VSL Sklep V Kp 1896/2017

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog zagovornika obtoženega za izločitev odgovora na zahtevo za posredovanje podatkov in vseh dokazov, ki so bili pridobljeni na podlagi hišne preiskave.

2Zoper sklep se je pritožil zagovornik obtoženega zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka in predlagal, da višje sodišče sklep razveljavi in ugodi predlogu za izločitev dokazov, podanem na predobravnavnem naroku dne 14. 10. 2019.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je obtoženi dostopal do interneta s statičnega IP naslova, je neutemeljen. Policija je v zahtevku za posredovanje podatkov operaterja X. d. o. o. zaprosila za podatke o naročniku ter lokaciji IP naslova, ob tem pa je v zahtevek izrecno zapisala, naj operater v primeru, da je bil IP naslov dodeljen dinamično, to sporoči, da bo za posredovanje tega podatka pridobila odredbo sodišča. Policija operaterja torej ni pozvala, naj se v vsakem primeru izreče o IP naslovu, temveč naj to sporoči le v primeru, če je IP naslov dinamičen. Glede na to, da je bil operater izrecno opozorjen, kako ravnati v primeru dinamičnega IP naslova, ter da se je na zahtevek in opozorilo odzval z dopisom, v katerem je policiji sporočil podatke o naročniku, je tudi po mnenju sodišča druge stopnje moč zaključiti, da je šlo v obravnavanem primeru za statični IP naslov. Tega ne uspe izpodbiti pritožbena navedba, da bi operater lahko pozabil omeniti, da gre za dinamični IP naslov, saj je to zgolj sklepanje pritožnika, ki pa ga ne utemeljuje noben podatek v spisu.

5Sodišče druge stopnje pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da za pridobitev podatkov o statičnem IP naslovu ni potrebna posebna odredba sodišča. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča obstaja bistvena razlika v tem, na kakšen način in z uporabo katerih podatkov lahko operater pridobi podatek o uporabniku statičnega ali dinamičnega IP naslova. Dinamični IP naslov se ob vsaki vzpostavitvi internetne povezave spremeni, zato mora operater pri ugotavljanju uporabnika dinamičnega IP naslova ugotoviti, kateri osebi je bila ob točno določenem času dodeljena dotična številka. V ta namen mora operater pregledati podatke o prometu, in sicer mora najprej pridobiti shranjene podatke o posameznih povezavah, nato pa informacije o spletni dejavnosti povezati z določenim posameznikom. Postopek identificiranja uporabnika statičnega IP naslova pa je drugačen, saj je statični IP naslov posamezniku dodeljen za daljše časovno obdobje in se ne spremeni ob vsaki posamezni vzpostavitvi povezave. Za identificiranje uporabnika statičnega IP naslova tako ni potrebno pregledovanje podatkov o prometu oziroma njegove komunikacijske dejavnosti, temveč operater podatek o imetniku naslova pridobi zgolj z vpogledom v svoje evidence. Takšen postopek tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja posega v ustavno varovano tajnost občil in varstvo osebnih podatkov po 37. in 38. členu Ustave Republike Slovenije (URS). Zaradi razlike v (ne)spreminjanju IP številke lahko po mnenju sodišča druge stopnje uporabnik dinamičnega IP naslova pri posameznem dostopu do interneta utemeljeno pričakuje višjo stopnjo zasebnosti kot imetnik statičnega IP naslova. Glede na navedeno se sodišče druge stopnje strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da za pridobitev podatka o imetniku statičnega IP naslova ni potrebna odredba sodišča, temveč lahko policija ta podatek pridobi neposredno od operaterja, kot je v obravnavanem primeru na podlagi tedaj veljavnega tretjega odstavka 149.b člena ZKP tudi storila. Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da dokazi v obravnavani zadevi niso bili pridobljeni s kršitvijo ustavnih pravic in temeljnih svoboščin, zato je pritožnikovo uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP neutemeljeno.

6Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožnikom, da je dejansko stanje konkretnega primera identično kot stanje v primeru odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) Benedik proti Sloveniji¹. ESČP je namreč v navedeni odločbi obravnavalo pridobivanje podatkov o uporabniku dinamičnega IP naslova, obtoženi A. A. pa je do svetovnega spleta dostopal preko statičnega IP naslova. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbeno navedbo, da razlikovanje med statičnim in dinamičnim IP naslovom ni bistvena okoliščina za presojo o kršitvi, saj je ESČP v svoji odločbi poudarilo razliko med dinamičnim in statičnim IP naslovom (točka 96) ter kot problematično izpostavilo dostopanje do shranjenih podatkov, ki se nanašajo na določene telekomunikacijske dogodke (točka 108), kar je značilno za dinamični IP naslov. ESČP je v navedeni odločbi zavzelo jasno stališče le glede postopka pridobivanja podatkov o dinamičnem IP naslovu, iz odločbe pa ne izhaja, da bi bilo treba enako postopati tudi pri pridobivanju podatkov o statičnem IP naslovu, kot to zatrjuje pritožnik.

7Navedenega ne uspe izpodbiti pritožbena navedba, da je ESČP v zadevi Benedik pritrdilo Ustavnemu sodišču Zvezne Republike Nemčije, ki pravi, da teža kršitve identifikacije IP naslova ni odvisna od tega, ali je IP naslov tehnično dinamičen ali statičen. ESČP je v odločbi Benedik proti Sloveniji v sklopu primerjalnega prava omenilo odločbo nemškega ustavnega sodišča, saj se je nanjo skliceval pritožnik Benedik, in sicer je povzelo oziroma citiralo določene zaključke iz nemške sodbe, vendar pa se do njih niti ni opredeljevalo ali jim izrecno pritrdilo. Poleg tega pa pritožbeno sodišče poudarja, da se je tudi navedeni nemški primer nanašal na dinamični IP naslov, iz 67. točke odločbe ESČP pa izrecno izhaja, da Ustavno sodišče Zvezne Republike Nemčije ni ugotovilo protiustavnosti samodejnega pridobivanja podatkov v zvezi s statičnim IP naslovom.

8V zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. II Kp 50396/2011 z dne 9. 10. 2018, ki ga povzema pritožba, sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je Višje sodišče v Mariboru v navedeni zadevi res sprejelo stališče, da je tudi za pridobitev podatka o statičnem IP naslovu potrebna odredba sodišča, kar pa tukajšnjega sodišča ne zavezuje. Višje sodišče v Ljubljani je tako že v odločbi, opr. št. III Kp 16465/2017 z dne 6. 3. 2019, zavzelo drugačno stališče, in sicer, da postopek pridobivanja podatka o imetniku statičnega IP naslova brez odredbe sodišča ne predstavlja posega v ustavno varovano tajnost občil po 37. členu URS.

9Nadalje je neutemeljeno tudi pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki jo pritožnik utemeljuje z navedbo, da obtoženi ob preiskavi stanovanja ni bil pravilno obveščen o pravici obvestiti odvetnika, ki je lahko navzoč pri preiskavi. Po stališču sodišča druge stopnje že sam zapis v zapisniku o preiskavi, da oseba ni zahtevala, da bi bil pri preiskavi navzoč odvetnik, pomeni, da je bila oseba o tem, ali želi prisotnost odvetnika, vprašana, oziroma o svoji pravici ustrezno poučena. Sodišče druge stopnje prav tako zavrača pritožbeno navedbo, da ni jasno, katera oseba ni zahtevala prisotnosti odvetnika. Zapis „oseba“ v zapisniku se nanaša na osebo, pri kateri se opravlja preiskava, to pa sta, kot jasno izhaja iz zapisnika, B. B. in obtoženi A. A. Po prepričanju sodišča druge stopnje tako ni dvoma, da sta bila o svoji pravici poučena oba preiskovanca. Ob tem sodišče poudarja, da sta oba podpisala pravilnost zapisnika ter da morebitnih nepravilnosti glede pravnega pouka ni zatrjeval nihče od njiju. Ravno nasprotno, obtoženi A. A. je v dopisu policiji zapisal, da je bila hišna preiskava opravljena korektno in po postopkih, B. B. pa je v podrobnem dopisu glede opravljene hišne preiskave med drugim opozorila na pripombe glede zapisnika o preiskavi, vendar se le te niso nanašale na pravni pouk glede pravice do navzočnosti odvetnika. Prav tako obtoženi in njegova mama nista omenjala nobenih neprimernih izjav ali zavajanj s strani policistov. Pritožbene navedbe, da so policisti obtoženca zavajali in mu rekli, da lahko pokliče tudi C. C. ali drugega odvetnika, vendar ti samo vzamejo denar, ne naredijo pa nič, so zgolj namigovanja pritožnika, ki pa niso podprta s podatki spisa.

10Glede na navedeno in ker tudi niso podane kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornika obtoženega zavrnilo kot neutemeljeno.

11Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočno zaključenem kazenskem postopku.

¹ Sodba ESČP v zadevi Benedik proti Sloveniji, št. 62357/14 z dne 24. 4. 2018.