VSL Sodba II Cp 1905/2019

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se v I. točki izreka dosojena odškodnina zniža za 2.000,00 EUR (na 6.017,52 EUR) in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, v III. točki izreka pa tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zniža za 505,76 EUR (na 1.492,32 EUR).

II. V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 8.017,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2017 do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več (do zneska 12.567,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 1.998,08 EUR pravdnih stroškov.

2Tožena stranka se zoper sodbo pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga znižanje prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo za skupaj 4.000,00 EUR, kar se nanaša na 2.500,00 EUR za odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti ter 1.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Navaja, da je ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera in glede na podobne primere v sodni praksi odmerjena odškodnina previsoka. Sodišče ni pravilno objektiviziralo odškodnine, ker ni upoštevalo ustrezne in primerljive sodne prakse. Večina primerov, na katere se je sodišče sklicevalo, se nanaša na poškodbo kolenske križne vezi. V obravnavani zadevi pa tožnik ni utrpel tovrstne poškodbe, temveč poškodbo meniskusa. Raztrganina križne vezi je precej hujša oblika poškodbe kolena kot raztrganina meniskusa. Glede prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče sicer pravilno povzelo izvedensko mnenje o posledicah poškodbe pri tožniku, vendar je premalo upoštevalo, da tožnik lahko vse aktivnosti, ki jih je sam izpostavil, še vedno počne in izvaja, čeprav s povečanim naporom. Sodna praksa, ki jo je sodišče navedlo, ni uporabna za konkretni primer. V zvezi z odmero odškodnine tožena stranka opozarja na primere iz sodne prakse, kjer je šlo za primerljive poškodbe, kot jo je utrpel tožnik, pa je bila prisojena odškodnina nižja. Zato predlaga ustrezno spremembo sodbe.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Odmera poteka na konkretni in abstraktni ravni. Prva zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, druga pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine, namena odškodnine in dejstva, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Prisojena odškodnina mora biti v mejah odškodnin, ki jih sodišča priznavajo v podobnih primerih.

6Tožnik je bil 26. 7. 2015 poškodovan v delovni nezgodi, za katero je odgovoren zavarovanec tožene stranke. Glede obsega poškodb je prvostopenjsko sodišče sledilo ugotovitvam izvedenca ortopeda, da je tožnik v delovni nezgodi utrpel naslednje poškodbe: udarnino, odrgnino in zvin desnega kolena z delno manjšo pretrganino zunanjega dela velike stegnenične mišice ter pretrganino notranjega meniskusa, kar je srednje huda telesna poškodba III. skupine po Fischerjevem sistemu kategorizacije telesnih poškodb ter udarnino leve strani prsnega koša, kar je lahek primer poškodbe II. stopnje. Tožniku je bila odmerjena odškodnina za celotno nepremoženjsko škodo (poleg 7.500,00 EUR odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti ter 5.500,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti še 750,00 EUR za strah) 13.750,00 EUR (12,3 neto povprečnih plač na zaposlenega v RS v času sojenja). Tožena stranka je tožniku pred vložitvijo tožbe že izplačala 6.550,00 EUR (revalorizirana vrednost 6.818,55 EUR). Glede konkretnih okoliščin tega odškodninskega primera je ugotovljeno, da je tožnik trpel močne bolečine en teden, dva tedna stalne zmerne bolečine, občasne zmerne bolečine pa daljše obdobje vse do artroskopskega posega (skupaj 15 mesecev in dva tedna), po operaciji pa so sledile en teden stalne zmerne bolečine, nato naslednjih sedem tednov občasne zmerne bolečine v izzvenevanju. Zdravljenje je skupaj trajalo 19 mesecev zaradi dolge čakalne vrste za MR preiskave in poseg artroskopije kolena. Ugotovljene so tudi nevšečnosti zaradi zdravniških pregledov, rentgenskega slikanja, UZ preiskave ter MR preiskave, fizikalne terapije in artroskopskega posega. Kot izhaja iz ugotovitve izvedenca, je pri tožniku najhujša poškodba predstavljala pretrganino notranjega meniskusa kolena, ki je terjala operativni poseg. Zaradi te poškodbe ima tožnik tudi trajne posledice, ki se kažejo kot težave (bolečine) pri teku po neravni podlagi in navzdol, pri hoji po neravnem terenu ali navzdol, pri smučanju ter drugih športih, če je potrebno zaustavljanje in spreminjanje smeri, kar vse lahko izvaja s povečanim naporom.

7Tožena stranka v pritožbi delno utemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču zmotno uporabo materialnega prava pri odmeri denarne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti. Prvostopenjsko sodišče je pri odločitvi upoštevalo nekaj primerov prisojenih odškodnin v sodni praksi, glede katerih je treba pritrditi pritožbi, da je šlo za škodne dogodke s hujšimi oziroma drugačnimi posledicami in zato primerjava s tožnikovim primerom ni ustrezna. Ko gre za več poškodb, kot pri tožniku, je smiselno primerjati tisto, ki je za oškodovanca najhujša, s podobnimi primeri v sodni praksi (v tožnikovem primeru je to, ko že pojasnjeno, pretrganina notranjega meniskusa kolena, ki je terjala operativni poseg). Pritožba ima prav, da se več primerov, na katere se sklicuje prvostopenjsko sodišče, nanaša na poškodbo kolenske križne vezi¹, ki je glede na opise poteka zdravljenja in posledic hujša oblika poškodbe kolena, kot raztrganina meniskusa (že zaradi zahtevnejše operacije in daljšega okrevanja). Odločbe, ki jih za primerjavo prisojenih odškodnin ponudi pritožba², so tudi po presoji pritožbenega sodišča bistveno bolj približane tožnikovemu odškodninskemu primeru. Prisojeni zneski skupne odškodnine v teh primerih pa so nižje (od 7 - 11 povprečnih neto plač) od tožnikove.

8Kljub temu, da je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo vse posebnosti tožnikovega primera (predvsem daljše bolečinsko obdobje zaradi čakalnih vrst za MR preiskavo ter artroskopski poseg), se ob primerjavi sodne prakse v podobnih primerih izkaže utemeljen pritožbeni očitek, da je prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti previsoka. Zato jo je pritožbeno sodišče moralo ustrezno znižati (za 2.000,00 EUR) na 5.500,00 EUR. Tako prisojena odškodnina ne odstopa več od podobnih primerov v sodni praksi. Glede na ugotovljen obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zaradi katerih po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča tožnik trpi duševne bolečine, pa je odškodnina za to obliko škode 5.500,00 EUR primerna. Pravilno so upoštevane posebnosti tožnikovega primera, kot jih ugotavlja prvostopenjsko sodišča, namreč poleg tožnikove starosti (44 let) in omejitev pri vsakdanjih aktivnostih in športu, tudi delo v službi na ranžirni postaji, ki je povezano s hojo po neravnem terenu in premagovanjem različnih nivojev pohodne površine.

9Na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odškodnino znižalo za 2.000,00 EUR, v preostalem delu pa jo je zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10Zaradi spremembe odločbe je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Uspeh tožnika je sedaj manjši in sicer 47,8 %, zato mu je tožena stranka dolžna povrniti temu uspehu ustrezno nižji del v prvostopenjski sodbi odmerjenih pravdnih stroškov in sicer 1,492,32 EUR.

11O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Toženka je s pritožbo polovično uspela, priglasila pa je v pritožbi le strošek sodne takse. Tožnik je prav tako delno utemeljeno odgovoril na pritožbo. Glede na pritožbeni uspeh in primerljivost višine pritožbenih stroškov je po oceni pritožbenega sodišča primerno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Na primer VS RS II Ips 777/2009, II Ips 275/2004, II Ips 699/2005, II Ips 440/2002.
² VS RS II Ips 238/2009, II Ips 356/2001, II Ips 410/2006, tudi VSL II Cp 3146/2015 in II Cp 1371/2018.