VSL Sodba VII Kp 12039/2018

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 510,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Krškem obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1 in mu izreklo kazen 7 mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da mora obdolženi povrniti stroške kazenskega postopka v znesku 28,55 EUR ter sodno takso v višini 140,00 EUR.

2Zoper sodbo je pritožbo vložil zagovornik obdolženega zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, „bistvenih“ kršitev kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da Višje sodišče v Ljubljani izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti očitka storitve kaznivih dejanj, podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno, naj izpodbijano sodbo spremeni in obdolžencu izreče kazensko sankcijo opominjevalne narave.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po presoji spisovnih podatkov, razlogov izpodbijane sodbe ter pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v celoti in pravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo prepričljive razloge ter je na tej podlagi utemeljeno zaključilo, da je očitano kaznivo dejanje obdolženemu A. A. v celoti dokazano.

5Zmotno je stališče pritožnika, da je pri presoji obstoja kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ-1 izhajati iz okoliščine izplačila neto in obračuna bruto plače in je za izpolnitev zakonskega stanu posledično potrebno slediti obema okoliščinama. Pritožnik pri tem izpostavlja, da zaradi izostanka obračuna bruto plač, ob dejstvu, da so bile oškodovancem izplačane neto plače, v tehničnem smislu ni nastala nobena škoda. Pritožnik z navedbami, v katerih ponavlja obtoženčev zagovor glede okoliščin, zakaj je oškodovancem izplačeval le neto plače, podaja lastno dokazno oceno in s posplošenimi in pavšalnimi pritožbenimi trditvami, da je obdolženi trdo delal za vsakdanji kruh, pravilnih in argumentiranih razlogov izpodbijane sodbe ne more ovreči. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je obtoženi s tem, ko je oškodovancem izplačal le neto plačo brez prispevkov za socialno varnost, ki so sestavni del bruto plače, kršil temeljno pravico delavcev do plače in s tem 11 delavcev prikrajšal in jim omejil pravico do plače po 44. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). S tem, ko ni poskrbel za obračun in plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki jih je bil dolžan odvesti in plačati kot prispevek delavcev, kot tudi prispevek za obvezno pokojninsko zavarovanje, ki ga je dolžan plačati delodajalec, pa je delavcem odvzel pravico, da bi se jim časovno obdobje, razvidno iz izreka izpodbijane sodbe, upoštevalo v pokojninsko dobo na podlagi 134. člena ZPIZ-2.

6Sodišče druge stopnje v celoti sprejema prepričljive razloge izpodbijane sodbe, razvidne iz točke 10 obrazložitve, zakaj ne sledi zagovoru obdolženca, da zaradi finančnih težav ni poskrbel za obračun plač in plačilo prispevkov. Tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščina, da družba X že pred inkriminiranim obdobjem ni pri izplačilu plač obračunala in zaračunavala prispevkov za socialno varnost, upoštevajoč, da je družba v letu 2015 in 2016 razpolagala s sredstvi, saj se je poslovanje družbe nadaljevalo, del plače pa je obdolženi izplačeval v gotovini, utemeljuje zaključek, da je obdolženi dajal prednost nadaljnjemu poslovanju družbe pred izplačili celotnih plač delavcev in prispevkov ter na tak način ohranjal družbo do njenega izbrisa. Delodajalec ni upravičen delavcev prikrajšati do dogovorjenega plačila in tistega, kar jim po zakonu pripada zgolj zaradi varovanja obstoja svoje družbe. V obravnavani zadevi je obdolženec, ne glede na zadostna finančna sredstva družbe, v kateri so bili zaposleni oškodovanci, dal prednost ohranjanju in nadaljevanju dejavnosti podjetja na račun neplačila prispevkov oškodovancev. Pritrditi je zaključkom izpodbijane sodbe, da se je obdolženec glede na dolgoletne izkušnje pri opravljanju gospodarske dejavnosti zavedal, da je kot dejanski poslovodja družbe X in kasneje kot njen direktor dolžan ravnati ob zaposlovanju delavcev v skladu s predpisi in da mora delavcem izplačati celotno plačo ter ob njenem izplačilu obračunati in plačati prispevke, česar pa ni storil. Glede na izpostavljeno, sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno kritiko, da je zaključek sodišča prve stopnje, da bi obdolženi glede na dolgoletne izkušnje pri gospodarski dejavnosti moral vedeti, da mora delavcem obračunavati plače in izplačati celotno plačo, zmoten.

7Brezuspešno pritožnik izpostavlja, da delavcem sicer res ni obračunal in plačal prispevkov, jim je pa izplačeval plače. Upoštevajoč ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS ima delavec pravico do plačila za opravljeno delo, kar pomeni, do vsega, kar mu po zakonu pripada, to je plače z vsemi predpisanimi prispevki, ki so namenjeni socialni varnosti in regresa. Če delodajalec delavcu omeji pravico do bruto plače na način, da zanj ne plača predpisanih prispevkov za socialno varnost, je socialna varnost delavca že ogrožena ter je tako vanjo poseženo. Prepovedana posledica pri kaznivem dejanju kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 nastopi že z neplačilom prispevkov, če so izpolnjeni pogoji za krivdno odgovornost storilca. Iz delovnega razmerja izhaja pravica do bruto plače in drugih povračil iz delovnega razmerja. Plača delavcu ne pripada v celoti, temveč se razdeli na plačilo davkov in prispevkov, ki pripadajo državi oziroma različnim državnim blagajnam ter delavcu, ki prejme neto plačo. Socialna varnost je dobrina, ki ni razpoložljiva in oškodovanec v njen poseg ne more privoliti (primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS I Kp 61453/2011 z dne 11. 12. 2015, I Ips 27567/2012 z dne 22. 12. 2015, I Ips 22840/2011 z dne 20. 9. 2012 in I Ips 32471/2011 z dne 24. 11. 2016). Glede na predstavljeno sodno prakso, pritožnik s pritožbeno navedbo, da je obdolženi oškodovancem plačo izplačeval, ne more uspešno omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da je obdolženi s tem, ko ni poskrbel za obračun in plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje oškodovancem odvzel pravico, da bi se jim časovno obdobje, navedeno v izreku izpodbijane sodbe, upoštevalo v pokojninsko dobo na podlagi 134. člena ZPIZ-2.

8Kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev je v Kazenskem zakoniku umeščeno v poglavje z naslovom Kazniva dejanja zoper delovno razmerje in socialno varnost. S predmetnim kaznivim dejanjem se varujeta delovno razmerje in socialna varnost. Storilec predmetnega kaznivega dejanja krši delavčeve pravice in je njegovo ravnanje usmerjeno zoper pravice, ki delavcu pripadajo v skladu s predpisi. To kaznivo dejanje zato ni osebnostno. Obdolženec je kot delodajalec s tem, ko svojim zaposlenim ni plačal prispevkov za socialno varnost, opustil svoje dolžnostno ravnanje in storil kaznivo dejanje, ki je trajalo ves čas, ko bi svojo obveznost moral izpolniti. Dokazan je tudi enak subjektivni odnos obdolženca do njegove zakonske dolžnosti. Glede na pojasnjeno, sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, ki ni sledilo pravni opredelitvi, za katero se je v obtoženem predlogu zavzemala državna tožilka, in je ravnanje obdolženega pravno opredelilo kot kolektivno kaznivo dejanje, saj je obdolženi enajstim oškodovancem kršil temeljne pravice iz delovnega razmerja z več izvršitvenimi dejanji in je imel izoblikovan naklep, da ne bo izplačeval celotnih plač in prispevkov že od samega začetka. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je obdolženčevo ravnanje opredelilo kot eno kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1.

9Ob preizkusu izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da se zagovornik neutemeljeno zavzema za izrek kazenske sankcije opominjevalne narave. Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnik, torej časovna odmaknjenost dogodka, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni tista tehtna olajševalna okoliščina, ki bi ob pravilno ugotovljenih obteževalnih okoliščinah upravičevala izrek kazenske sankcije opominjevalne narave. Kazensko sankcijo opominjevalne narave izreče sodišče, kadar ugotovi obstoj pozitivne prognoze, da storilec ne bo ponavljal kaznivih dejanj. Ocena o pozitivni prognozi mora temeljiti na skrbni presoji okoliščin, navedenih v tretjem odstavku 58. člena KZ-1, med katerimi zakon našteva osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo krivde in podobno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vse okoliščine, ki so odločilnega pomena za izbiro vrste kazenske sankcije, jih pravilno ocenilo in sprejelo pravilen zaključek, da upoštevajoč predkaznovanost obdolženca, da je kaznivo dejanje izvrševal v večletnem obdobju, kar izkazuje njegovo vztrajnost in nekritičnost zgolj obstoj ene olajševalne okoliščine, torej, da je oškodovancu B. B. na prvi obravnavi plačal del plače ne opravičuje izrek kazenske sankcije opominjevalne narave.

10Pritožbeni razlogi glede na obrazloženo niso podani, zato je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornika obdolženega A. A. zavrnilo kot neutemeljeno in ker pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (391. člen ZKP).

11Odločitev o plačilu stroškov nastalih v zvezi s pravnim sredstvom temelji na določbi prvega odstavka 98. člena ZKP in prvem odstavku 95. člena ZKP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je obdolženec kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso v znesku 510,00 EUR, ki je odmerjena glede na obdolžencu izrečeno kazensko sankcijo po tarifni številki 7112 (znesek osnove 340,00 EUR) v zvezi s tarifno številko 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) upoštevaje zapletenost in trajanje postopka ter premoženjske in preživninske obveznosti obdolženca kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.