VSC Sodba in sklep Cp 369/2019

I. Pritožba zoper sodbo, vsebovano v točki I. izreka in zoper izrek o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji, vsebovan v točki III. izreka se zavrne in se sodba potrdi.

II. Pritožba zoper sklep o ugovoru o začasni odredbi z 18. 11. 2016 se zavrne in se izpodbijani sklep v točki II., potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, mora pa tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 366,00 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

1S sodbo opr. št. P 434/2016 z dne 16. 1. 2019 je sodišče prve stopnje razsodilo: I. Tožena stranka je dolžna opustiti gradbene posege v prostor, imenovan suho stranišče, ki se nahaja v podstrešju stanovanjske hiše na naslovu ..., parc. št. 1177/1 k. o. ..., levo od hodnika, katerega solastnica je tožnica do 1/2 in je dolžna v roku 15 dni vzpostaviti prejšnje stanje tega prostora tako, da pozida steno med njim in svojimi prostori, da odstrani zid iz odprtine za vrata v steni med hodnikom in tem prostorom ter vanjo vzida podboje vrat in vstavi mednje vrata, prostor pa izroči in prepusti v soposest tožeči stranki. Ugovor zoper sklep o začasni odredbi z dne 18. 11. 2016 se zavrne. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 1.766,28 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izreku tega roka dalje do plačila. V točki II. izreka pa je sodišče prve stopnje ugovor zoper sklep o začasni odredbi z dne 18. 11. 2016 zavrnilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je pisna razdelilna pogodba sestavni del kupne pogodbe z dne 15. 6. 1972, na katero se sklicuje tožnica in ima isti datum kot kupna pogodba. Zato po presoji sodišča ni nujno, da bi bila razdelilna pogodba tudi fizično zvezana s kupno pogodbo, če se naj šteje kot njej sestavni del. Za vpis lastninske pravice pogodbenih strank v zemljiško knjigo namreč razdelilna pogodba ni potrebna. Sodišče prve stopnje je zato potrdilo veljavnost vsebini razdelilne pogodbe z dne 15. 6. 1972 in je ugotovilo, da predstavlja tudi suho stranišče skupno uporabo oziroma last, na katerega razdelitev v solastnino sta toženi stranki pristali, saj se nista strinjali zgolj s tem, glede katerih kletnih prostorov naj bi razdelilna pogodba ne veljala. Toženca se nista strinjala, da zakonca K. prevzameta večjo desno klet ob ... ulici ter sistem kleti na desni strani stopnišča, vendar to ne pomeni, po zaključku sodišča prve stopnje, da zaradi tega pogodba ne velja. Iz izpovedbe pravdnih strank in priče K. namreč izhaja, da kljub temu, med njimi nikoli ni bilo spora glede kletnih prostorov in se je vedno vedelo kateri pripadajo K., to je sedaj tožnici, in kateri tožencema. Besedilo točke VI. kupne pogodbe jasno določa, da so si kupci kupljeno hišo že razdelili v naravi s pomočjo stalnega sodnega cenilca in izvedenca L. V. in so o tem napravili pismeno razdelilno pogodbo, ki jo kupci medsebojno tudi dokončno priznavajo in je sestavni del te pogodbe. Kupna pogodba pa je bila uradno sklenjena in nikoli izpodbita, enako velja za razdelilno pogodbo z dne 15. 6. 1972. V razdelilni pogodbi je suho stranišče opredeljeno kot skupna last, ki je v skupni uporabi, uživanju in vzdrževanju solastnikov, prav tako tudi zunanje površine dohodnega stopnišča, notranje stopnišče, podstrešni podest, kar tudi ni izrecno omenjeno v prodajni pogodbi. Toženca tako nista uspela dokazati svojih zatrjevanj, da med kupci ni bila sklenjena nobena pisna razdelilna pogodba. Priča K. pa je tudi dokazala, s predložitvijo listin, da je poravnala polovico stroškov, ki se nanašajo na sanacijo tudi tega dela stanovanjske hiše. Glede na sklenjeno pisno razdelilno pogodbo z dne 15. 6. 1972, po kateri je sporno stranišče ob nakupu z delitvijo hiše prešlo v skupno uporabo oziroma skupno last solastnikov in ob dejstvu, da toženca nista uspela dokazati, da bi bil med solastniki sklenjen drugačen (ustni dogovor), ki bi kasneje spremenil lastniško stanje suhega stranišča, toženca nimata nobene podlage za trditve, da sta sama izključna lastnika tega prostora in da lahko kadarkoli in brez soglasja tožnice posegata v ta prostor. Zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Za odločitev pa je uporabilo določbe člena 100 SPZ v zvezi s členom 99 in 92 SPZ in je ugotovilo, da je tožnica upravičena do sodnega varstva, kot ga zahteva s tožbo, in sicer, da toženca opustita gradbene posege v suhem stranišču in vzpostavita prejšnje stanje tega prostora na način, kot izhaja iz I. točke izreka te sodbe. Nato je odločilo še o ugovoru zoper začasno odredbo in je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo takoimenovane regulacijske začasne odredbe po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Toženca namreč nista zanikala po tožnici zatrjevanih in po tožencih izvedenih posegov v suho stranišče (prebitje stene med suhim straniščem in sosednjim prostorom v lasti toženca, odstranitev vrat in podboja na steni med hodnikom in suhim straniščem in zazidanjem odprtine za vrata), in ob odsotnosti konkretnejših trditev in dokazov o tem, zakaj so tožničine trditve neustrezne o nestrokovno izvedenih gradbenih delih v suho stranišče izmišljene, je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženca nista uspela izpodbiti verjetnosti tožničinih trditev in zaključka sodišča o izpolnjeni predpostavki iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Glede na obrazloženo je sodišče zaključilo, da je ugovor o začasni odredbi neutemeljen, zato ga je zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji.

2Zoper glavno odločitev in zoper začasno odredbo se pritožujeta toženi stranki po pooblaščencu. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker pri odločanju o solastništvu tožnice do 1/2 prostora imenovanega suho stranišče, ki se nahajata na podstrešju stanovanjske hiše na naslovu ... , ni uporabilo pravil Občnega državljanskega zakonika (ODZ), ki je veljal in se je uporabljal na področju obligacijskega in stvarnega prava v letu 1972, na območju takratne Slovenije. Sodišče je povsem napačno presodilo o veljavnosti nepodpisane pisne Razdelilne pogodbe z dne 15. 6. 1972. Sodišče bi pri presoji moralo uporabiti določbe paragrafa 883 do paragrafa 887, ki določajo obliko pogodb in veljavnost ter način sklenitve pogodb v pisni obliki. Sodišče je povsem napačno kot materialnopravno podlago za presojo štelo določila Stvarnopravnega zakonika – SPZ. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo v nasprotju z določbo paragrafa 846 ODZ, da se listin o delitvi solastne nepremičnine ni vpisovalo v javno knjigo in zato ni bilo potrebno eventualno sklenjene pisne Razdelilne pogodbe zvezati s Kupno pogodbo z dne 15. 6. 1972 ter jo predložiti zemljiški knjigi zaradi vpisa. Ta Razdelilna pogodba bi zato morala biti zvezana s kupno pogodbo, če bi ti dve listini resnično predstavljali enovit dokument in kot tak je enovit dokument bil predložen zemljiški knjigi. Sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko ni zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice in ni priznalo toženima strankama izključno lastništvo na prostoru imenovanem suho straniške, ki se nahaja na podstrešju stanovanjske hiše, na naslovu ... . Dogovor med prvotnimi solastniki, zakoncema S. in zakoncema K. glede podstrešja je bil namreč, da S. pripade v izključno last in posest levi del podstrešja gledano s stopnišča in v tem delu se nedvomno nahaja tudi sporno suho stranišče, K. je pripadel v izključno last in posest desni del podstrešja, gledano s stopnišča. Ustni dogovor, po katerem sta toženi stranki izključno lastnika oziroma lastniška posestnika, nikoli ni obstajal in ne velja, kar pa je očitno napačno razsojalo sodišče. Razdelilna pogodba ne more veljati, lahko velja edino ustni dogovor med solastniki, katerega pa sodišče ni priznalo. Sodišče je tudi bistveno kršilo določbe postopka, ker je neutemeljeno, na kasnejšem naroku za glavno obravnavo sprejelo kot pravočasne dokazne listine račun Remonta št. 987/95 z dne 1. 8. 1995, račun M. Š. št. 87/95 z dne 8. 9. 1995 in potrdilo o plačilu računa ...št. 987/95, kar vse je predložila sodišču priča E. K., predlagan s strani tožeče stranke. Tega dokaza tožnica nikoli ni predlagala, kakor tudi ne drugih dokazov. Sodišče pa ni pojasnilo zakaj ni upoštevalo navedb ter dokaznih predlogov toženih strank. Sodišče se ni opredelilo do izpovedbe tožene stranke M. S. iz katere izhaja, da sta izključno toženi stranki financirali prenovo suhega stranišča. Sodišče se ni zadostno oziroma se ni opredelilo do dejstev, da zakonca K. kot solastnika nista nikoli imela ključev od suhega stranišča, zato ga tudi ni mogla predati. Sodišče je povsem neutemeljeno štelo izpovedbo tožene stranke O. S. kot neverodostojno. Sodišče je samostojno ugotovilo povsem drugo vsebino listine, ki sta jo kot dokaz predložili toženi stranki in sicer dopis odvetnice ... z dne 4. 12. 1998. Sodišče je v nasprotju s pravili pravdnega postopka dovolilo pooblaščenki tožnice sugestibilna vprašanja priči E. K.. Sodišče je samovoljno ugotovilo drugačen obseg in vsebino listine, ki sta jo kot dokaz predložili toženi stranki. Toženi stranki sta sodišču predložili podpisano Kupno pogodbo z dne 15. 6. 1972, na kateri so žigi Občinskega sodišča v Celju in Občinskega sodišča v Ljubljani, potrdilo Občinskega sodišča v Ljubljani in žigosano potrdilo Skupščine Občine Celje - Davčne uprave. Izvirniku te Kupne pogodbe pa je predložena nepodpisana razdelilna pogodba. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je sodišče napačno ugotovilo, da naj bi bila dne 15. 6. 1972, s podpisom kupne pogodbe veljavno sklenjena pisna Razdelilna pogodba med prvotnima strankama. Dogovora o takšni razdelitvi, kot jo zatrjuje tožeča stranka Razdelilna pogodba z dne 15. 6. 1972 ne vsebuje in je torej moral o razdelitvi prostorov v hiši že ob nakupu leta 1972 obstajati drugačen dogovori med solastniki hiše K. in S. Bivša solastnika dokazano nikoli nista imela nobenega spora glede solastne nepremičnine, odkar pa je postala solastnica tožnica se spori med solastniki kar vrstijo. Sodišče prve stopnje je tako povsem napačno ugotovilo, da so zakonca S. in zakonca K. veljavno sklenili pisno razdelilno pogodbo z dne 15. 6. 1972, s katero naj bi si razdelili solastno nepremičnino stanovanjsko hišo na naslovu ... . Zato je napačno tudi odločilo o zahtevku tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da se zakonca S. in zakonca K. niso držali ustnega dogovora o razdelitvi solastne stanovanjske hiš na naslovu ..., ki pa je v neveljavnem pisnem dogovoru moral obstajati, saj kot solastniki niso imeli nobenih medsebojnih dogovorov, niti v zvezi izključnega lastništva, posesti in uporabe posameznih prostorov v tej hiši. Zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja je zato sodišče napačno odločilo, da je tožnica solastnica do 1/2 prostora imenovanega suho stranišče, ki se nahaja na podstrešju stanovanjske hiše na naslovu ... . Pritožbo podajata tudi zoper izdano začasno odredbo in sta mnenja, da sodišče ni upoštevalo restriktivnega pristopa in je uporabilo zelo ohlapne pogoje za izdajo napadene začasne odredbe. Sodišče je povsem napačno štelo, da je tožnica utemeljevala zakonsko predpostavko iz tretjega odstavka 272. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ, sodišče je povsem samovoljno in zmotno štelo navedbe tožnice kot utemeljevanje predpostavke iz 3. alineje drugega odstavka 272 ZIZ, čeprav tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe tega ni navedla niti kako drugače ni izrazila. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati regulacijske začasne odredbe. Priglaša pritožbene stroške

3Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožeča stranka odgovarja tako na pritožbo zoper sodbo, kakor tudi glede pritožbeno izdano začasno odredbo. Mnenja je, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Navaja, da pravna pravila oziroma norme se niso v času od sklepanja sporne pogodbe do danes v ničemer spremenile, zato je odločitev sodišča glede na ugotovljeno dejansko stanje, materialno pravno pravilna. Predpostavke za sklenitev pravnega posla so bile enake, kot so danes, bistveno za ta spor je soglasje volj (869 paragraf ODZ). Ne drži, da razdelilna pogodba ni bila podpisana s strani pogodbenih strank, saj je bila, kot to jasno izhaja iz kupne pogodbe z dne 15. 6. 1972 njen sestavni del, torej sestavni del besedila kupne pogodbe. Delitev solastnine je bila jasno izvedena in z vključitvijo delilne pogodbe v kupno pogodbo tudi potrjena in na ta način je bila izpostavljena dejanska etažna lastnina. Kar se tiče predložitve obeh listin davčni upravi, pa je bil to le eden izmed dokazov, s katerimi je tožeča stranka dokazovala, da je predložena razdelilna pogodba tudi glede na čas predložitve davčni upravi prav ista pogodba, ki je sestavni del kupne pogodbe. Tožena stranka se je sklicevala na drugačen ustni dogovor glede delitve solastne hiše, vendar ga ni opredelila niti po vsebini niti po času, ko naj bi bil sklenjen. Posamezni predlogi, s katerimi je želela spremeniti sklenjen sporazum, niso bili nikoli sprejeti, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Med tožnico in pričo K. ne obstaja nobeno razmerje, na podlagi katerega bi tožnica lahko od nje zahtevala listine, za katere ne ve, da z njimi ne razpolaga, zato tožnici ni mogoče očitati nobene opustitve v zvezi z njihovim pridobivanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta E. K., tožničin predlastnik in tožena stranka skupaj obnavljali kanalizacijske vode od kleti do suhega stranišča, za katere je toženec sam povedal, da ga po smrti tožnikove najemnice gospe J. ni nihče več uporabljal in je bil prekrit z desko, da ni smrdelo iz odtoka. Delitev podstrešja na levi in desni del je bil dogovorjen s kupno pogodbo in z razdelilno pogodbo, kar se tiče dopisa odvetnice ... z dne 4. 12. 1998 in je tudi prvi toženec potrdil, da je bilo najprej predvideno, da bo E. K. ločeno prodal stanovanje v pritličju in na podstrešju, s tem pa tudi navedbo tožeče stranke, da bi bilo v tem primeru skleniti novo razdelilno pogodbo, po tem pa se je tožnica odločila, da bo kupila oboje in je potreba po tem odpadla. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo podaja tudi na pritožbo zoper zavrnitev ugovora zoper izdano začasno odredbo in je mnenja, da je sodišče prve stopnje v tej zvezi pravilno ugotovilo vse predpostavke za izdajo takoimenovane regulacijske začasne odredbe.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki ga vidita pritožnika v tem, da bi sodišče prve stopnje pri ugotavljanju veljavnosti pogodb, moralo uporabiti pravila takrat veljavnega ODZ. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je bila kupna pogodbe z dne 15. 6. 1972 med pravdnima strankama pravilno sklenjena in tudi pravilno izvedena v zemljiško knjigo in je bo tem tako pravilno ugotovilo vse pogoje tudi po ODZ za izdajo pravilno sklenjene kupne pogodbe. Bistveno sporočilo pritožnikov iz pritožbe pa je v tem, da razdelilna pogodba z dne 15. 6. 1972, katera bi naj bila sestavni del kupne pogodbe ni bila veljavno sklenjena. Tako ne priznavata pravne veljavnosti te pogodbe, na drugi strani pa kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje toženca nista uspela dokazati, da bi bil med solastniki sklenjen drugačen (ustni) dogovor, ki bi kasneje spremenil lastniško stanje na stanovanjski hiši in toženca nimata nobene podlage za trditev, da sta sama izključna lastnika tega prostora in da lahko kadarkoli in brez soglasja tožnice posegata v ta prostor¹. Toženca sicer v pritožbi navajata, da je bil sklenjen drugačni ustni dogovor za uporabo skupnih delov stanovanjske hiše, vendar pa tega ustnega dogovora tekom postopka na prvi stopnji nista izkazala in dokazala. Tako je v celoti veljavna kupna pogodba z dne 15. 6. 1972 (priloga A 3 in B6 v spisu), katere obstoj, veljavnost in vsebina med pravdnima strankama po zaključku sodišča prve stopnje niti ni sporna. Sporna je razdelilna pogodba, katere veljavnost po toženi stranki vseskozi nasprotujeta. Torej ne priznavata drugih sestavnih delov te osnovne kupne pogodbe. V kolikor teh ostalih podatkov v kupni pogodbi toženca ne priznavata, pa je potrebno poudariti, da iz točke III. kupne pogodbe izhaja, da prodajalka U. J. proda in odstopi v last svojo, pod točko I. navedeno nepremičnino kupcem K. E. in V. ter S. O. in M. za medsebojno dogovorjeno kupnino in izrecno dovoljuje, da se pri z.k. telesu II., to je pri hiši v ..., stoječi na nacionalizirani parceli št. 177, pripisani k vl. št. 358 k. o. ..., vpiše lastninska pravica na K. E. in V. ter S. O. in M., uslužbenca iz ..., za vsakega do ene nerazdelne četrtine. Tako se izkaže, da je celotna nepremičnina po tej pogodbi in intabolacijski klavzuli ostala v solastnini vseh štirih pogodbenih strank do nerazdelne četrtine, kar pomeni, da si posameznih delov te stanovanjske hiše s to intabolacijsko klavzulo pravdne stranke, tedaj pogodbene stranke niso razdelile. Zato je kakršnokoli poseganje v katerikoli del stanovanjske hiše (tudi suho stranišče) s strani drugih pogodbenih strank, nedovoljeno, ker stanovanjska hiša tako v naravi ni bila in še ni razdeljena. Po določbi 66. člena SPZ ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu. Zato se izkažejo vse pritožbene navedbe toženih strank za neutemeljene, ko navajata, da nista podpisali nobene razdelilne pogodbe, na podlagi katere bi bilo izpostavljeno drugačno dejansko stanje glede razdelitve solastnine med pravdnimi strankami. Ker tako solastnina med pravdnimi strankami ni razdeljena, je tako sodišče prve stopnje pravilno nudilo sodno varstvo pred nezakonitimi dejanji tožencev, tožeči stranki, ker toženca ne priznavata razdelilne pogodbe in sta posegla v nerazdeljen solastniški delež pravdnih strank. Kot pa obrazloženo sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi toženca, ob zanikanju pisnega dogovora, ustnega dogovora o drugačni razdelitvi predmetne nepremičnine, po kateri naj bi suho stranišče pripadalo v izključno last in uporabo njima, dokazali. Zato je sodišče prve stopnje glede na nastalo ravnanje tožencev, ki je nastalo, ob pravilni uporabi določbe člena 100 SPZ uporabilo to materialno pravo, ko je nudilo pravno varstvo pred vznemirjanjem toženih strank, tožeči stranki, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje.

6Pritožba je tako v tem delu glede veljavnosti osnovne pogodbe in pogodbe o razdelitvi nepremičnin neutemeljena in je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

7Pritožnika v nadaljevanju pritožbe navajata, da sta dokazala, da sta glede spornega dela nepremičnine dosegla njeno drugačno uporabo, kot to izhaja iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta dosegla ustno pogodbo, s katero sta postala izključna uporabnika spornega dela nepremičnine. Temu ni tako, kajti sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženca nista uspela dokazati drugačnega režima souporabe spornega dela nepremičnine, kot je le-ta bil dogovorjen z Razdelilno pogodbo z dne 15. 6. 1972 (priložena v izvirniku v prilogi A 17 spisa). Ta pogodba sicer ni bila podpisana, vendar pa iz samih navedb toženih strank izhaja, da je bila ta razdelilna pogodba zanju sporna le v tistem delu glede uporabe kletnih prostorov, ne pa tudi glede souporabe spornega suhega stranišča. Toženca nista želela podpisati razdelilne pogodbe, ki jo je ob priliki nakupa predmetne nepremičnine izdelal občinski gradbeni izvedenec L. V. in so o tem napravili pisno razdelilno pogodbo, ki so jo takratni kupci medsebojno tudi dokončno priznali in je sestavni del osnovne pogodbe. Kupna pogodba pa je bila sklenjena in nikoli ni bila izpodbita, enako velja za Razdelilno pogodbo z dne 15. 6. 1972, kot njenega sestavnega dela. Toženca nista dokazala drugačne razdelitve takoimenovanih skupnih delov in zato velja, ob upoštevanju dejstev, da je osnovna pogodba bila pogodba, v kateri niso bili razdeljeni deli na nepremičnini in da je kasnejši sporazum bil za toženi stranki sporen le v toliko, kolikor nista pridobila spornega dela kleti in se izkaže, da je lahko tudi razdelilna pogodba bistveni, sestavni del osnovne pogodbe pri prodaji nepremičnin.

8Sodišče tudi ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jih storilo sodišče prve stopnje po pritožbenih trditvah, da je sodišče določene dokaze izvedlo kot pravočasne, vendar pa le-ti niso bili pravočasno predlagani (člen 286 ZPP). Sodišče prve stopnje je v tej zvezi zavzelo pravilno stališče, da je tožeča stranka te dokaze predlagala brez svoje krivde takoj, ko je zanje izvedela. Ostale pritožbene navedbe, glede na zaključek o tem, da je celotna nepremičnina ostala v solastnini se tako izkažejo za neutemeljene in ne vplivajo na odločitev sodišča prve in druge stopnje.

9Tudi nadaljnje pritožbene navedbe o tem, kako je potekala rekonstrukcija spornega dela nepremičnine, to je suhega stranišča pokažejo na dejstvo, da je tudi E. K. s svojo ženo kot pravno prednico sedanje tožeče stranke, štel ta del nepremičnine kot skupni, nerazdeljeni del nepremičnine.

10Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno opredelilo do dopisa odvetnice ... dne 14. 12. 1998, v katerem je ta navedla, da nepremičnina še ni razdeljena, kar kaže na to, da toženca takrat nista dokazala, da sta samo ona lastnika in uporabnika suhega stranišča. Iz dopisa izhaja, da razdružitveni postopek s pisno pogodbo naj bi bil urejen. V tej zvezi pravilno navaja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, da je bilo najprej predvideno, da bo E. K. ločeno prodal stanovanje v pritličju in na podstrešju. Pravilna je navedba tožeče stranke, da bi bilo v tem primeru treba skleniti novo razdelilno pogodbo, potem pa se je tožnica odločila, da bo kupila oboje in je potreba po tej novi razdelitvi zato odpadla.

11Glede na obrazloženo se tako izkaže, da je pritožba toženih strank glede glavne stvari neutemeljena in je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo toženih strank kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišču prve stopnje se niso pripetile očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in tudi ne tiste na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

12Ker toženi stranki s pritožbo nista uspeli sami krijeta svoje pritožbene stroške, morata pa tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovoru na pritožbo, kot jih je le-ta priglasila in sicer kot stroške za odgovor na pritožbo 400 odvetniških točk, takso za odgovor po odmeri sodišča, povečano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 339,00 EUR in te stroške sta dolžna plačati na način, kot to izhaja iz točke III. izreka sodbe sodišča druge stopnje.

13Toženi stranki podajata pritožbo tudi zoper odločitev o tem, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo njun ugovor zoper sklep o začasni odredbi. Tudi v tej zvezi sodišče druge stopnje pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je pravilno uporabilo materialno pravo, sicer da so izpolnjeni po predpostavki iz 3. alineje drugega odstavka 372. člena ZIZ. Toženca namreč nista zanikala po tožnici zatrjevanih in izvedenih posegov v suho stranišče (prebitje stene nad suhim straniščem in sosednjim prostorom v lasti tožencev, odstranitev vrat in podbojev, na steni nad hodnikom in suhim straniščem in zazidane odprtine za vrata) in ob odsotnosti konkretnih trditev o tem, zakaj so tožničine trditve o neustreznem, nestrokovno izvedenih gradbenih posegih v suho stranišče izmišljene, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženca nista uspela izpodbiti verjetnosti trditev tožnice in zaključka sodišča o izpolnjeni predpostavki za izdajo takoimenovane regulacijske začasne odredbe. Toženca sta posegla v nerazdeljeni skupni del stanovanjske zgradbe, za to nista imela nobenih pooblastil in zato je odločitev sodišča prve stopnje v tej zvezi pravilna. Tožeča stranka je sicer priglasila tudi stroške za odgovor na pritožbo toženih strank zoper izdano začasno odredbo, v njej pa tožeča stranka ni navedla pravno relevantnih navedb za odločitev sodišča druge stopnje v tej zvezi, zato sama krije svoje pritožbene stroške za odgovor na pritožbo zoper izdano začasno odredbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).

14Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP.

¹ Zakonca K. sta svoj solastniški delež prodala H. d.o.o., ta je pa nato s pogodbo z dne 15. 4. 1999 to prodal tožnici in so razmerja med solastniki ostala nespremenjena v smislu, da nepremičnina ni bila razdeljena.