VSK Sklep II Kp 22934/2019

I. Pritožba zagovornika obsojenega I. M. se zavrne kot neutemeljena.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za nadomestitev kazni zapora obsojencu z zaporom ob koncu tedna.

2Zoper tak sklep se pritožuje obsojenčev zagovornik, ki v pritožbi in njeni dopolnitvi zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep spremeni tako, da predlogu obsojenca ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in vrne v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb zagovornika, pri čemer zatrjevanih nepravilnosti ni zasledilo. Sodišče prve stopnje je namreč prepričljivo obrazložilo sklepanje, da za predlagano izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna ni izpolnjen pogoj osebnostne urejenosti obsojenca. Zagovornik v pritožbi v tej zvezi zatrjuje, da je sklep sam s sabo v nasprotju, saj v njem sodišče prve stopnje po eni strani ugotavlja, da so formalni pogoji za alternativno izvršitev kazni zapora izpolnjeni, po drugi strani pa, da teža in okoliščine kaznivega dejanja ter krivda obsojenca temu nasprotujejo, pri čemer pa so bile vse navedene okoliščine upoštevane že pri odmeri kazni obsojencu, ki pomeni formalni pogoj za alternativno izvršitev kazni zapora.

5Takšnim pritožbenim navedbam ni bilo mogoče slediti. Poleg pogoja, da je obsojenemu izrečena kazen zapora do treh let ter da je zaposlen ali se šola, mora sodišče pri odločanju o izvršitvi kazni z zaporom ob koncu tedna presoditi tudi, ali je osebnostno toliko urejen, da mu je mogoče zaupati, da takega načina prestajanja kazni ne bo zlorabil (četrti odstavek 86. člena KZ‑1 v zvezi s prvim odstavkom 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij – ZIKS‑1). To presojo je sodišče prve stopnje opravilo in negativen odgovor utemeljilo z okoliščinami storjenega kaznivega dejanja, zlasti trajanjem in stopnjevanjem nasilja nad oškodovanko, in to kljub predhodni obsodbi zaradi nasilja nad njo, ter z osebnostnimi lastnostmi obsojenca. Četudi drži, da so bile iste okoliščine upoštevane že pri odmeri kazni obsojencu, to ne pomeni, da jih sodišče ne bi smelo upoštevati tudi pri presoji subjektivnega pogoja osebnostne urejenosti. Sklep je zato notranje skladen, zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa ni podana. Ker ne drži niti, da bi sodišče pri odločanju o predlogu obsojenca upoštevalo kriterije, ki jih kazenski zakon ne predvideva, je neutemeljen tudi očitek o kršitvi kazenskega zakona.

6Zagovornik sklepu očita še nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede osebnostne urejenosti obsojenca. Navaja, da se je med prestajanjem kazni zapora vključil v trening socialnih veščin ter se udeležil predavanja na temo nasilja, kar bi moralo sodišče pri odločanju upoštevati v smeri kritičnosti do kaznivega dejanja, ki jo je izkazal že ob priznanju krivde. Prevelik poudarek je dalo tudi nezadovoljstvu nad razmerami v zavodu, ki je bilo povezano z njegovim zdravstvenim stanjem in ne neprilagojenostjo. Ne drži niti, da bi obsojeni predlagal premestitev, temveč se zgolj ni želel srečevati z očetom. Prav tako ni zavračal zdravljenja, saj mu obisk pri psihiatru sploh ni bil omogočen; v dopolnitvi pritožbe v zvezi s tem navaja še, da je bila psihiatrinja odsotna, zavod pa mu tudi ni omogočil dodatnega sprehoda, ki mu je bil predpisan.

7Kot je bilo že obrazloženo, na osebnostno urejenost obsojenca v obravnavanem primeru ni mogoče sklepati zaradi njegovih ponavljajočih se nasilnih ravnanj zoper oškodovanko, ki so se kljub predhodno izrečeni pogojni obsodbi še stopnjevale. Obsojeni zaupanja sodišča, da kaznivega dejanja ne bo ponovil, v zvezi s pogojno obsodbo ni upravičil, temveč je z nasiljem nadaljeval. Ker je pogoj za izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna v bistvenem enak kot pri izreku pogojne obsodbe, brez izkazanih dodatnih tehtnih okoliščin ni mogoče upravičeno sklepati, da v drugo ne bi ravnal enako. Zato se odločitev sodišča prve stopnje, da vsi pogoji za izvršitev kazni na predlagani način niso izpolnjeni, kljub določenim prizadevanjem obsojenca za izogibanje nasilnemu obnašanju, izkaže za pravilno. Ostali razlogi, s katerimi je v izpodbijanem sklepu takšen zaključek dodatno obrazložen, govorijo sprejeti odločitvi v prid, obenem pa nimajo tolikšne teže, da bi bila ta od njih vsebinsko odvisna. Posledično pritožbene navedbe o razlogih za nezadovoljstvo obsojenca nad razmerami v zavodu in o tem, ali mu je bilo primerno zdravljenje omogočeno, četudi bi bile utemeljene, do drugačne odločitve ne bi mogle pripeljati, tako da jih pritožbeno sodišče niti ni preizkušalo.

8Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).