VSK Sklep II Kp 21637/2015

I. Pritožba zagovornika obsojene se kot neutemeljena zavrne.

II. Obsojena je dolžna plačati sodno takso za pritožbo v višini 30,00 EUR.

1Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog obsojene I. D. za nepravo obnovo postopka.

2Zoper sklep je vložil pritožbo zagovornik obsojene zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obsojenki izrečeno enotno kazen štiri leta in dva meseca zapora zniža za najmanj en mesec.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnik v svoji pritožbi izraža nestrinjanje z izračunom enotne kazni po združevanju kazni znotraj neprave obnove postopka v sodbah Okrajnega sodišča v K. opr. št. II Kr 21637/2015 z dne 24. 5. 2018 in opr. št. VI Kr 21637/2015 z dne 21. 2. 2019, vendar s pritožbenimi izvajanji ne more uspeti. Kot je v izpodbijanem sklepu pojasnilo že sodišče prve stopnje, je slednje s sodbo VI Kr 21637/2015 z dne 21. 2. 2019 odpravilo napako v sodbi opr. št. II Kr 21637/2015 z dne 24. 5. 2018, v kateri je bila pri izreku enotne kazni po določbah o steku upoštevana kot določena tudi kazen šestih mesecev zapora, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v P. opr. št. I Kr 6335/2013 z dne 10. 3. 2014, ki je bila zajeta že v kazni, izrečeni po določbah o steku v sodbi Okrajnega sodišča v K. I K 21637/15 z dne 10. 10. 2016, ki pa se je prav tako združevala v okviru iste neprave obnove postopka. Pritožnik meni, da bi moralo sodišče v sodbi z dne 21. 2. 2019 upoštevati, da so posamične kazni po sodbi z dne 24. 5. 2018 že združene, ne pa jih v kasnejši sodbi ponovno združevati kot posamične. Takšno stališče pa je napačno, upoštevaje da je sodišče prve stopnje s kasnejšo sodbo odpravilo napako, ki se je pojavila pri združevanju kazni iz prejšnje sodbe in utemeljeno ni ponovno združevalo že združenih kazni po prvotni sodbi z dne 24. 5. 2018 z ostalimi, temveč upoštevalo posamične kazni. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi enotna kazen lahko znašala največ štiri leta in en mesec zapora. Kot je to pojasnjeno v 5. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, so bile po sodbi z dne 21. 2. 2019 kot posamične upoštevane sodbe Okrajnega sodišča v K. opr. št. I K 21637/2015 z dne 10. 10. 2016 v trajanju enega leta in deset mesecev zapora, Okrajnega sodišča v P. opr. št. I K 53856/2014 z dne 14. 10. 2016 v trajanju enega leta in šest mesecev zapora, Okrajnega sodišča v L. opr. št. II Kr 42095/2014 z dne 11. 11. 2015 v trajanju treh mesecev zapora in Okrajnega sodišča v L. opr. št. V K 18318/15 z dne 18. 8. 2015 v trajanju osem mesecev zapora. Seštevek vseh pravkar navedenih posamičnih kazni znaša 4 (štiri) leta in 3 (tri) mesece zapora, kar pomeni, da je enotna kazen 4 (štiri) leta in 2 (dva) meseca zapora odmerjena skladno z določbami o steku, tako da je enotna kazen večja od vsake posamezne določene kazni in ni dosegla seštevka posameznih kazni, kot tudi ne presegla tridesetih let zapora (3. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1).

5Ne drži, da sodišče ne bi smelo združevati kazni, ki so bile že prestane, saj že prestana kazen ne predstavlja ovire za združitev kazni. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno in skladno s 55. členom KZ-1, ki določa, da če sodišče sodi obsojenca zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil preden je začel prestajati kazen zapora po prejšnji obsodbi, ali zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil med prestajanjem zaporne kazni, izreče za vsa kazniva dejanja enotno kazen po 53. členu KZ-1, pri čemer upošteva, da je izrečena kazen že določena, kazen ali del kazni, ki jo je obsojenec že prestal, pa se mu všteje v izrečeno kazen zapora.

6V kolikor pritožnik opozarja na določbo tretjega odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki sodišču dopušča možnost popravka napak glede izreka enotne kazni, je ugotoviti, da je na način, kot je ravnalo sodišče prve stopnje, v sodbi z dne 21. 2. 2019 dejansko odpravilo napako glede združevanja kazni po sodbi z dne 24. 5. 2018, tako da je kazni v kasnejši sodbi pravilno združilo ter s tem nikakor ni ravnalo v škodo obsojenke.

7Nobena od pritožbenih navedb ne uspe izpodbiti zaključkov v izpodbijanem sklepu, zakaj je predlog za nepravo obnovo postopka neutemeljen, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika obsojene kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8Ker zagovornik obsojene s svojo pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče obsojenemu na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP kot strošek pritožbenega postopka naložilo plačilo sodne takse v višini 30,00 EUR (tar. št. 74013 Zakona o sodnih taksah, ZST-1).