VSK Sklep I Cp 529/2019

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri bi morala toženka v roku treh dni vzpostaviti prejšnje posestno stanje, tako da bi bodisi sama ali s pomočjo za to pristojnega podjetja ponovno zagotovila dobavo vode in elektrike iz javnega omrežja, kot pred motilnim dejanjem.

2Zoper ta sklep se pritožuje tožnik po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje povsem zmotno in neživljenjsko ocenilo njegovo osnovno dejavnost, s tem pa zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sicer se strinja s stališčem, da je treba pri regulacijskih začasnih odredbah restriktivno razlagati težko nadomestljivo oziroma nenadomestljivo škodo, vendar pa je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ta standard tolmačilo preozko. Z izpodbijanim sklepom je namreč tožnikovo osnovno dejavnost povsem izvotlilo. V nadaljevanju zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je navedlo določene razloge, ki si med seboj nasprotujejo. Nesprejemljiv in nepravilen je tudi ključni razlog za zavrnitev predloga za začasno odredbo, torej da tožnik ni uspel izkazati težko nadomestljive oziroma nenadomestljive škode. Glede na vse navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje ustrezno spremeni, ali pa ga razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Priglasil je tudi stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4V obravnavanem primeru je tožnica predlagala izdajo ureditvene (regulacijske) začasne odredbe, ki je po vsebini identična dajatvenemu oz. restitucijskemu tožbenemu zahtevku iz motenjske pravde. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ta začasna odredba ni namenjena zavarovanju bodoče uveljavitve terjatve, temveč razmerje med pravdnima strankama začasno regulira do pravnomočnega zaključka rednega sodnega postopka. Njeno bistvo je torej v varstvu obstoječega stanja oziroma pravne sfere pred grozečim nasiljem (nevarnostjo uporabe sile) ali nevarnostjo nastanka težko nadomestljive škode. Sodna praksa je glede izdaje tovrstnih odredb uveljavila restriktiven pristop ter jih ob upoštevanju teh strožjih pogojev omejila na izjemne primere.

5Tožnik je v podanem predlogu navajal, da je zaradi odklopa vode in elektrike onemogočena njegova osnovna dejavnost - igranje in organizacija raznih tekmovanj v odbojki na mivki na območju športnega parka, s čimer naj bi bil ogrožen tudi njegov obstoj. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v konkretni zadevi ne gre za tak primer, ki bi opravičeval izdajo predlagane začasne odredbe. Zaradi omenjenih motilnih ravnanj tožnik oziroma člani društva res ne morejo več izvajati svojih športno rekreacijskih aktivnosti v obsegu, kot so jih izvajali pred tem dejanjem oziroma zatrjujejo, da teh aktivnosti (zaradi ogroženega obstoja društva) ne bodo mogli več izvajati v dosedanji obliki organiziranosti. Vendar pa pri tem ne gre za škodo, ki bi ustrezala strogemu pravnemu standardu težko nadomestljive škode. Kot je bilo že omenjeno, lahko sodišče izda predlagano začasno odredbo le izjemoma, saj ta odločitev ne sme nadomestiti rednega sodnega varstva oziroma povzročiti, da bi sodišče brez izvedenega kontradiktornega postopka dejansko odločilo o tožbenem zahtevku. Izdaja regulacijske začasne odredbe je torej možna zgolj v primeru verjetno izkazane in še posebej upravičene težko nadomestljive škode¹, česar pa tožnik ni uspel izkazati.

6Opisane omejitve in prikrajšanja na področju igranja odbojke na mivki, ki jih zatrjuje, namreč ne predstavljajo take škode oziroma takega intenzivnega posega v temeljne pravice, pravne dobrine in vrednote, da bi zaradi tega ostal postopek v motenjski pravdi brez pomena oziroma pritožnik ne prepriča, da bi bila s tem onemogočena osnovna (namenska) funkcija društva. Nenazadnje je tudi motenjski spor namenjen varovanju posestnikove dejanske oblasti nad stvarjo, zato že sam po sebi pomeni nekakšno začasno zavarovanje dejanskega položaja. Drugačna pritožbena stališča niso pravilna, zaradi navedenega pa je pravno nerelevantno tudi tožnikovo polemiziranje z zaključki sodišča prve stopnje, ali je z določenimi prilagoditvami še vedno mogoče organizirati načrtovane športne dogodke oziroma zatrjevanje, da brez vode in elektrike iz javnega omrežja tega ni mogoče izvesti. Zapis sodišča prve stopnje, da tožnik ni podal navedb, da naj bi se igre na mivki odvijale tako v času najmočnejšega sonca kot zvečer oziroma ponoči, pa ne predstavlja razlogov, ki bi bili med seboj v (vsebinskem) nasprotju, zato izpodbijana odločitev ni obremenjena niti s procesno kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

7Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi uradoma upoštevanih kršitev ni zasledilo (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

¹ Prim. tudi podobno odločitev v zadevi VSL sklep II Cp 1246/2019, kjer je bila zavrnjena začasna odredba za priključitev elektrike teniškemu društvu.