VSRS Sklep II Ips 123/2019

I. Reviziji se zavržeta.

II. Tožeča stranka in stranska intervenientka sami krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

1Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala zaradi dveh prisilnih hospitalizacij na Psihiatrični kliniki Ljubljana.

2Sodišče prve stopnje je (v drugem sojenju) toženki naložilo plačilo 22.850,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku (to je glede plačila 91.775,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev o pravdnih stroških si je pridržalo.

3Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tako pritožbi tožnice kot tudi pritožbi toženke in stranske intervenientke. Izpodbijano sodbo je spremenilo tako, da je tožnici prisodilo še dodatnih 17.500,00 EUR. V delu, ki se nanaša znesek 91.775,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter v delu, ki se nanaša na znesek 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostanku je pritožbe zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

4Sodišče druge stopnje je kasneje delno ugodilo tudi tožničinemu predlogu za izdajo dopolnilne sodbe, tako da ji je prisodilo še zakonske zamudne obresti od zneska 17.500,00 EUR. V preostalem je njen predlog za izdajo dopolnilne sodbe (podrejeno predlog za izdajo popravnega sklepa) zavrnilo.

5Tožnica je zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje vložila vlogo, poimenovano „revizija, podrejeno predlog za dopustitev revizije“. Po izdaji dopolnilne sodbe in sklepa sodišča druge stopnje je tudi zoper to odločbo vložila vlogo, poimenovano „revizija, podrejeno predlog za dopustitev revizije“. Obe (identični) vlogi je vložila tako na sodišče prve stopnje kot tudi na Vrhovno sodišče.

6Vrhovno sodišče je vlogi, ki ju je tožnica vložila pri njem, obravnavalo kot predloga za dopustitev revizije in ju s sklepom II DoR 284/2018 z dne 17. 1. 2019 zavrglo. V obravnavani zadevi pa je ti dve vlogi, ki ju je tožnica vložila (tudi) pri sodišču prve stopnje, obravnavalo tudi kot reviziji.

7Sodišče je reviziji vročilo nasprotni stranki, ki nanju ni odgovorila, in stranski intervenientki, ki je odgovorila na revizijo zoper dopolnilno sodbo in sklep sodišča druge stopnje z dne 18. 1. 2018. Stranska intervenientka v odgovoru na revizijo predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov revizijskega postopka stranske intervenientke z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da nedoločitev paricijskega roka ni razlog za dopolnitev sodbe. Neutemeljen je tudi predlog za izdajo dopolnilne sodbe v obrestnem delu od zneska 350,00 EUR, saj je bilo o njem že odločeno, pri predlogu za popravo sodbe pa ne gre za primer iz 328. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prav tako so neutemeljene tožničine navedbe glede teka zamudnih obresti glede na SIT ter kasneje glede na EUR in je sodišče tožničin zahtevek pravilno preračunalo v evre, tožnica pa zahtevka po pretvorbi tudi ni spremenila.

8Reviziji nista dovoljeni.

9Revizija je izredno pravno sredstvo, ki jo lahko stranke vložijo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP¹). Revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Če revizija ni dovoljena glede na revizijsko sporno vrednost, je dovoljena le, če jo revizijsko sodišče dopusti (tretji odstavek 367. člena ZPP).

10V obravnavani zadevi je sodba sodišča druge stopnje (v zvezi z dopolnilno sodbo) postala pravnomočna le v delu, s katerim je bila tožnici prisojena odškodnina v višini 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker je sodba v tem delu za tožnico ugodna, nima pravnega interesa za vložitev revizije zoper njo.

11V preostalem delu (to je glede prisojenih 350,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede zavrnjenega presežka vtoževane odškodnine v višini 91.775,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker v tem obsegu zato odločitev z izpodbijano odločbo ni postala pravnomočna, revizija zoper njo ni dovoljena. Tožnica se moti, ko meni, da v zavrnilnem delu sodba sodišča prve stopnje ni bila razveljavljena. Iz drugostopenjske odločbe jasno izhaja, da razveljavitev obsega tako del prisojene odškodnine (350,00 EUR iz naslova prve hospitalizacije) kot tudi celotni zavrnjeni del zahtevka (tako iz naslova prve kot druge hospitalizacije, in sicer za vse oblike škode, z izjemo že prisojenega zneska). Tudi ne drži, da naj bi bilo tožnici dejansko pravnomočno prisojenih le 22.500,00 EUR, ker naj bi sodišče druge stopnje ta znesek sicer povišalo za 17.500,00 EUR, a hkrati za isti znesek (vsebovan v znesku 91.775,50 EUR) prvostopenjsko sodbo razveljavilo. Ta napaka namreč tožnici ne more iti v škodo in velja, da ji je bilo dodatnih 17.500,00 EUR tudi že pravnomočno prisojenih.

12V reviziji zoper dopolnilno sodbo in sklep sodišča druge stopnje tožnica med drugim izpodbija tudi odločitev o prisojenih zakonskih zamudnih obrestih od zneska 17.500,00 EUR (tudi glede paricijskega roka za njihovo plačilo). V tem delu je odločitev sodišča druge stopnje sicer postala pravnomočna, vendar pa je v sodni praksi enotno sprejeto stališče, da revizija v primeru, ko se z njo izpodbijajo samo zakonske zamudne obresti kot postranska terjatev (ne pa tudi glavni zahtevek) ni dovoljena. Po prvem odstavku 39. člena ZPP se kot vrednost spornega predmeta namreč vzame le vrednost glavnega zahtevka. Obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se pri izračunu vrednosti spornega predmeta ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (drugi odstavek 39. člena ZPP). Kadar je torej zahtevek za plačilo obresti postavljen poleg glavnice, kot v obravnavanem primeru, se šteje za postransko terjatev. Te narave obrestni zahtevek ne izgubi niti takrat, ko postane v postopku z revizijo sporna le še odločitev o obrestih. Revizija v takem primeru torej ni dovoljena. Enako velja za odločitev o pravdnih stroških. Tožnica je v predlogu za izdajo dopolnilne sodbe navajala, da je v drugostopenjski sodbi izostala odločitev o pritožbi zoper stroškovni del odločitve, vendar je sodišče druge stopnje ta očitek (in posledično ta del predloga za izdajo dopolnilne sodbe) zavrnilo. Glede na obrazloženo revizija zoper tako odločitev ni dovoljena.

13Kolikor je tožnica v predlogu za izdajo dopolnilne sodbe navajala, da sodišče druge stopnje ni odločilo o pritožbi zoper druge dele prvostopenjske sodbe, je bil njen predlog zavrnjen s pojasnilom, da je bilo o vsem odločeno, pri čemer pa je razvidno, da gre za razveljavitveni del odločitve, torej ne gre za pravnomočno odločitev, zoper katero bi bila dovoljena revizija (niti v povezavi z dopolnilno sodbo in sklepom).

14Ker glede na obrazloženo revizija v izpodbijanem delu ni dovoljena, je Vrhovno sodišče obe tožničini revizijo zavrglo (377. člen ZPP).

15Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičena, saj z revizijama ni uspela. Zato sama krije svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Glede povrnitve nastalih stroškov stranske intvervenientke v zvezi z njenim odgovorom na revizijo zoper dopolnilno sodbo in sklep sodišča druge stopnje z dne 18. 1. 2018 pa je Vrhovno sodišče odločilo, da jih krije stranska intervenientka sama, ker s svojo vlogo ni prispevala k odločitvi revizijskega sodišča in zato ne gre za stroške, ki so bili potrebni za pravdo (155. člen ZPP).

¹ Vrhovno sodišče je glede na datum izdaje sodbe sodišča prve stopnje odločilo na podlagi besedila zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Po tretjem odstavku 125. člena ZPP-E se namreč postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe te novele, pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona (to je 14. 9. 2017). Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru sodbo izdalo pred tem.