VSRS Sklep Cp 41/2019

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne pritožbenemu sodišču v nov pritožben postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnica lastnica parcele št. 861 k. o. .... Lastninsko pravico je pridobila s priposestvovanjem, saj je imela parcelo skupaj s pravnimi predniki v dobroverni posesti najmanj od 1955 do 1995.

2Na pritožbo toženca je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presodilo je, da sodbe prve stopnje ni mogoče preizkusiti, ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov glede materialnopravnega ugovora toženca, da je njegov pravni prednik pridobil lastninsko pravico od zemljiškoknjižnega lastnika ob zaupanju v pravilnost podatkov v zemljiški knjigi (pravno pravilo paragrafa 1500 ODZ). Ocenilo je, da niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) glede na naravo kršitve in glede na dejstvo, da je sodišče prve stopnje izvedlo veliko število dokazov, ki jih ne bo treba ponovno izvajati, kar pa ne velja nujno za primer pritožbene obravnave. Zato razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, ki se do materialnopravnega ugovora toženca sploh še ni opredelilo, ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (tožba je bila vložena 7. 9. 2017), s tem pa bo zagotovljena učinkovita in popolna pravica strank do pritožbe.

3Zoper sklep sodišča druge stopnje se je toženec pravočasno pritožil. Navaja, da novelirani procesni predpis uzakonja pravilo, da pritožbeno sodišče v zadevi dokončno odloči. Ker dejstva, od katerih je odvisna odločitev o ugovoru v zvezi z načelom zaupanja v zemljiško knjigo, za tožnico niso sporna (so neprerekana), pritožbeno sodišče pa je praktično že dalo odgovor na to materialnopravno vprašanje, je s tem, ko je vrnilo zadevo v novo sojenje, prekomerno zavarovalo pravico tožnice do pritožbe ter poseglo v toženčevo pravico o sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Dopolnitev postopka in sprememba dejanskega stanja bi lahko pomenila poseg v ustavno varovano pravico do pritožbe oziroma dvostopenjskega sojenja v primeru, ko bi z obravnavanjem določenih vprašanj, ki so samostojne in sklenjene pravne celote, višje sodišče ne samo spremenilo (dopolnilo) ugotovljeno dejansko stanje, temveč tudi sprejelo končno stališče o teh vprašanjih. Tako bi se o bistvenih vprašanjih, ki tvorijo samostojno in sklenjeno pravno celoto, tako prvič izreklo šele pritožbeno sodišče.¹ Ključen je odgovor na vprašanje, ali bi bil tak poseg v pravico pritožbe še sorazmeren pospešitvi in ekonomičnosti postopka ter učinkovitosti pravice do sodnega varstva. Če je odgovor nikalen, mora višje sodišče prvostopenjsko sodbo razveljaviti. V konkretnem primeru ni, saj gre za vprašanje, ki ga je že obravnavalo sodišče prve stopnje. Tožnica je imela možnost podajati navedbe, prerekati navedbe tožnika in predlagati dokaze. Njena pasivnost ne more biti razlog za ponovitev postopka pred sodiščem prve stopnje, kar bi nedvomno podaljšalo in podražilo postopek do dokončne odločitve in s tem prekomerno prizadelo pravico do sojenja v razumnem roku.

4Tožnica je na vročeno pritožbo odgovorila in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne. Neresnična je navedba, da tožnica ni izpodbijala toženčevega zaupanja v zemljiško knjigo. V postopku je trdila in dokazala, da je pravni prednik toženca in tudi sam toženec natančno poznal zunajknjižno stanje parcele, saj sta bila oba domačina in lastnika sosednjih parcel, kar se je v postopku tudi izkazalo. Tožnica se sicer strinja, da bi višje sodišče lahko samo odločilo, a s popolnoma drugačnim zaključkom.

5Pritožba je utemeljena.

6Z novelo ZPP-E je bilo uvedeno novo pravno sredstvo – pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje iz razlogov, ker bi sodišče druge stopnje kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (357.a člen ZPP). S tem je zakonodajalec želel doseči, da bi bile praktično vse zadeve meritorno rešene na višjem sodišču v pritožbenem postopku. Zato je tudi jasno določil, da pravice do pritožbe ne gre razlagati preveč absolutno in je razumeti tako, da je vsaka ugotovitev dejstev ali vsaka pravna ocena izpostavljena presoji dveh sodišč, ali celo, da lahko obvelja šele, če se dve sodišči strinjata z njo. Razumeti jo je treba kot pravico, da je zadeva kot celota – v očeh razumnega opazovalca, razumne osebe – obravnavana na dveh instancah in da o njej dokončno odloči sodišče, ki je hierarhično nad sodiščem prve stopnje. Le če pravega sojenja na prvi stopnji ni (bilo), ni mogoče šteti, da je bila zadeva kot celota resnično obravnavana na dveh instancah sojenja.² Sodišče mora torej opraviti test sorazmernosti pri oceni razmerja med varstvom pravice do pritožbe in varstvom drugih ustavnih pravic.³

7Pritožnik, upoštevajoč s strani sodišča druge stopnje ugotovljen obseg pomanjkljivosti izvedenega postopka pred sodiščem prve stopnje,⁴ utemeljuje, da je sodišče druge stopnje prekomerno zavarovalo pravico do pritožbe in tako nedopustno poseglo v njegovo pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zlasti zato, ker naj bi ostale njegove trditve o dobroverni in v zaupanju v javne knjige pridobljeni lastninski pravici neprerekane. Temu ni mogoče pritrditi. Tožnica je namreč v prvi naslednji vlogi⁵ temu oporekala, v dokaz svojih navedb pa se sklicevala na že dotlej (v tožbi) predlagane dokaze, kar je glede na medsebojno prepletenost relevantnih dejstev, povezanih z ugotavljanjem ne/dobrovernosti pravdnih strank, tudi logično. Medsebojna prepletenost dejanskih in pravnih vprašanj pa obenem kaže, da vprašanje toženčeve ne/dobrovernosti ne pomeni samostojne pravne celote, ki bi je sodišče prve stopnje sploh še ne obravnavalo, ampak gre zaradi spregledanega toženčevega ugovora le za izostanek presoje enega od zatrjevanih vidikov spora (v dejanskem in pravnem pogledu). Dokončna meritorna odločitev sodišča druge stopnje zato ne bi pomenila posega v pravico do pravnega sredstva.

8Kot že rečeno, toženec nepravilno trdi, da naj bi tožnica ne prerekala dejstev v zvezi z njegovo dobroverno in v zaupanju v javne knjige pridobljeno lastninsko pravico. Če bi dejstva res ostala neprerekana in bi se torej štela za priznana, bi bilo očitno, da mora o zadevi dokončno meritorno odločiti višje sodišče. Ker niso, je treba presoditi, ali obravnava pred pritožbenim sodiščem (in njegova končna odločitev) res ni ustrezno sredstvo za zagotavljanje pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ker bi glede na okoliščine primera postopek pred sodiščem druge stopnje trajal dlje, kakor če bi ga zgolj dopolnilo sodišče prve stopnje, pri čemer mora ta ocena upoštevati tudi, da ponovitev sojenja na prvi stopnji predpostavlja možnost novega pritožbenega postopka), oziroma ali bi bilo to tako neekonomično (potratno glede človeških in/ali finančnih virov), da razveljavitve ni mogoče šteti za razumno odlašanje in zato ne gre za poseg v pravico iz 23. člena Ustave.⁶ Upoštevajoč ta izhodišča in pravilo, da pritožbeno sodišče v zadevi dokončno in pravnomočno odloči, medtem ko je razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje zgolj izjema, Vrhovno sodišče ne pritrjuje presoji pritožbenega sodišča o smotrnosti obravnave pred sodiščem prve stopnje, kateremu glede na veliko število izvedenih dokazov teh ne bi bilo treba ponovno izvajati, kar pa za pritožbeno obravnavo ne velja nujno. Pritožbeno sodišče namreč ni dolžno ponoviti vseh dokazov, ampak (le) tiste, za katere oceni, da so ustrezno predlagani, potrebni in primerni za odpravo kršitve zaradi prezrtja toženčevih navedb v zvezi z njegovo pridobitvijo lastninske pravice. Tako se pritožbena obravnava izkaže predvsem v dopolnitvi prvostopenjskega postopka. Ob tehtanju pomena takojšnje dokončne in pravnomočne odločitve sodišča druge stopnje na eni strani s pravico do pritožbe (za katero je bilo že obrazloženo, da s tako odločitvijo ne bi bila prizadeta) in ekonomičnostjo ter smotrnostjo izvedbe dokazov na pritožbeni obravnavi tako Vrhovno sodišče daje prednost prvi. Ob tem še poudarja, da trajanje dosedanjega postopka ne more biti ključno merilo za presojo prizadetosti pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja; ključno je vendarle, da sodišče brez nepotrebnega odlašanja odloči dokončno in z učinkom pravnomočnosti.

9Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi petega odstavka 357.a člena ZPP izpodbijani sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

10Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Jan Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2009, stran 448-458.
² Aleš Galič, Zakon o pravdnem postopku (ZPP) z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona in stvarnim kazalom, 6. dopolnjena izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2017, stran 52.
³ Prav tam, stran 53.
⁴ Vrhovno sodišče pri tem ne sme presojati, ali je višje sodišče pravilno ugotovilo obstoj pomanjkljivosti (procesnih kršitev) v postopku na prvi stopnji, ampak izhaja iz predpostavke, da so podane.
⁵ Pripravljalni spis z dne 8. 12. 2017, posebej o tem v IV. točki vloge, sicer pa namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke.
⁶ Sklep VS RS Cp 37/2018.