VSRS Sodba X Ips 221/2012

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Dosedanji potek postopka

1V postopku pred Uradom Republike Slovenije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju Uradom) in sodiščem prve stopnje je bila opravljena primerjava med znakom prijavitelja A., d. d., „BONUS PLUS“ v sliki (št. Z-201071031), na eni strani:

ter revidentkino znamko Skupnosti (CTM) „BONUX“ v besedi (št. 000200097), na drugi strani:

BONUX

2Urad je z odločbo 31207-1031/2010-10 z dne 20. 4. 2011 zavrnil ugovor tožnice zoper registracijo znamke „BONUS PLUS“ v sliki št. Z-201071031 prijavitelja A., d. d. V ugovoru se je tožnica sklicevala na svojo znamko Skupnosti (CTM) „BONUX“ v besedi št. 000200097, registrirano za blago iz razreda 3 Nicejske klasifikacije (v nadaljevanju NK)(1). Po oceni Urada pa sta si znaka upoštevaje vizualno, fonetično in pomensko analizo, toliko različna, da ni podana verjetnost zmede v javnosti oziroma povezovanja znamk in njihovih imetnikov.

3Tožnica je v upravnem sporu zoper odločbo Urada vložila tožbo, ki jo je sodišče prve stopnje zavrnilo.

4Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožnica vložila revizijo. Dovoljenost revizije utemeljuje z razlogoma iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), njeno utemeljenost pa z uveljavljanjem revizijskih razlogov bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijskemu sodišču prvenstveno predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da tožbi ugodi in odločbo toženke odpravi ter zavrne registracijo izpodbijane znamke na območju Republike Slovenije za blago iz razreda 3 NK, oziroma tako da odločbo toženke odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, s tem da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške upravnega postopka in revizijskega postopka, skupaj z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila); podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

5Revizija je bila vročena v odgovor toženki in stranki z interesom; slednja nanjo ni odgovorila, medtem ko je toženka v odgovoru prvenstveno predlagala zavrženje revizije, podrejeno pa njeno zavrnitev.

6Revidentka uveljavlja, da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 812/2004 z dne 11. 12. 2007, kakor tudi od prakse Sodišča Evropskih skupnosti (v nadaljevanju SES; sedaj Sodišča Evropske unije, v nadaljevanju SEU) v zadevi C-21/08 P z dne 26. 3. 2009. Ker revidentka zatrjevani odstop utemeljuje s tehtnimi razlogi, ki po oceni revizijskega sodišča terjajo natančno vsebinsko presojo, je revizijsko sodišče na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 revizijo dovolilo.

Relevantno dejansko stanje

7Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na naslednja pravno odločilna dejstva:

- tožnica je imetnica (besedne) znamke Skupnosti „BONUX“, registrirane za blago iz razreda 3 NK; stranka z interesom je pri Uradu prijavila znamko (figurativni barvni znak) „BONUS PLUS“ za blago iz več razredov NK, med njimi tudi iz razreda 3 NK;

- blago v razredu 3 NK pri prijavljenem znaku BONUS PLUS je enako oziroma podobno blagu, ki ga ščiti tožnikova znamka BONUX (nesporno med strankama);

- zaradi enake grafične podobe in pomenske povezave besed BONUS in PLUS, gre pri prijavljenem znaku za kombinacijo dveh besed (besedno zvezo) s svojim smislom (»več kot dodatek« ali »zelo pomemben dodatek«), ki jo bo javnost dojemala kot celoto;

- relevantni potrošnik bo prijavljeni znak izgovoril kot dve besedi in ne kot eno samo; ne glede na identičen začetek in isto končnico si po izgovorjavi primerjana znaka nista podobna, saj je prijavljeni znak daljši, obe besedi pa enako poudarjeni; upoštevaje črko X v znaku znamke tožnice, ki glede podobnosti razmejuje besedi BONUS in BONUX, si primerjana znaka tudi vizualno nista zamenljivo podobna; povprečni slovenski potrošnik kljub pomenski konotaciji besednega korena „bon“ posebnega pomena v tožničini znamki ne bo zaznal, ga bo pa zaznal v besednem delu prijavljenega znaka BONUS PLUS (glej prejšnjo alinejo).

Razlogi za zavrnitev revizije

8Med strankama je sporno vprašanje, ali je podan relativni razlog za zavrnitev znamke BONUS PLUS iz točke b) prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (Ur. l. RS, št. 45/01, s spremembami - v nadaljevanju ZIL-1). Kot znamka se namreč ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko.

9Pri presoji, ali je podan zavrnilni razlog za registracijo znamke, je potrebna primerjava enakosti ali podobnosti blaga, za katero se uporabljata prejšnja in kasnejša znamka ter enakosti ali podobnosti samih znamk. Po praksi SES(2), ki jo je sprejelo tudi Vrhovno sodišče(3), mora biti presoja verjetnosti zmede, ki bi nastala zaradi vizualne, fonetične in pomenske podobnosti znakov, utemeljena na celostnem vtisu, ki ga znaki ustvarjajo, ob upoštevanju predvsem njihovih razlikovalnih in prevladujočih elementov.

10Kot dominantni del pri prijavljenem znaku je sodišče prve stopnje (tako kot upravni organ) štelo besedno zvezo BONUS PLUS, pri tožnikovi znamki pa besedo BONUX. Presojo o tem je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitev, da gre pri prijavljenem znaku za kombinacijo besed s svojim smislom (pomensko povezavo, ki pomeni »več kot dodatek« ali »zelo pomemben dodatek«) in popolnoma enako grafično podobo.

11Revizijsko sodišče ne sprejema stališča revidentke, da beseda PLUS v nobenem primeru ne more imeti razlikovalnega učinka in kot taka ne more biti del dominantnega dela izpodbijane znamke. Drži sicer, da je razlikovalni učinek te besede sam po sebi šibak. Vendar pa šibak razlikovalni učinek enega elementa sestavljene znamke ne pomeni nujno, da ta ne more biti prevladujoči element, predvsem, kadar lahko zaradi njegovega položaja v znaku ali njegove velikosti pri porabnikovem zaznavanju naredi vtis in ga ta ohrani v spominu.(4) Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da zaradi pomenske in grafične povezave besed BONUS PLUS javnost (porabniki) obe besedi dojema(jo) kot celoto (kombinacijo besed s svojim smislom). Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da kombinacija obeh besed sestavlja dominantni del izpodbijane znamke. Revizijske navedbe, s katerimi revidentka poskuša utemeljiti odsotnost razlikovalnega značaja besede PLUS (gledano samostojno) izven besedne zveze dominantnega dela izpodbijane znamke, presegajo dejanski okvir obravnavane zadeve in so kot takšne za odločitev irelevantne. Iz istega razloga je neupoštevno sklicevanje revidentke na zavrnitve prijav znamk, ki so vsebovale samo besedo PLUS (ali besedo PLUS+)(5), s strani Urada za usklajevanje na notranjem trgu (Office of Harmonization in the Internal Market; v nadaljevanju OHIM), kakor tudi na zatrjevani odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 812/2004 z dne 11. 12. 2007.

12Se pa revidentka v zvezi s prakso OHIM sklicuje tudi na sodbo SEU C-21/08 P z dne 26. 3. 2009, s katero je SEU potrdilo, da sta Pritožbeni odbor OHIM in Splošno sodišče (v sodbi T-38/04 z dne 15. 11. 2007) ravnala pravilno, ko sta ocenila, da obstaja verjetnost zmede v javnosti glede izvora izdelkov, označenih z besedo „SUN“, in izdelkov, označenih z znamko v sliki „SUNPLUS“. Uveljavlja, da je opisani primer, v katerem je bila registracija znamke SUNPLUS zavrnjena na podlagi predhodne nacionalne znamke v besedi SUN, za obravnavani upravni spor „izjemno relevanten“. Kljub določenim podobnostim obeh primerov, ki jih izpostavlja revidentka (v točki VI. revizije), pa revizijsko sodišče ocenjuje, da med njima obstajajo znatne razlike, ki pretehtajo v prid presoji, da v konkretnem primeru ni možna analogna uporaba pravnih argumentov iz citirane sodbe SEU in Splošnega sodišča. Najpomembnejša razlika je v tem, da je Splošno sodišče sklepanje o vizualni podobnosti utemeljilo na dejanski okoliščini, da je v besednem delu prijavljenega znaka (SUNPLUS) prejšnja znamka (SUN) popolnoma reproducirana („entirely reproduced“, glej 39. točko obrazložitve sodbe T‑38/04 z dne 15. 11. 2007), medtem ko v obravnavanem primeru za takšno situacijo ne gre, saj prijavljeni znak ne povzema dobesedno prejšnje znamke. Nadalje je Splošno sodišče ugotovilo, da se beseda „SUN“, ki je skupna komponenta obema znamkama, izgovarja enako, kar ni mogoče v isti meri zagovarjati za besedi BONUX in BONUS. Tudi v okviru pomenske analize obstojijo dejanske razlike med obema primeroma: pomen besede SUN je po ugotovitvah Splošnega sodišča (glej 42. točko obrazložitve sodbe T-38/04 z dne 15. 11. 2007) enostavno razumljiv povprečnim potrošnikom – uporabnikom računalnikov, ki so nadpovprečno pozorni in pri katerih je nivo znanja angleščine visok, posebej še iz razloga, ker se takšen znak običajno ne uporablja za označevanje računalniških proizvodov. Zato dodatna beseda PLUS ni posebej distinktivna in jo je mogoče razumeti kot besedo, ki poudarja pomen besede SUN. V obravnavanem primeru pa iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da povprečni slovenski potrošnik posebnega pomena v besedi BONUX ne bo zaznal, da pa bo besedno zvezo BONUS PLUS doumel kot kombinacijo besed s svojim smislom (»več kot dodatek« ali »zelo pomemben dodatek«).

13Z revizijskimi navedbami o bistvenih kršitvah pravil postopka iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s

14točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) skuša revidentka z razlogom neobrazloženosti izpodbiti dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da povprečni slovenski potrošnik, kljub pomenski konotaciji besednega korena „bon“ v tožnikovi znamki BONUX, njenega posebnega pomena ne bo zaznal. Ker izpodbijanje dejanskega stanja ni dopusten revizijski razlog (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), se revizijsko sodišče v presojo teh navedb ni spuščalo.

Odločitev revizijskega sodišča

14S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na revizijske navedbe odločilnega pomena. Ker so se te izkazale za neutemeljene, o tožbenem zahtevku pa je bilo z izpodbijano sodbo materialnopravno pravilno odločeno (86. člen ZUS-1), je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo (1. točka izreka).

15Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Tožeča stranka v revizijskem postopku ni uspela, zaradi česar sama krije stroške revizije (2. točka izreka).

-------

Op. št. (1): Klasifikacije, sprejete z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, revidiranim dne 14. julija 1967; Uradni list SFRJ-MP, št. 51/74, in Uradni list RS-MP, št. 9/92.

Op. št. (2): Tako SES v zadevah C-251/95 z dne 11. 11. 1997, SABEL BV proti Puma AG, Rudolf Dassler Sport (točka 23 obrazložitve), in C-342/97 z dne 22. 6. 1999, LLOYD SCHUHFABRIK MEYER & CO.GmbH (točka 25. obrazložitve).

Op. št. (3): Glej na primer sodbi VS RS X Ips 1140/2005 z dne 11. 12. 2007 in III Ips 141/2007 z dne 7. 9. 2010.

Op. št. (4): Tako Splošno sodišče v zadevi T-153/03 z dne 13. 6. 2006, 32. točka obrazložitve, v kateri se sklicuje na svojo sodbo v zadevi T-115/02 z dne 13. 7. 2004, AVEX proti UUNT – Ahlers (a).

Op. št. (5): S tem v zvezi se revidentka sklicuje na odločbo OHIM R 1096/2010-1 z dne 28. 10. 2010.