VSL Sodba I Cpg 699/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Prvotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje (I.) zaradi umika tožbe postopek zoper drugega toženca ustavilo in (II.) prvi toženki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe tožeči stranki plačati znesek 104.663,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 82.269,06 EUR od 10. 9. 2014 dalje do plačila in od zneska 22.394,17 EUR od 30. 9. 2014 dalje do plačila. (III.) V preostalem delu je postopek zaradi umika zoper prvo toženko ustavilo in (IV.) prvi toženki naložilo v plačilo stroške tožeče stranke v višini 3.604,71 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev do plačila.

2Zoper II. in IV. točko izreka izpodbijane odločbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ter predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožena stranka v pritožbi uveljavlja, (1.) da sredstev ne sme nakazati nikomur drugemu, kot na bančni račun upravičenca ali njegovega pooblaščenca, in mora biti o tem zagotovljena revizijska sled, (2.) da je morala postopati na podlagi Navodila za izvajanje kontrol s strani vodstva za kmetijske trge E-SKT-7.08 in izvesti vodstvene vsebinske kontrole pred izplačilom in po njem, osnutkov dokumentov št. 000-1/2014/407 in 000-1/2012/409 (rekapitulacij izplačil) pa ni mogla in smela potrditi zaradi izdanih predhodnih odredb, ki sta še vedno v veljavi, in posledično tudi ni mogla poravnati terjatev do dolžnika (Z.) ter (3.) da zato terjatvi po teh dokumentih še nista zapadli v plačilo, ob tem, da je izvršilno sodišče v postopku tožeče stranke zoper Z. zavrnilo predlog za izvršbo za izterjavo zakonskih zamudnih obresti.

6V postopku ni bilo sporno, da je Agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja – Agencija z odločbo z dne 4.12.2012 Z. odobrila sredstva iz naslova ukrepa informiranja in promoviranja za program B. v višini do največ 1.046.381,26 EUR. Agencija in Z. sta 11. 2. 2013 sklenili Pogodbo o sofinanciranju. Ta je določala, da Z. najprej izvede aktivnosti, nato ji 80% stroškov le-teh pokrije Agencija, 20 % in DDV pokrije sama. 23. 1. 2013 sta tožeča stranka in Z. sklenili Pogodbo o sodelovanju pri programu akcij informiranja in promocije na notranjem trgu EU: B.

7Nadalje tudi ni sporno, da je tožeča stranka organizirala promocijske dogodke, za kar ji je Z. morala plačevati izstavljene račune, nato je Z. zahtevala povračila od Agencije. Ker ni imela dovolj sredstev, da bi tožeči stranki poravnavala tekoče obveznosti, sta 30. 1. 2014 sklenili posojilno pogodbo za znesek v višini 130.000,00 EUR in 8. 5. 2014 posojilno pogodbo za znesek v višini 37.000,00 EUR. Iz teh posojil je Z. poravnala obveznosti do tožeče stranke. Z. posojila tožeči stranki ni vrnila, zato je prišlo do izdaje sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 19. 6. 2014 za plačilo zneska 250.000,00 EUR. 23. 7. 2014 je bila za zavarovanje terjatve v tem znesku izdana še predhodna odredba opr. št. Z 313/2014, s prepovedjo organizacijam za plačilni promet, da Z. izplačajo denarne zneske v višini terjatve, in z rubežem denarne terjatve, ki jo ima Z. do Agencije. V pravdi, ki je tekla po razveljavitvi sklepa o izvršbi, sta stranki sklenili sodno poravnavo, v njej ugotovili, da dolg izvira iz posojilnih pogodb, plačilo pa je bilo zavarovano z odstopom terjatve Z. do tožene stranke. Ker Z. tega ni poravnala, je tožeča stranka dosegla izdajo sklepa o izvršbi, predmet izvršbe pa je bila terjatev Z. do tožene stranke. Višje sodišče pri tem še ugotavlja, da je iz sklepa o izvršbi 0872 Ig 712/2014 z dne 13. 11. 2014 razvidno, da je bila prenesena denarna terjatev v vrstnem redu zavarovanja po zgoraj navedeni predhodni odredbi.

8V pravdnem postopku, ki ga vodi Agencija proti Z., je bila prav tako izdana predhodna odredba z enako vsebino, kot je navedena v prejšnji točki obrazložitve.

9Glede pritožbenih navedb v zvezi s prepovedjo izplačila zneska drugemu kot upravičencu ali njegovemu pooblaščencu, je nanje v celoti in izčrpno odgovorilo že sodišče prve stopnje in se višje sodišče na njegove razloge v celoti sklicuje. Glede na pritožbene navedbe višje sodišče še dodaja, da je bil po sodni poravnavi, sklenjeni med tožečo stranko in Z., dogovorjen odstop terjatve v zavarovanje, višje sodišče pa še dodaja, da je o tem že odločilo izvršilno sodišče, ko je izdalo sklep o izvršbi, s katerim je na tožečo stranko preneslo terjatev do tožene stranke, katere plačilo vtožuje v obravnavani zadevi (po vrstnem redu zavarovanja po predhodni odredbi). Tožena stranka kot oviro za izpolnitev terjatve tožeči stranki navaja 1. člen točko 2.B Priloge I Uredbe 885/2006/ES (da lahko izplačila opravi le na bančni račun upravičenca ali njegovega pooblaščenca) in točke 2.F iste Priloge (da je treba zagotoviti revizijsko sled, da je znesek izplačan na račun upravičenca).

10Navedena pravila prenosa terjatve ne prepovedujejo (primerjaj tudi 417. člen Obligacijskega zakonika – OZ), kot je sicer pravilno razložilo že sodišče prve stopnje, nobenega dvoma pa ni, da je v primeru izplačila tožeči stranki zagotovljena tudi revizijska sled izplačila. Če je terjatev dovoljeno izplačati tudi pooblaščencu upravičenca, jo je nedvomno mogoče izplačati tudi osebi, na katero je sodišče v izvršilnem postopku preneslo terjatev.

11Glede vodstvenih kontrol sodišče prve stopnje ni trdilo, da bi bile te nepotrebne. Poudarilo pa je (in le to je pomembno za odločitev), da je tožena stranka zahtevke Z. že pregledala in jo obvestila o upravičenem znesku ter datumih plačila. Res na predloženih dokumentih ni podpisa vodstva Agencije. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo stališče tožene stranke, da naj bi bilo to pomembno v zvezi z obstojem terjatve. Tožena stranka namreč v ničemer ni navajala, da naj bi bilo s priznanimi zneski karkoli narobe, podpis naj bi ji preprečevali le izdani predhodni odredbi. Predhodni odredbi v ničemer nista prepovedovali Agenciji podpisa navedenih dokumentov (gre za rekapitulacijo izplačil), v katerih je navedeno, kolikšna izplačila na podlagi zahtevkov Z. Agencija priznava. Predhodni odredbi sta le prepovedali izplačilo Z. in rubež te terjatve v korist upnikov iz predhodnih odredb. Ob odsotnosti kakršnihkoli navedb, zakaj naj zneski, ki jih je Agencija v teh dokumentih že priznala kot pravilne, ne bi bili pravilni, so tako pravilni zaključki sodišča prve stopnje glede obstoja odstopljene terjatve.

12Glede pritožbenih trditev o zapadlosti terjatev višje sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v tožbi postavila drugačen obrestni zahtevek, glede katerega je tožena stranka ugovarjala le, da je zapadel šele z vložitvijo tožbe, ker ni tožeča stranka pred pravdo dala zahtevka državnemu pravobranilstvu (ugovor, da naj bi bil s sklepom o izvršbi zavrnjen obrestni del terjatve tožeče stranke, višje sodišče obravnava v nadaljevanju). Po tem, ko je tožeča stranka spremenila zahtevek in zamudne obresti zahtevala tako, kot je sedaj odločeno, je tožena stranka navedla, da tožeča stranka ni upravičena do zamudnih obresti, ker rekapitulaciji nista podpisani, zaradi česar tožena stranka ni dolžna plačati glavnice in tudi ni v zamudi s plačilom. Ko je tožeča stranka odgovorila, da unovčuje terjatev Z., ki je po zapadlosti obrestovana in je zapadla na dan, ko je tožena stranka sama v osnutku obračuna predvidela plačilo, tožena stranka ni podala nobenih nadaljnjih navedb glede tega. Te navedbe predstavljajo okvir, v katerem mora sodišče odločiti – trditveno podlago.

13Predhodna odredba ne prepreči nastopa zapadlosti terjatev. Kdaj bosta terjatvi izplačani, je bilo navedeno v prej omenjenih dokumentih – rekapitulacijah izplačil. Po oceni višjega sodišča je sodišče prve stopnje povsem zadovoljivo in pravilno pojasnilo, zakaj je datuma 10. 9. 2014 in 30. 9. 2014 upoštevalo kot datuma zapadlosti terjatev, pri čemer je bil podpis osnutkov rekapitulacij odklonjen le zaradi izdanih predhodnih odredb. Tožena stranka torej v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala navedb, ki bi lahko vodile k drugačni odločitvi, zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna.

14Na trditve, da je izvršilno sodišče tožeči stranki odklonilo izdajo sklepa o izvršbi za zamudne obresti od zneska njene terjatve do Z. (160.000,00 EUR), je prav tako v celoti in popolnoma odgovorilo že sodišče prve stopnje. Glede na odstop terjatve (v višini vtoževanega zneska – 104.663,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) mora tožeča stranka terjatev do tožene stranke izterjati v celoti; nato pa je upravičena iz skupaj izterjanega zneska do poplačila svoje terjatve v višini 160.000,00 EUR, ki pa se ne obrestuje. Zavrnitev izvršilnega sodišča glede zamudnih obresti se namreč nanaša le na znesek, do katerega se lahko tožeča stranka poplača iz izterjane terjatve, o tu vtoževani terjatvi pa izvršilno sodišče (razen o prenosu) ni odločalo. Posledica zavrnitve je le, da več kot v višini 160.000,00 EUR tožeča stranka ne bo mogla zadržati prejetih sredstev, temveč bo morala ves presežek izplačati Z. (primerjaj 208. člen SPZ). Vse to je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

15Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni. Pri tem višje sodišče ugotavlja, da je tožena stranka sicer navedla, da se pritožuje tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pa kršitev ni konkretizirala. Višje sodišče je tako opravilo le preizkus kršitev v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP in teh kršitev ni ugotovilo, sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

16Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).