VSL sodba I Cp 51/94

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora toženec plačati tožniku 900.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.12.1992 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške. Ugotovilo je, da sta stranki pomladi 1992 sklenili družbeno pogodbo in da gre tožniku zaradi njenega prenehanja poleg vloženega, še pričakovani dobiček.

Tožena stranka izpodbija sodbo iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev. Procesno kršitev vidi v tem, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sploh ni navedlo dokaza tožene stranke - dnevnika prometa lokala za razdobje od 1.9. do 31.12.1992, ki izkazuje 549.025,00 SIT izgube. Ne drži, da bi vse priče potrdile tožnikove navedbe, saj je priča V. povedal, da je nakup opreme lokala financiral hotel, toženec pa je preskrbel lokal za trgovino brez najemnine. Zmotno je ugotovljeno dejansko stanje, ker nista obe stranki odprli skupne obratovalnice, saj je Hotel R. sklenil najemni pogodbi za nočni klub in teniška igrišča le s toženo stranko in tudi obrt je odprl samo toženec. Ni bila sklenjena družbena pogodba, ker je šlo le za neke vrste sodelovanja. To je izkazano s l. čl. dogovora o izplačilu nespornega dela terjatve. Če bi stranki imeli namen skleniti družbeno pogodbo oz. skupno vlagati, bi to napisali, ustanovili skupno podjetje ipd. Sodišče ni odločalo o dokaznem predlogu tožene stranke, naj zasliši pričo J. V., kar bi bilo korist. Toženec je bil sam podpisnik najemnih pogodb, nosilec obrti, sam je nosil breme finančnega poslovanja in rizika, sam je pokril negativno stanje in zato je razumljivo, da gre njemu odškodnina. Kar je napravil tožnik, je dobil sproti plačano, in šlo je za plačilo za storitve. Promet v lokalu je bil ob slabih dnevih krepko manjši kot 20.000,00 SIT. Niso bile izpolnjene predpostavke za nastanek družbe, saj ni bilo zadoščeno obliki. Vprašljivo je, ali je mogoče uporabiti teorijo realizacije pogodbe tudi za družbeno pogodbo. Družba bi se morala manifestirati navzven, če pa naj bi šlo za tiho družabništvo, bi morali stranki to zapisati.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo poudarja, da izguba, na katero se sklicuje pritožba, ni pomembna, ker gre za odškodnino, ki jo je prejel toženec od Hotela R.; da je tožbeni zahtevek celo manjši od izračunanega prometa po S. pričevanju; da je dogovor temeljil na 30 % prometa; da je bil tožnikov prispevek z nakupom zvočne opreme bistven; po pravilih 0DZ (paragraf 1192) gre dobiček le osebi, ki sodeljuje z vložkom; da se toženčeve navedbe o sodelovanju pri projektih ujemajo s pojmom družbene pogodbe; da za družbo ni nujno, da je razvidna navzven; da je oblika za družbo predpisana le, če stranki združita celotno premoženje; da je sodišče pravilno ocenilo sporno razmerje kot družbeno, saj je dal denarni stvarni prispevek pritožnik.

Pritožba ni utemeljena.

Prvo sodišče res ni ne ob dokaznem sklepu, ne v obrazložitvi sodbe navedlo, zakaj ni izvedlo ponujenega dokaza - dnevnika prometa lokala, vendar tu ne gre za bistveno kršitev postopka absolutne narave po 13. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP, kot to očita pritožba, marveč bi šlo lahko morda le za relativno bistveno kršitev po prvem odst. cit. člena, ker zakon predpisuje, da predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, senat zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil (drugi odst. 300. čl. ZPP). Tega dokaza tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni bilo potrebno izvesti, kot bo razloženo pozneje. Tako se pokaže, da ta kršitev nima narave bistvene kršitve, ker ni vplivala, niti ni mogla vplivati na zakonitost odločbe (prvi odst. 354. čl. ZPP). Res je tudi to, da prav vseh tožnikovih izpovedb niso potrdile vse priče, vendar glede tistih okoliščin, ki so bistvene ob pravilni uporabi materialnega prava za rešitev te zadeve, so bile potrjene. To velja tudi za v pritožbi omenjeni nakup opreme in najemnino za trgovino.

Sodba je pravilna tudi v dejanskem in materialnopravnem pogledu in ker se to oboje močno prepleta med seboj, bo tudi hkrati glede obojega razloženo stališče pritožbenega sodišča.

Civilnopravna družbena pogodba oz. družba nista urejeni v naših predpisih, zato je potrebno zanjo uporabiti pravna pravila ODZ, in sicer njegovega sedemindvajsetega poglavja - pogodba o skupnosti imovine. Bistvena značilnost družbene pogodbe je sodelovanje dveh ali več oseb z določenim namenom (paragraf 1175 ODZ). Tožena stranka priznava ves čas postopka in tudi zdaj v pritožbi, da je šlo med strankama za sodelovanje, vendar ga označuje kot le nekakšno vrsto. Sama priznava že v odgovoru na tožbo, da je šlo za sodelovanje pri projektu nočnega lokala M. v R., ki bi obsegal še teniška igrišča in trgovino. Stranki sta se dogovorili tudi o delitvi dobička, o tem, koliko časa naj bi to sodelovanje trajalo - do konca najemnih pogodb za lokal in teniška igrišča, česar vsega ni mogoče obravnavati drugače kot družbene pogodbe oz. družbe. Za ustanovitev družbe ni potrebna kakšna oblika, razen v primerih, če se pogodbeni stranki oz. stranke dogovorijo, da vlagata v družbo ali vse sedanje ali vse bodoče premoženje (1178 ODZ), za kar pa v obravnavanem primeru ni šlo. Pogodba je lahko torej ustna, ni pa nujna niti ta, saj je lahko sklenjena celo s konkludentnimi dejanji. Najmanj za slednje pa je šlo med strankama, saj toženec sam priznava, da je tožnik vložil svoj kapital in delo, ko ni več delal, pa je hodil po denar, denar - dobiček pa mu je izplačeval. Neutemeljena je pritožbena trditev, češ da bi stranki, če bi imeli namen skleniti družbeno pogodbo oz. skupno vlagati, to tudi napisali, saj ni podprta s kakšnimi dokazi, pravna pravila, kot rečeno, pa česa takšnega ne terjajo. O teoriji realizacije je odveč govoriti, čim je ugotovljeno, da obličnost pogodbe v tem primeru ni bila obvezna. Člen 73 ZOR govori namreč le o pogodbah, za katere se zahteva pisna oblika. Pravna pravila tudi ne predpisujejo, da bi se morala družba manifestirati navzven, niti ne, če bi šlo za tiho družabništvo, da mora biti to kje zapisano. Družbenosti razmerja med strankama ne jemlje niti dejstvo, da je bil toženec sam podpisnik najemnih pogodb in nosilec obrti, saj je v družbah možno različno sodelovanje (samo stvarni ali denarni vložki, trud, kombinacija obeh ipd.). Celo za solastniška razmerja med družbeniki ni nujno, da so sploh ali v pravilnem deležu, če gre za nepremičnine, izkazana v zemljiški knjigi. Skratka, te družbe naše pravo ne prepoveduje. Kam meri pritožba s trditvijo, da je tožnik res sodeloval od vsega začetka pri omenjenih projektih, toda res samo sodeloval, ni mogoče dognati. Povedano je že bilo, da je sodelovanje bistvena sestavina družbenega razmerja. Ob tem naj bo še povedano, da ni videti, zakaj naj bi sodišče širilo dokazni postopek z zaslišanjem priče J. V., saj ta priča ni predlagana neposredno v zvezi z razmerjem med strankama. Ni sprejemljiva nadalje pritožbena trditev, češ da je toženec v času sodelovanja izplačeval tožniku denar, ki je pomenil plačilo za tožnikove storitve, saj je izplačeval 50 % dobička, in to ves čas sodelovanja. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem nima pomislekov o pravilnosti dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, in v zvezi s tem, da sta si stranki delili vsaka 15 % celotnega izkupička. Skratka, pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve, da je med strankama dejansko obstajalo družbeno razmerje in da sta se stranki dogovorili in tudi izvajali dogovor o delitvi dobička po enakih delih. Pri tem je nepomembno, ali so bile "zasluge" ene ali druge stranka večje ali manjše, saj stranki dogovorjenega in izvajanega razmerja delitve dobička nista spremenili.

Smisel družbe je, da traja toliko časa, za kolikor sta se stranki dogovorili. Seveda je mogoče pogodbo tudi odpovedati pred dogovorjenim koncem, vendar spričo zaupne narave družbe in dolžnosti zvestobe družbenikov pogodbe ni mogoče razvezati ob nepravem času (1212 ODZ), za kar gotovo gre v primerih, ko družba uspeva. Nemoralno in nedopustno bi bilo, da bi družbenik v času uspeha družbe odpovedal družbeno pogodbo in tako izključil drugega družbenika od dohodkov, ki jih prinaša skupno uresničeni projekt. Možna je sicer izključitev družbenika zaradi njegovega nesodelovanja, če je bilo dogovorjeno, ali nepravilnega ravnanja ali če izgubi zaupanje drugega družbenika (1210 ODZ), za kar pa v obravnavanem primeru ni šlo, kot to pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, ko pojasnjuje, zakaj ni bilo utemeljenih razlogov za tožnikovo izključitev. Ker je šlo v obravnavanem primeru za družbo dveh družbenikov in ko je tožnik, kot to pove toženec sam, pristal na njegovo zahtevo, da preneha njuno sodelovanje, je to tudi pomenilo konec družbe. Da je šlo za takšen konec, med strankama ni sporno (tožnik: nekako po kmečki ohceti v avgustu sem se strinjal, da greva narazen in od avgusta naprej nisem prejel ničesar več; toženec: avgusta sva prekinila sodelovanje), nista pa se mogla zediniti, kako v celoti napraviti obračun med seboj. Toženec je pristal, dokončno res šele med to pravdo, da povrne tožniku vloženi kapital, sporna pa je ostala delitev dobička, ker se tožnik z odpravnino, ki mu jo je ponudil toženec (10.000,00 DEM), ni strinjal. Pritožbeno sodišče se spet strinja s stališčem izpodbijane sodbe, da takšna odpravnina za tožnika, ki je bil v bistvu izključen iz družbe, in upoštevaje dogovorjeno delitev po 15 % celotnega izkupička za vsako izmed strank in glede na to, da je bila najemna pogodba za lokal sklenjena do marca 1995 in torej od avgusta 1992 za 34 mesecev, zajeta v vtoževanem znesku, nikakor ni pretirana. Toženec je tožniku izplačeval 50 % dobička in tako mu je od konca marca do konca avgusta izplačal 6.700,00 DEM. Ob tem je nepomembno, kolikšne dohodke oz. izgube in kolikšno odpravnino je prejel toženec od hotela po prenehanju družbe, ko je sam razpolagal s sadovi projekta, ki sta ga ustvarili stranki. Zato je tudi nepomemben dokaz - dnevnik toženčevega poslovanja od 1.9. do 31.12.1992. Sicer pa pritožba niti ne napada sam izračun koristi, ob katero ga je spravil toženec z izsiljenim prenehanjem družbe, in tudi ne same višine tako izračunane odpravnine.

Pritožbi torej ni mogoče pritrditi v nobenem pogledu, zaradi česar jo je sodišče zavrnilo in potrdilo pravilno sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te sodbe (prvi odst.154. čl. in prvi odst. 166. čl. ZPP).