VSRS Sodba I Ips 11736/2015

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 11736/2015 z dne 7. 2. 2018 kršena določba 1. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku v zvezi s prvim odstavkom 229. člena Kazenskega zakonika.

1Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo VI K 11736/2015 z dne 6. 6. 2017 obdolženega A. R. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije na škodo Evropske skupnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 229. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen sedem mesecev zapora in preizkusno dobo treh let ter določilo posebni pogoj, da mora oškodovani Republiki Sloveniji v roku dveh let plačati 4.000,00 EUR, pri čemer je navedeni znesek priznalo tudi kot premoženjskopravni zahtevek. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 11736/2015 z dne 7. 2. 2018 sodbo spremenilo po uradni dolžnosti tako, da je obdolženega na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje goljufije na škodo Evropske skupnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 229. člena KZ-1 ter preslepitve pri pridobitvi in uporabi posojila ali ugodnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 230. člena KZ-1. Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje je s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 4.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi napotilo na pravo. Odločilo je, da stroške kazenskega postopka, potrebne izdatke obdolženca ter nagrada in potrebni izdatki zagovornika bremenijo proračun.

2Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc. Navaja, da sprememba obsodilne sodbe v oprostilno sodbo ni v skladu z zakonom, ki opredeljuje zakonske znake kaznivega dejanja goljufije na škodo Evropske unije po 229. členu KZ-1. Čeprav pritožbeno sodišče ni navedlo zakonskega razloga, po katerem je obdolženega oprostilo obtožbe storitve kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 229. člena KZ-1, po stališču vrhovnega državnega tožilca iz obrazložitve sodbe izhaja, da je bil obdolženi oproščen, ker je pritožbeno sodišče štelo, da dejanje, za katerega je bil na prvi stopnji obsojen, po zakonu ni kaznivo dejanje. Izpodbija nosilni razlog odločitve pritožbenega sodišča, da so bila sredstva Evropskega proračuna v obliki subvencije izplačana iz proračuna Republike Slovenije in ne iz proračuna Evropske skupnosti. Po stališču izpodbijane sodbe bi bilo kaznivo dejanje podano samo v primeru, da bi bil Evropski proračun dejansko oškodovan, to je, če bi Slovenija terjala delno ali celotno refundacijo založenih sredstev iz proračuna Evropskega socialnega sklada in bi bila ta sredstva našemu proračunu dejansko izplačana. Trdi, da sredstva iz proračuna Evropske skupnosti zgolj zato, ker so posredovana skozi proračun Republike Slovenije, ne izgubijo narave evropskih sredstev. Še vedno ohranijo naravo evropskih sredstev, ki so v tej zadevi edini pravno relevanten objekt kazenskopravnega varstva. Poudarja, da na pravilnost takega stališča tudi ne vpliva sistem zalaganja oziroma refundacije, kadar pride do uporabe takega sistema. V nasprotnem primeru namreč kaznivo dejanje na škodo Evropske skupnosti v praksi ne bi moglo obstajati ali pa bi veljalo le za uslužbence Evropske unije v Bruslju. Trdi, da opis kaznivega dejanja vsebuje pravilni izbor zakonskih znakov, ki zadostujejo, da je kaznivo dejanje v celoti podano. Navaja, da okoliščina, da se v opisu zatrjuje tudi oškodovanje proračuna Republike Slovenije, ne pomeni notranje vsebinsko nasprotje izreka sodbe, kot je to ocenilo pritožbeno sodišče, ker je pomemben le status evropskih sredstev. Vrhovnemu sodišču predlaga, da v skladu z določbo drugega odstavka 426. člena ZKP ugotovi, da je Višje sodišče prekršilo kazenski zakon glede vprašanja, ali je dejanje, za katerega je bil obdolženi spoznan za krivega, kaznivo dejanje.

3Obdolženi in njegovi zagovorniki, katerim je bila zahteva za varstvo zakonitosti poslana v izjasnitev po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP, se o zahtevi niso izjasnili.

4Obdolženi je bil s strani sodišča prve stopnje spoznan za krivega, da je v letu 2009, to je v času veljave KZ-1A z Zavodom za zaposlovanje Republike Slovenije sklenil pogodbo o dodelitvi subvencije za zaposlitev težje zaposljive brezposelne osebe, s katero se je zavezal, da bo za obdobje najmanj enega leta tej osebi izplačeval plačo in akontacijo dohodnine, zaradi česar je na račun gospodarske družbe, katere direktor je bil, prejel nakazilo subvencije v znesku 4.000,00 EUR (85 % sredstev Evropskega socialnega sklada, 15 % iz proračuna Republike Slovenije), ta sredstva pa je nato neupravičeno zadržal, saj oseba v gospodarski družbi ni bila zaposlena ustrezno obdobje, z dejanjem pa je oškodoval proračun Republike Slovenije in Evropski socialni sklad skupaj za znesek 4.000,00 EUR.

5Pritožbeno sodišče je sodbo spremenilo po uradni dolžnosti tako, da je obdolženega oprostilo obtožbe. Navedlo je, da iz ugotovitev dokaznega postopka izhaja, da je bila celotna subvencija v višini 4.000,00 EUR izplačana iz proračuna Republike Slovenije. Šele, kolikor bi bila ugotovljena namenska ter zakonita poraba nakazanih sredstev, bi država terjala delno refundacijo iz proračuna Evropskega socialnega sklada, v nasprotnem primeru pa Republika Slovenija sama nosi breme celotnega zneska izplačane subvencije. Po stališču pritožbenega sodišča navedeno pomeni, da proračun Evropskih skupnosti z obdolžencu očitanim dejanjem že pojmovno ni bil oškodovan, zato obdolženčevega ravnanja ni mogoče pravno opredeliti po prvem odstavku 229. člena KZ-1. K temu je pritožbeno sodišče še dodalo, da izrek sodbe zaznamuje tudi notranje vsebinsko nasprotje, saj prvostopenjsko sodišče kljub obsodbi po 229. členu KZ-1 kot oškodovanko šteje Republiko Slovenije, kar bi sicer bilo pravilno, kolikor bi dejanje, ki se očita obdolženemu, bilo kaznivo po samem zakonu.

6Predmet kaznivega dejanja goljufije na škodo Evropske skupnosti (oziroma po noveli KZ-1B Evropske unije) po prvem odstavku 229. člena KZ-1 so sredstva Evropske skupnosti ali proračunov, ki jih upravljajo Evropske skupnosti ali se upravljalo v njihovem imenu. Odločilno za obstoj kaznivega dejanja je poreklo sredstev v proračunu Evropske skupnosti. Kot pravilno navaja vrhovni državni tožilec, do teh sredstev lahko pridejo upravičenci iz držav članic neposredno pri proračunih Evropske skupnosti v Bruslju, v pretežni večini primerov pa do sredstev pridejo preko proračuna države članice.

7V obravnavani zadevi so bila sredstva, ki so bila izplačana gospodarski družbi, katere direktor je bil obdolženi, v pretežnem delu, to je v 85 % zagotovljena v Evropskem socialnem skladu, kar izhaja tako iz opisa kaznivega dejanja, kakor tudi iz listin, ki so bile prebrane v dokaznem postopku. Sredstva so bila podjetju dodeljena na podlagi razpisa, iz katerega je izhajalo, da se sredstva v pretežni meri financirajo iz Evropskega socialnega sklada, torej iz proračuna, ki ga neposredno upravlja Evropska skupnost, deloma pa so bila financirana tudi iz sredstev proračuna Republike Slovenije. Sredstva upravičencu niso bila izplačana neposredno iz proračuna Evropske skupnosti, temveč preko proračuna Republike Slovenije, so pa bila izplačana oz. dodeljena po pravilih, ki jih je določil Evropski socialni sklad.

8S tem ko so bila sredstva po t.i. sistemu zalaganja izplačana iz proračuna Republike Slovenije, niso izgubila narave sredstev Evropske skupnosti. Pri presoji, ali gre za sredstva Evropske skupnosti, je potrebno izhajati iz tega, v katerem proračunu so sredstva zagotovljena, kar je bil v konkretnem primeru proračun Evropskega socialnega sklada. Denarni tok teh sredstev, to je njihovo predhodno izplačilo iz proračuna države članice, za obstoj kaznivega dejanja ni relevanten. Enako velja glede vprašanja, ali je proračun Republike Slovenije za sredstva podal zahtevo za refundacijo Evropskemu proračunu, oz. v konkretnem primeru proračunu, ki ga upravlja Evropska skupnost, ter ali so bila sredstva našemu proračunu izplačana.

9Bistvo kaznivega dejanja goljufije na škodo Evropske skupnosti po 229. členu kazenskega zakonika je, da je predmet kaznivega dejanja nakazilo javnih sredstev po pravilih in iz proračuna Evropske skupnosti. Ob tem je nepomembno, ali so nakazila izvršena neposredno s strani organov Evropske skupnosti, ali pa so na podlagi predpisov Evropske skupnosti izvršena s strani nacionalnih organov. Kadar so sredstva nakazana s strani organov države članice, le-ta upravlja s sredstvi v imenu Evropske skupnosti, kar je eden od alternativno določenih zakonskih znakov kaznivega dejanja

10V prid razlagi, da navedeno kaznivo dejanje ščiti tudi sredstva, ki so nakazana preko državnega proračuna, jasno izhaja iz uvodnih določb poznejše Direktive EU 2017/1371 Evropskega parlamenta in sveta z dne 5. 7. 2017 o boju proti goljufijam, ki škodijo finančnih interesom unije, za uporabo kazenskega prava. Navedena Direktiva nadomešča Konvencijo o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti, na podlagi katere je bilo navedeno kaznivo dejanje implementirano v slovensko kazensko zakonodajo. V 1. točki preambule Direktive je navedeno, da se zaščita finančnih interesov unije ne nanaša samo na upravljanje proračunskih sredstev, temveč na vse ukrepe, ki negativno vplivajo ali bi lahko negativno vplivali na sredstva Unije in sredstva držav članic, ko ukrepi zadevajo politiko Unije. V 5. točki preambule pa je navedeno, da pri izvrševanju proračuna Unije na podlagi deljenega ali posrednega upravljanja, lahko Komisija naloge izvrševanja proračuna prenese na države članice ali pa jih poveri organom, uradom ali agencijam, ustanovljenim na podlagi pogodb oziroma drugim subjektom in osebam. V primeru deljenega ali posrednega upravljanja bi morali biti finančni interesi Unije deležni enake ravni zaščite kot pri neposrednem upravljanju s strani komisije.

11Glede na povedano je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP ugotovilo, da je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo VII Kp 11736/2015 z dne 7. 2. 2018 kršilo določbo prvega odstavka 229. člena kazenskega zakonika (KZ-1).