VSL Sklep II Kp 61671/2012

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom Su 582/2019 dne 13. 11. 2019 v zadevi V K 61671/2012 zavrnil zahtevo obtožene A. A. za razrešitev zagovornice postavljene po uradni dolžnosti, to je B. B., odvetnice v Ljubljani.

2Zoper sklep je pritožbo vložila obtoženkina zagovornica brez navedbe pritožbenih razlogov in predlagala, „da sodišče pritožbi zagovornice po uradni dolžnosti zoper sklep o nerazrešitvi zagovornice ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se zagovornico po uradni dolžnosti odvetnico B. B. razreši, podredno pa, da sklep o nerazrešitvi razveljavi in zadevo vrne v ponovno reševanje razpravljajočemu senatu“ (prav: predsedniku sodišča).

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožnica meni, da je iz ravnanj obtožene več kot očitno, da z zagovornico po uradni dolžnosti ne želi biti v zaupnem odnosu, ji ne zaupa in ne zaupa njeni strokovnosti, zaradi česar tudi sama izraža mnenje, da je predlog za njeno razrešitev utemeljen, saj ga je nenazadnje dne 11. 11. 2019 podala tudi sama, kar pa je senat iz razlogov domnevnega zavlačevanja postopka zavrnil na naroku dne 15. 11. 2019. Pritožnica zatrjuje, da Zakon o kazenskem postopku (ZKP) daje obtoženemu in tudi postavljenemu zagovorniku po uradni dolžnosti pravico, da zahtevata razrešitev zagovornika, čemur sicer pritožbeno sodišče pritrjuje, vendar pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi tovrstne obtoženkine zahteve sprejelo na podlagi tehtnih in obširno obrazloženih razlogov, ki jim je v celoti pritrditi.

5Pritožnica uveljavlja kršitev pravice obtoženke do poštenega sojenja z navajanjem, da ji ni zagotovljena enakost orožij, ker je v postopku ne zastopa zagovornik po uradni dolžnosti, ki bi mu lahko zaupala, saj ji obtoženka očita, da ni dovolj strokovna, da nima dovolj izkušenj, da ji ne more zaupati, da spisa ne pozna, da ji ne nudi dovolj dobre obrambe ter da ji njeni predlogi glede obrambe niso v pomoč, prej ji škodujejo. Zato tudi sama meni, da kot zagovornica po uradni dolžnosti obtoženke ne more zastopati, ker je med njima bistveno porušen odnos zaupanja. Pritožnica ob tem, ko se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča (Up 729/03, U-I-187/04) spregleda, da navedena odločba obravnava povsem drugačno stanje kot je v obravnavani zadevi, zato z njo ni primerljiva. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno zaključilo, da so očitki obtoženke glede neseznanjenosti zagovornice s spisom neutemeljeni in da zagovornica dela zagovornice po uradni dolžnosti ne opravlja nevestno, čemur v celoti pritrjuje tudi drugostopenjsko sodišče.

6Pritožnici sicer ni mogoče odreči pravilnosti pritožbene teze, da je potrebno med zagovornikom po uradni dolžnosti in obtožencem vzpostaviti določeno stopnjo zaupanja. Vendar pa je potrebno tudi zatrjevano „porušeno zaupanje“ med zagovornico in obtoženko presojati ne le skozi trditve obtoženke in pritožnice, da med njima ni zaupanja, temveč kompleksneje, to je skozi ravnanje obtoženke, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu in kar vse bo obrazloženo v nadaljevanju.

7Tudi pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je obtoženka svojemu zagovorniku odvetniku C. C. pooblastilo preklicala neposredno pred narokom za glavno obravnavo 17. 12. 2018, ko je zagovornik o tem preklicu sodišče tudi obveščal. Glede na zagroženo kazen obtoženki očitanega kaznivega dejanja je sodišče prve stopnje obtoženki takoj nato, to je 18. 12. 2018, postavilo zagovornika po uradni dolžnosti, in sicer odvetnika D. D., kateremu na naroku dne 14. 1. 2019 obtoženka ni dovolila postavljati vprašanj izvedencu, zato je slednji 23. 1. 2019 podal predlog za svojo razrešitev, istovrsten predlog za razrešitev zagovornika po uradni dolžnosti pa je 4. 2. 2019 vložila tudi obtoženka s pojasnilom, da se zagovornik ni seznanil z vsebino zadeve in da je s takšnim načinom obrambe kršena njena pravica do učinkovite obrambe. Res je bil zagovornik razrešen in dne 7. 2. 2019 za zagovornika po uradni dolžnosti postavljen odvetnik E. E. iz Mengša, vendar pa je obtoženka na naroku pred samim začetkom glavne obravnave dne 27. 3. 2019 sodnici izročila pisni predlog za razrešitev zagovornika, v katerem je zagovorniku očitala, da je zelo dober jezični dohtar, da pa se ni seznanil z vsebino spisa in da ji je s tem kršena pravica do učinkovite obrambe. Takšen predlog je bil zavrnjen, 2. 4. 2019 pa je pooblastilo za zastopanje obtoženke priglasila Odvetniška družba F., nato pa dne 20. 5. 2019 sodišče obvestila, da je obtoženka odvetniški družbi preklicala pooblastilo. Prav obstoj pooblastila Odvetniške družbe F. je bil tudi razlog za odločitev Višjega sodišča v Ljubljani, ki je 23. 4. 2019 odločalo o pritožbi zoper sklep predsednika sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahteve za razrešitev odvetnika E. E. Dne 20. 5. 2019 je nato sodišče prve stopnje obtoženki postavilo za zagovornika odvetnika G. G., le slab mesec kasneje, to je 17. 6. 2019 pa je na naroku za glavno obravnavo obtoženka podala predlog za razrešitev zagovornika, ki mu je očitala povezave s kriminalisti v isti zadevi, da je odvetnik gospodarske družbe H., ki je povezana s poslovanjem soobtoženčeve družbe ter da zagovornik ni proučil kompletnega spisa in da med njima ni zaupanja. Zagovornik je bil razrešen, nato pa je bila obtoženki 17. 6. 2019 za zagovornico po uradni dolžnosti postavljena odvetnica B. B. Že 30. 8. 2019 je na naroku za glavno obravnavo obtoženka podala predlog za razrešitev zagovornice B. B. zaradi porušenega zaupanja in dejstva, da zagovornica ni seznanjena s spisom. Tak predlog je bil zavrnjen s sklepom predsednika prvostopenjskega sodišča, pritožbi zagovornice in obtoženke pa sta bili s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 2. 10. 2019 zavrnjeni. Ponovna zahteva za razrešitev zagovornice je bila s strani obtoženke podana dne 8. 11. 2019, ko je na naroku za glavno obravnavo vložila pisno zahtevo z dne 7. 11. 2019, kjer je ponovno navajala smiselno enake razloge kot dotlej, njena zahteva pa je bila z izpodbijanim sklepom zavrnjena.

8Sodišče druge stopnje tako iz navedene kronologije, ki jo je sicer izpostavilo višje sodišče že v postopku odločanja o pritožbah v svojem sklepu z dne 2. 10. 2019, povzema, da obtoženkino vlaganje zahtev za razrešitev zagovornikov po uradni dolžnosti kaže na očitno namero obtoženke, da tudi z vlaganjem tovrstnih zahtev s praktično enakimi in ponavljajočimi razlogi glede zagovornikovega nepoznavanja spisa in porušenega zaupanja, zavlačuje ta kazenski postopek. Da ne gre le za zlorabo tega instituta, ki ga sicer določa četrti odstavek 72. člena ZKP, kažejo tudi težave sodišča z vročanjem sodnih pisanj obtoženki (primeroma poročili detektiva z dne 16. 2. 2018 in 26. 12. 2018) ter odločanje o vloženih zahtevah za izločitev predsednice senata in članic senata (primeroma 14. 1. 2019, 3. 4. 2019, 2. 10. 2019). Praviloma so vse takšne zahteve oziroma predlogi obtoženke oziroma njenih zagovornikov podane ob začetku oklica naroka za glavno obravnavo in kot izhaja iz predloženega spisa, predstavljajo oviro za tek tega kazenskega postopka, saj sodišče prve stopnje številnih narokov za glavno obravnavo iz navedenih razlogov tudi ni moglo opraviti.

9Prav upoštevaje tako izpostavljene okoliščine sodišče druge stopnje ob jasnem zavedanju, da pri obvezni obrambi zagovornik obtožencu nudi kvalificirano strokovno pomoč, prav tako pa tudi, da je med njima potrebna določena stopnja zaupanja, vendarle ne more mimo izpostavljenega dejstva, da prav izrazito izkazano nezaupanje obtoženke do slehernega zagovornika, ki ji je bil postavljen v tem postopku po uradni dolžnosti, kaže na to, da obtoženka institut razrešitve zagovornika zlorablja zato, da sodišču prve stopnje otežuje vodenje tega kazenskega postopka v razumnem času. Sodišče prve stopnje je namreč kontinuirano razpisovalo naroke za glavno obravnavo, kot že navedeno, je številne od njih moralo zaradi opisanih zahtev obtoženke preklicati, posledično je bilo potrebno zaradi poteka časa glavno obravnavo zoper obtoženko večkrat začeti znova.

10Zato višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je s postavitvijo zagovornice po uradni dolžnosti obtoženki zagotovljena obvezna obramba v skladu s 70. členom ZKP, ki ji jo zagovornica lahko zagotavlja ne glede na to, kolikšen interes in pripravljenost za sodelovanje obtoženke z zagovornico sploh obstaja. Pravica do obrambe z zagovornikom je določena z ZKP, hkrati pa je le-ta tudi ustavno varovana pravica in predstavlja enega od elementov za zagotovitev poštenega sojenja, ko zagotavlja enakost strank v kazenskem postopku. Strokovna pomoč, ki jo zagovornica kot odvetnica nudi obtoženki, tudi po presoji pritožbenega sodišča poteka na način, ki ga ugotavlja že sodišče prve stopnje, in sicer, da zagovornica po uradni dolžnosti svoje delo opravlja v skladu z Zakonom o odvetništvu, česar pritožbeno sklicevanje na pravico obtoženke, da lahko zahteva razrešitev zagovornice po uradni dolžnosti, glede na vse doslej obrazloženo ne more omajati.

11Pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ugotavlja, da obtoženki zagotovljena pravna jamstva v kazenskem postopku tako po Ustavi kot tudi po ZKP niso ogrožena. Še pred vročitvijo obtožbe zaradi kaznivega dejanja, ki terja obvezno obrambo, je imela obtoženka zagovornika (odvetnik C. C. je njeno pooblastilo sodišču priglasil dne 4. 11. 2013), po preklicu pooblastila istemu zagovorniku pa je imela obtoženka ves nadaljnji čas zagovornike postavljene pretežno po uradni dolžnosti, kot je razvidno iz doslej zapisanega. Tudi zagovornica po uradni dolžnosti, ki v pritožbi opozarja na porušeno medsebojno zaupanje, v redu izpolnjuje svojo dolžnost, nasprotno pa si obtoženka pravna jamstva, ki ji v kazenskem postopku gredo, razlaga po svoje. Trditev obtoženke, da zagovornica ni seznanjena z vsebino spisa ob zagovorničini izjavi, da je celoten spis prebrala in pridobila tudi kopije listin, kot to navaja prvostopenjski sklep, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne nudi podlage za sklepanje, da zagovornica B. B. ne bi v redu opravljala svojih dolžnosti, medtem ko njeno aktivnost na glavnih obravnavah in izven njih korektno povzema izpodbijani sklep. Nobena od pritožbenih navedb, ki se pretežno nanašajo na že obravnavano „porušeno zaupanje“ med zagovornico po uradni dolžnosti in obtoženko, pa ne ponuja konkretne kršitve, ki naj bi pri zastopanju pritožnice nastala, prav tako pa tudi ne navaja nobenega od procesnih dejanj, ki naj bi jih zagovornica opustila in ki bi kazale na to, da zagovornica ni v redu opravljala svojih dolžnosti, zato tosmernih, zgolj pavšalno navedenih pritožbenih trditev, niti ni mogoče preizkusiti.

12Neutemeljena pa je tudi trditev pritožbe, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo navedb zagovornice po uradni dolžnosti, ki ocenjuje, da obrambe obtoženki ne more zagotavljati iz razloga popolnega nezaupanja med obtoženko in zagovornico po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je zagovorničino izjavo, podano na naroku za glavno obravnavo 8. 11. 2019, v izpodbijanem sklepu povzelo in se do nje smiselno opredelilo in ni prezrlo niti tega, da je zagovornica sama podala predlog za preložitev naroka za glavno obravnavo, ker se ni mogla ustrezno pripraviti iz razloga, ker se z obtoženko nista mogli uskladiti glede vsebine vprašanj. Pritožnica pa spregleda, da v svoji izjavi izrecnega in popolnega nezaupanja med zagovornico in obtoženko ni izražala, kar izhaja iz 3. strani zapisnika glavne obravnave z dne 8. 11. 2019 na listovni številki 1788 spisa, zato zatrjevana kršitev, ki jo uveljavlja pritožnica (da se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo in da se sklepa v tem delu ne da preizkusiti), ni nastala.

13S trditvijo, da mora imeti tudi zagovornik možnost zavrniti sodelovanje s stranko, ki izraža dvom v njegovo strokovnost, izkušnje in znanje in da ne more biti postavljen v situacijo, ko je prisiljen zagovarjati obtoženko, pa pritožnica dejansko ne izpodbija razlogov sklepa, zoper katerega vlaga pritožbo, temveč smiselno oporeka odločitvi prvostopenjskega sodišča, ki je njeno zahtevo za razrešitev zagovornice dne 15. 11. 2019 na naroku za glavno obravnavo zavrnilo, kar pa ni in tudi ne more biti predmet tokratne pritožbene presoje, saj zoper tovrsten sklep po tretjem odstavku 72. člena ZKP ni pritožbe.

14Ker pritožbeno sodišče ni našlo napak, ki jih uveljavlja pritožba in tudi ne tistih, ki jih preverja po uradni dolžnosti na podlagi petega odstavka 402. člena ZPK, je pritožbo obtoženkine zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).