala le investitorja ali tudi pravne naslednike. Očitno je, da je nasprotni udeleženec smiselno v tako ureditev vsaj konkludentno že tedaj (vnaprej) pristal, predvsem pa je jasno opredelil svoje dojemanje morebitne reparacije (odškodnine, ki se ji je po vsebini smiselno odpovedal) oziroma (neiz)rabe spornega vogala stavbe, ki zanj kljub čezmejni gradnji že ob nakupu ni pomenila nobene vrednosti. Glede na predmet pogodbe je bila pridobitev spornega vogala le neke vrste kolateralna škoda ob nakupu zemljišča s sosednjo vilo, saj ga sam ni niti (z)gradil niti kako posebej plačal. Nasprotno pa je pravna prednica predlagatelja s parcelo kupovala predvsem sporno stavbo, in to pozneje kot nasprotni udeleženec svojo ter na javni dražbi, ki deluje po dražbenem principu „vzemi ali pusti“; torej z razmeroma okrnjeno možnostjo vplivanja na njen potek oziroma izid, vključno s tedanjimi parcelacijami in dejanskim stanjem. S tega vidika pa, čeprav sta ob nakupu res načeloma oba enako vedela za sporno stanje v naravi, vrednostno tako opredeljen subjektiven odnos obeh udeležencev še zdaleč ni enak. Že tedaj pa je bila rešitev problema jasno utirjena tudi s strani skupnega pravnega prednika, tj. prvotnega in enovitega graditelja ter „oškodovanca“, ki je sporno situacijo že sam predvidel, naslovil in s podanimi zagotovili tudi smiselno razrešil.

21Že v zasnovi je bil tako sporni vogal za vse, vključno z gradbenim investitorjem ter nasprotnim udeležencem, samo še nerazparcelirani sestavni del predmetne vile, ne pa samostojna struktura z nerešenim pomenom, posebno težo ali skrito vlogo. Zato je bila s strani sodišča prve stopnje izbrana metoda, ki temelji na preračunu večletnih najemnin, povsem neprimerna. Ob tako poudarjenem ekonomskem faktorju bodoče donosnosti je sodišče zanemarilo opisano kavzalno podlago. S tem je pretirano izolirano naslovilo predvsem (morebitno) pridobljeno korist predlagatelja, spregledalo pa, da je za vsako odškodovanje ključna izravnava škode, torej izguba koristi; te pa že opisan subjektivni odnos nasprotnega udeleženca v tem pomenu ne utemeljuje.

22Pri odmeri odškodnine, čeprav je posledica ureditve medsebojnih razmerij iz 47. člena SPZ, vseeno ne gre za klasičen stvarnopravni zahtevek, zato je sklicevanje na načelo povezanosti objekta in zemljišča v tem pomenu votlo. Sodišče druge stopnje od tega načela tudi ni odstopilo, temveč je na podlagi četrtega odstavka 47. člena SPZ pomen spornega vogala, ki nedvomno stoji na spornem zemljišču, le ustrezno ovrednotilo z vidika odmere primerne odškodnine. Slednjo je sodišče v naboru vseh okoliščin zadeve utemeljilo tudi z izborom ključnih ekonomskih faktorjev za njeno določitev. Nasprotnemu udeležencu je tako razumneje kot prvostopenjsko sodišče prisodilo le izgubljeno vrednost 3 m² primerljivega zemljišča, upoštevaje, da sporna čezmejna gradnja (sicer večetažne stavbe) zanj že ob nakupu ni imela take vrednosti, kot jo skuša prikazati v tem postopku. Pri obeh uporabljenih metodah je šlo v končni fazi za matematičen izračun, torej odmero neke tržne vrednosti, zato očitki drugega udeleženca, ki zavoljo matematičnosti izpodbija le metodo, izbrano s strani sodišča druge stopnje, ne pomenijo dodane vrednosti; predvsem pa nič bolj ne upravičujejo prvotno izbrane metode, za katero se zavzema sam. Vrhovno sodišče pa je bilo s tem, ko se revident konkretizirano zavzema predvsem za uporabo pristopa sodišča prve stopnje, v tem pomenu tudi samo enako razpeto med tako zatrjevane oziroma izbrane ključne faktorje ter metodologiji nižjih sodišč.

23Že s tako poudarjenega subjektivnega vidika izhaja, da pri presoji primerne odškodnine goli ekonomski kriterij ni edini niti (nujno) odločilen, zato bi se bilo tudi sicer preuranjeno zadovoljiti le z njim. To pa ne pomeni, da je zmotna njegova uporaba nasploh. Obe sodišči sta pravilno razumeli, da pri odmeri primerne odškodnine ne gre za le matematičen izračun, zato sta pri tem upoštevali tudi druge okoliščine konkretne zadeve. Njuno različno vrednotenje istega dejanskega stanja pa se je v končni fazi odrazilo predvsem v različni metodologiji in izbranih ključnih faktorjih. Tak pristop pa, kljub temu, da na koncu res pomeni matematično operacijo, ni a priori napačen. V tem pomenu izvedeni način odškodovanja, ki kot pomembno upošteva tudi objektivno, ekonomsko merilo, zadosti kriteriju iz četrtega odstavka 47. člena SPZ. Prav z upoštevanjem (tudi) subjektivnih okoliščin konkretnega primera pa je sodišče druge stopnje le pravilno sledilo sodni praksi Vrhovnega sodišča, ne pa od nje odstopilo, kot to zmotno razume revident.

Sklepno

24Po mnenju Vrhovnega sodišča nasprotni udeleženec ni (bil) upravičen do nobene odškodnine, zatečeno dejansko stanje je le (bolj ali manj) naključna posledica neizvedenih (pre)parcelacij, zatrjevana razlastitev pa navidezna. Obravnavani nepravdni postopek se je tako pokazal kot le naknadna tehnična uskladitev sicer v zasnovi neproblematične čezmejne gradnje. Ker pa Vrhovno sodišče ne more spremeniti revidentovega položaja na slabše (359. člen ZPP), njegovo revizijo le zavrača (378. člen ZPP).

25Predlagatelja in nasprotni udeleženec morajo kriti vsak svoje stroške revizijskega postopka. Resda nasprotni udeleženec z revizijo ni uspel, a je bila (uspešna) izvedba celotnega nepravdnega postopka v interesu predlagateljev (35. in 37. člen Zakona o nepravdnem postopku v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

¹ Primerjaj z razlogi v sklepu II Ips 112/2014 z dne 20. 11. 2014.
² Parc. št. 1002/21 do 1002/32, vse k.o. ....
³ Parc. št. 1002/39, 1002/40, 1002/41, 1002/42, 1002/43, 1002/44, 1002/46, 1002/50, 1002/51, 1002/52, vse k.o. ....
⁴ „Oceno dokazov“ in s tem povezan „zaključek“, kot ga je napravilo sodišče prve stopnje, pri tem tudi izrecno izpostavi (7. tč. obrazložitve izpodbijanega sklepa).
⁵ Odločbo sodišča druge stopnje pa je treba vselej razumeti tudi v okviru vloženega pravnega sredstva.