VSL Sodba II Cp 1188/2019

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženec je dolžan v roku 8 dni od dneva prejema te sodne odločbe tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 186,66 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo plačilo 1.058,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 12. 2018 dalje (I. točka izreka) ter plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 454,66 EUR (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz razloga napačne uporabe materialnega prava pritožuje toženec. Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in povračilom pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče je napačno zaključilo, da je za popravilo poškodovanega dela kanalizacije odgovoren toženec. Svojo odločitev je utemeljilo zgolj na podlagi določbe 17. točke 4. člena Uredbe o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne vode¹, ki opredeljuje, kaj je kanalizacijski priključek, in zaključilo, da sporni poškodovani del ne spada v sistem javne kanalizacije, zato je vse poškodbe dolžan odpraviti toženec sam. Sodišču očita, da ni upoštevalo Odloka o odvajanju komunalne in padavinske odpadne vode v občini Domžale², ki v 11. členu določa, da mora biti zunanja interna kanalizacija urejena skladno s soglasjem in navodili upravljavca. Iz tega izhaja, da toženec poškodbe dejansko ne sme in ne more odpraviti sam in da je naloga tožeče stranke, da aktivno sodeluje pri odpravi poškodb. Tožeča stranka ne navodil ne soglasja ni nikoli podala, ampak je zgolj obračunala storitve, čeprav je vedela, da zaradi poškodb na omrežju teh sploh ne zagotavlja. Za vtoževani znesek je zato neupravičeno obogatena. Sodišče tudi napačno razlaga peti odstavek 24. člena Uredbe. V konkretnem primeru gre nedvomno za napako kanalizacijskega omrežja, s tem pa je za toženca prekinjeno odvajanje komunalne odpadne vode po javni kanalizaciji. Glede na to, da tožeča stranka že 6 let ni izvedla potrebnih ukrepov za odpravo nepravilnosti, je zaključek sodišča, da s svojim ravnanjem ni kršila obveznosti vzdrževanja kanalizacije, napačen, zato je napačna tudi odločitev o plačilu vtoževanih računov.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka kot izvajalka občinske gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo, odvajanja komunalne odpadne vode in ravnanja s komunalnimi odpadki za opravljene storitve od toženca (lastnika objekta na naslovu v R. in uporabnika teh storitev) zahtevala plačilo računov za komunalne storitve v skupni višini 1.058,93 EUR EUR; da toženec obveznosti po vtoževanih računih ni plačal in da je priključen na javno kanalizacijo, tožeči stranki pa je sam onemogočil sanacijo poškodbe na priključku na kanalizacijski sistem.

6V postopku v sporih majhne vrednosti sodbe ni mogoče izpodbijati iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP³). S pritožbenimi navedbami, da tožeča stranka potrebnih ukrepov za odpravo nepravilnosti na kanalizacijskem omrežju ni izvedla in da slednjih sploh ne zagotavlja, toženec pa poškodb ne more odpraviti sam, toženec poskuša izpodbiti s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje,⁴ zato teh navedb ni mogoče upoštevati.

7Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Na podlagi 17. točke 4. člena Uredbe je pravilno zaključilo, da kanalizacijski priključek pripada objektu in ni del javne kanalizacije. Takšna opredelitev jasno izhaja tudi iz 22. člena Uredbe, ki (med drugim) določa, da mora lastnik objekta na stavbnem zemljišču, ki je opremljeno z javno kanalizacijo, zagotoviti, da je objekt zaradi priključitve na javno kanalizacijo opremljen s kanalizacijskim priključkom, in iz 3. točke 2. člena Odloka, ki kanalizacijski priključek opredeljuje kot spoj objekta z javno kanalizacijo, ki je v lasti uporabnika in poteka od mesta priključitve na javno kanalizacijo do prvega revizijskega jaška na parceli uporabnika ali do zunanje stene stavbe, če revizijskega jaška ni možno postaviti. Iz določbe 22. člena Uredbe nadalje izhaja, da načrtovanje, gradnjo in vzdrževanje kanalizacijskega priključka zagotovi lastnik objekta, ki mu kanalizacijski priključek pripada, in je v njegovi lasti in upravljanju. Da je za vzdrževanje interne kanalizacije in kanalizacijskega priključka dolžan skrbeti lastnik oziroma uporabnik objekta, torej v konkretnem primeru toženec, pa je določeno tudi v 10. in 44. členu Odloka. Napačno je pri tem pritožnikovo razumevanje določbe petega odstavka 24. člena Uredbe. Ukrepi za odpravo nepravilnosti, ki jih je v skladu z navedeno določbo dolžan ob napakah v delovanju kanalizacijskega omrežja izvesti izvajalec javne službe (tožeča stranka), se namreč nanašajo izključno na javno kanalizacijsko omrežje, kot je razvidno že iz naslova določbe.

8Iz povzetih določb Uredbe in Odloka nedvomno izhaja, da je kanalizacijski priključek na javno kanalizacijo v lasti lastnika oziroma uporabnika objekta, ki je zadolžen tudi za njegovo vzdrževanje in odpravljanje morebitnih poškodb. Tega zaključka ne spreminja niti pritožbeno sklicevanje na 11. člen Odloka. Besedila navedene določbe, da mora biti zunanja interna kanalizacija urejena skladno s soglasjem in navodili upravljavca, ni mogoče razlagati na način, kot meni pritožnik. Že na podlagi pravil jezikovne in logične razlage ni mogoče sklepati, da soglasje oziroma navodila upravljavca javne službe pomenijo (hkrati) njegovo dolžnost vzdrževanja. S trditvami, da tožeča stranka navodil oziroma soglasja nikoli ni podala, pa pritožnik ponovno nedovoljeno posega v ugotovljeno dejansko stanje.

9Po obrazloženem in na podlagi ugotovljenega dejstva, da je toženec priključen na javno kanalizacijo, mu je tožeča stranka utemeljeno izstavila račun za plačilo (tudi) teh storitev.

10Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožeči stranki pa mora povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki na podlagi OT⁵ priznalo strošek za sestavo odgovora na pritožbo v višini 250 točk, 2 % materialnih stroškov (11. člen OT) in 22 % DDV (12. člen OT), kar znaša 186,66 EUR. Tožeči stranki pa ni priznalo priglašenega stroška za poročilo stranki, ker je ta storitev zajeta že v tar. št. 21/1 OT. V skladu z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP mora tako toženec tožeči stranki povrniti 186,66 EUR pritožbenih stroškov v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude pa v skladu z določbama prvega odstavka 299. člena in prvega odstavka 378. člena OZ⁶ z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

¹ Uradni list RS, št. 98/15 in 76/17, v nadaljevanju Uredba.
² Uradni vestnik občine Domžale, št. 10/2005, v nadaljevanju Odlok.
³ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP.
⁴ Glej 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁵ Odvetniška tarifa, Uradni list RS, št. 2/2015, v nadaljevanju OT.
⁶ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.