VSL Sklep II Ip 2221/2019

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje pritožbene stroške.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog dolžnika z dne 10. 10. 2019 za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 120486/2018 z dne 14. 12. 2018 zavrglo (I. točka izreka sklepa) in predlog dolžnika z dne 10. 10. 2019 za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo (II. točka izreka sklepa).

2Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje dolžnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev določb postopka. Predlaga, naj višje sodišče sklep spremeni in razveljavi potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti ter ugodi ugovoru in sklep o izvršbi razveljavi, podredno pa da sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Višje sodišče je sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po 350. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5Predlog dolžnika za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti je sodišče prve stopnje zavrglo na podlagi določbe tretjega odstavka 42. člena ZIZ, ki določa, da lahko stranka razveljavitev potrdila zahteva v 30 dneh, odkar se je seznanila z odločbo. O tem, da je bil zoper dolžnika izdan sklep o izvršbi, je bil ta dejansko obveščen že dne 8. 5. 2019, ko je dolžnikova pooblaščenka zaprosila za vpogled v spis oziroma za fotokopijo vročilnice sklepa o izvršbi. Od tega dne je tako pričel rok za vložitev predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti, predlog, vložen dne 15. 10. 2019, je bil prepozen.

6Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da dolžnik dne 8. 5. 2019 s sklepom o izvršbi ni bil seznanjen, saj je tedaj pridobil le vročilnico sklepa o izvršbi, ne pa fotokopije sklepa o izvršbi. Tega, da naj bi rok za vložitev predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti tekel od dejanske seznanitve oziroma prejema sklepa o izvršbi, dolžnik ne more uspešno uveljaviti s sklicevanjem na šesti odstavek 139. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Ta določba in praksa v zvezi s to določbo (sklepa VSL III Ip 2118/2016 in I Ip 2149/2017) se nanaša na (pravilno) vročanje. Določba tretjega odstavka 42. člena ZIZ ne vsebuje pravil o vročanju, temveč določa subjektivni rok, v katerem mora stranka predlagati razveljavitev potrdila. V predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti stranka šele uveljavlja, da ji odločba ni bila pravilno vročena – zgolj rok za vložitev takega predloga tako logično ne more biti odvisen od pravilne vročitve odločbe. Do kršitve načela kontradiktornosti postopka ni prišlo, temveč dolžnik v postopku ni sodeloval zaradi lastne pasivnosti (prepozno vloženega predloga za razveljavitev pravnomočnosti in izvršljivosti).

7Izraz „seznanitev z izdano sodno odločbo“ torej ne pomeni nujno njenega prejema. Pravno nepomembno je zato sklicevanje na sodno prakso, po kateri se sklep o izvršbi lahko šteje za vročenega, če je dolžniku izročena fotokopija tega sklepa. Zadostuje, da se stranka seznani, da zoper njo teče postopek, to pa je bilo v obravnavanem primeru najpozneje takrat, ko je dolžnik po pooblaščenki prvič opravil vpogled v spis, torej 8. 5. 2019. Pri čemer višje sodišče poudarja, da je dolžnik ob vpogledu v spis zelo natančno določil zahtevano: prosil je za fotokopijo vročilnice sklepa o izvršbi. Pritožbena hipoteza, da ni vedel, da bi bil izdan, ko je vendarle prosil za izdajo fotokopije vročilnice prav sklepa o izvršbi, ne more vzdržati resne presoje. Dolžnik se ne more uspešno sklicevati na to, da je bila njegova pooblaščenka prava neuka. Sodišče dolžniku tudi ni bilo dolžno postaviti nobenega roka za vložitev predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti. Rok je pričel teči samodejno s seznanitvijo s postopkom, zakon posebnega poziva sodišča ne predvideva.

8Sklepa VSL III Ip 2118/2016 in I Ip 2149/2017 se nanašata na 139. člen ZPP, obravnavana zadeva pa ne, zato sodišče prve stopnje ni ravnalo arbitrarno, nasprotno enotni in utrjeni sodni praksi, ter ne gre za kršitev 14. in 22. člena Ustave. Določitev subjektivnega roka za vložitev predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti predstavlja omejitev pravice (tretji odstavek 15. člena Ustave), ki ni nesorazmerna, zato tudi ne gre za kršitev pravice do sodnega varstva (23. člena Ustave). Določitev takšnih rokov je ustavno dopustna, saj služi zagotovitvi jasnosti in gotovosti v medsebojnih pravnih razmerjih in je s tem v interesu vseh strank pravnega razmerja, prav tako pa v interesu instituta učinkovitega sodnega varstva v celoti (tako sklep VIII Ips 92/2013 z dne 10. 6. 2013). Prepoznega predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sodišče prve stopnje ni bilo dolžno oziroma niti ni smelo vsebinsko obravnavati, zato to, da sklep ne vsebuje vsebinskih razlogov o dolžnikovem predlogu, ne predstavlja kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

9Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dolžnikov (podredni) predlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj dolžnik v svojem predlogu ni podal upravičenega razloga za zamudo roka za vložitev ugovora zoper sklep o izvršbi. Predlog je dolžnik utemeljeval z navedbo, da s sklepom o izvršbi ni bil seznanjen vse do prevzema sklepa o izvršbi na sodišču, saj mu sklep o izvršbi ni bil pravilno vročen tako, da je bilo obvestilo o sodnem pismu puščeno na vratih, pisanje pa po preteku roka za prevzem vrnjeno sodišču. Dolžnik naj bi namreč imel primeren hišni predalčnik.

10Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, takšne navedbe ne prestavljajo zatrjevanja zamude, temveč uveljavljanje nepravilne vročitve sklepa o izvršbi. Da lahko pride stranka v zamudo, mora pisanje sploh pravilno prejeti, očitanje napake pri vročitvi ne predstavlja razlogov za vrnitev v prejšnje stanje, temveč v konkretnem predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti, ki je bil vložen prepozno. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje ima stranka možnost vložiti v primeru, ko ji je sodno pisanje vročeno pravilno, vendar nato zamudi rok za vložitev pravnega sredstva iz nekega nepredvidenega in nezakrivljenega razloga.¹ V primeru, ko stranka trdi, da ji neko sodno pisanje ni bilo vročeno pravilno, ne uveljavlja razloga za vrnitev v prejšnje stanje, temveč te njene trditve lahko predstavljajo dopusten pritožbeni, revizijski ali obnovitveni razlog ali razlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti sodne odločbe.² Ker dolžnik ni opravičeval svoje zamude z vložitvijo ugovora, temveč je smiselno zatrjeval, da mu zamuda z vložitvijo ugovora (zaradi nepravilne vročitve sklepa o izvršbi) sploh ni nastala (v tem smislu so si bile dolžnikove navedbe med seboj v nasprotju), je odločitev o zavrnitvi dolžnikovega predloga za vrnitev v prejšnje stanje pravilna in sodišče prve stopnje pravilno ni opravilo meritorne obravnave tega predloga.

11Po povedanem pritožba ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12Dolžnik s pritožbo ni uspel in mu stroški pritožbe tako niso bili neutemeljeno povzročeni. Glede na navedeno je višje sodišče odločilo, da pritožbene stroške dolžnik krije sam (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

¹ Po določbi prvega odstavka 116. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ sodišče stranki v primeru, če zamudi rok za kakšno pravno dejanje in zaradi tega izgubi pravico opraviti to dejanje, na njen predlog dovoli, da to dejanje opravi pozneje, če spozna, da je stranka rok zamudila iz upravičenega vzroka.
² Glej Aleš Galič v: Pravdni postopek - Zakon s komentarjem, Uradni list, GV Založba, Ljubljana, 2005, 1. knjiga, str. 476, 8. točka.