VSK Sklep Cpg 147/2019

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici toženo stranko obsodilo na plačilo 211.576,21 EUR odškodnine. Iz razlogov sodbe izhaja, da sta stranki v letu 2008 sklenili menjalno pogodbo, s katero se je tožeča stranka zavezala plačati komunalni prispevek, tožena pa izgraditi komunalno infrastrukturo do poslovno stanovanjskega objekta, ki naj bi ga zgradila tožeča stranka. Tožeča stranka je komunalni prispevek plačala, tožena pa svoje obveznosti ni izpolnila vse do 2013, zaradi česar je tožeča stranka nepremičnino prodala po nižji ceni kot bi jo, če bi tožena stranka svojo obveznost izpolnila pravočasno, poleg tega pa je morala plačati dodatne obresti zaradi prolongacije najetih posojil. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tožeča stranka gradnjo legalizirala šele avgusta 2011. Ostali ugovori tožene stranke pa na obdobje, za katero tožeči pripada odškodnina, niso vplivali, saj bi bila - če bi tožena stranka z realizacijo komunalne infrastrukture pričela takoj - komunalna infrastruktura zgrajena v dveh letih in pol, to je pred izdajo inšpekcijske odločbe o nedovoljeni gradnji. Višino škode je sodišče ugotovilo s pomočjo izvedenca gradbene in izvedenca finančne stroke.

2Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje. Meni, da se je sodišče nedopustno postavilo na stran tožnika, kar je botrovalo številnim kršitvam glede ugotovitve dejanskega stanja in glede uporabe materialnega prava. Dokazna ocena je bila opravljena v nasprotju z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kljub obsežnosti obrazložitve manjka poleg navedbe predpisov, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev, tudi subsumpcija na ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče se niti ne vpraša niti ne pojasni, za kakšno odgovornost tožene stranke gre. Bistveni ugovor tožene stranke je bil, da je njena odgovornost izključena že zaradi tožnikove črne gradnje. Neskladna gradnja tožnika (objekt je bil zamaknjen glede na projekt) je onemogočala dokončno ureditev dostopne ceste in komunalne infrastrukture. Neskladna gradnja je onemogočala priključitev objekta na infrastrukturo. Pri tem tožena stranka poudarja, da tožnik ni bil njena žrtev, saj mu je velikodušno omogočila legalizacijo črne gradnje, ne da bi pri tem zahtevala (čeprav bi upravičeno lahko), da se odpove odškodninskim zahtevkom. Tožena stranka je namreč brez nasprotne zaveze v dobri veri soglašala z manjšim odmikom od svoje parcelne meje in tako omogočila naknadno realizacijo črne gradnje. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo personalne dokaze tožene stranke, s katerimi je ta želela dokazati, da je pridobivanje gradbenega dovoljenja za gradnjo komunalne infrastrukture potekalo tako kot je, glede prilagajanja tožnikovi gradnji (predvsem dostopne poti), glede običajnega pridobivanja zemljišč za gradnji komunalne infrastrukture. Sodišče je v točki 10 določilo rok za gradnjo komunalne infrastrukture na dve leti in pol. Ta rok pa ni mogel začeti teči pred legalizacijo tožnikovega objekta. Če je tako, zamude ni bilo. Pri določitvi roka pa je treba upoštevati še vse konkretne okoliščine primera. Ne drži, da bi se tožena stranka v menjalni pogodbi izrecno zavezala zgraditi komunalno infrastrukturo. Sodišče tudi ne pojasni, kdo pri toženi stranki je tožniku obljubljal izgradnjo komunalne infrastrukture. Sodišče je zamudo, ki je nastala zaradi objektivnih okoliščin (sprememba prakse Upravne enote, parcelacija, odzivnost lastnikov sosednjih zemljišč), napačno pripisalo toženi stranki. Razlogi sodišča, da inšpekcijska odločba ni vplivala na to, da je Geodetsko podjetje kljub temu razpisovalo mejne obravnave, so napačni. Ne drži, da bi bile navedbe tožene stranke le pavšalne in nedokazane, pri čemer sodišče niti ne pove, za katere trditve gre. V nadaljevanju pritožnica povzema svoje bistvene navedbe, za katere meni, da so dovolj konkretizirane in da jih sodišče neutemeljeno ni upoštevalo. Glede višine je sodišče povsem nekritično sledilo tožniku in izvedencem. Glede izvedenca finančne stroke sodišče nekorektno navaja, da tožena stranka postavkam ni nasprotovala. Ni imela kaj nasprotovati, saj je šlo le za izvid (izvedenec je le ugotovil nesporna plačila). Sodišče je imelo različne kriterije glede prekluzije. Tožniku je dopustilo postavljanje novih navedb po zaključku prvega naroka skozi vprašanja izvedencu finančne stroke (sredina 21. točke), toženi stranki pa očita prekluzijo za navedbo, da bi tožnik pri drugi banki lahko dobil ugodnejše kreditne pogoje. Tožena stranka pri izvedencu finančne stroke ni bila prekludirana že zaradi tega, ker prej sploh ni bilo jasno, kakšne so predpostavke tega dela tožbenega zahtevka. Tožnik je podaljšal kredit in imel s tem večje stroške, za kar pa tožena stranka ni bila odgovorna in je tožbeni zahtevek neutemeljen že po temelju, zato o njem ni bilo kaj razpravljati. Sodišče pa ni upoštevalo, da je tožnik vrnil banki 529.576,34 EUR, za stanovanja, ki so predmet tožbe dobil najmanj od 1.102.975,45 EUR do 1.240.456,81 EUR kupnine, eno stanovanje, ki ni predmet tožbe, prodal za 320.000 EUR, eno stanovanje, vredno preko 300.00 EUR, pa si obdržal zase. Od kje potem škoda? Cena 320.000 EUR, za katero je tožnik prodal eno od stanovanj, je bila ustrezna. To pa pomeni, da bi tožnik po ustrezni ceni lahko prodal tudi ostala manjša stanovanja in z zahtevkom zgolj izkorišča statistično splošno znižanje cen. Naklonjenost tožniku se kaže tudi ob upoštevanju prepozne tožnikove navedbe, da je stanovanja prodajal pod ceno, ker je rabil denar (kar je najprej zapisal izvedenec Zabukovec). Pri ugotavljanju višine izgubljenega dobička sodišče spregleda bistveno pripombo tožene stranke, to je, da splošno znižanje cen na Obali (brez Kopra) ni dokaz za znižanje cen tožnikovih stanovanj v Obrtni coni Lucija. Če tožnik ni zmogel dokazati konkretne škode, bi moralo sodišče njegov zahtevek zavrniti. Nadaljnja nelogičnost je v tem, da sodišče najprej zapiše, da je tožnik upravičen do odškodnine le za čas po legalizaciji gradnje avgusta 2011, kot dokaz, da je imel tožnik takrat kupce, pa šteje e-dopis iz februarja 2010, ko je nesporno šlo za neskladno gradnjo. Pavšalno povpraševanje iz februarja 2010 ne dokazuje, da je imel tožnik kupce tudi avgusta 2011.

3V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je utemeljena.

5Ne drži sicer pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, za kakšno odgovornost gre. Res tega ni izrecno navedlo, vendar je iz obrazložitve razvidno, da je štelo, da gre za pogodbeno odškodnino (tožena stranka naj bi se za izgradnjo komunalne infrastrukture zavezala v 7. členu menjalne pogodbe). To pa ne drži, saj iz 7. člena menjalne pogodbe ni razvidna nobena zaveza tožene stranke, temveč je tožena stranka le izjavila, preko katerih parcel je možno zagotoviti komunalno opremljenost zemljišča. Ker ne gre za pogodbeno odškodninsko obveznost, sodišče tudi nima podlage za določitev primernega roka za izpolnitev. Tožeča stranka je sicer zahtevek (pravilno) temeljila na nepogodbeni odškodninski odgovornosti, saj je trdila, da je tožena stranka opustila svoje obveznosti po predpisih, ki urejajo komunalno opremljanje zemljišč. Z vsebino teh predpisov in obveznostmi strank, ki iz njih izvirajo, pa se sodišče prve stopnje ni posebej ukvarjalo in že iz tega razloga sodbe ni mogoče preizkusiti.

6Po določilih 85. člena takrat veljavnega Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) je s plačilom komunalnega prispevka zavezancu zagotovljena priključitev na že zgrajeno komunalno opremo oziroma mu je zagotovljeno, da bo ta zgrajena v roku in obsegu, kot to določa program opremljanja. Občina, ki v šestih mesecih po uveljavitvi občinskega prostorskega načrta ne sprejme programa opremljanja, vključno s podlagami za odmero komunalnega prispevka za vso obstoječo komunalno opremo na območju celotne občine, odmerja komunalni prispevek na podlagah, ki jih s pravilnikom določi minister, pristojen za prostor. Občina, ki za odmero komunalnega prispevka uporablja te podlage, lahko odmerja komunalni prispevek na podlagi programa opremljanja le, če je že sprejela program opremljanja s podlagami za odmero komunalnega prispevka za vso obstoječo komunalno opremo na območju celotne občine. Po 81. členu ZPNačrt pa ima ob plačilu komunalnega prispevka zavezanec pravico od občine zahtevati sklenitev pogodbe o medsebojnih obveznostih v zvezi s priključevanjem objekta na komunalno opremo, s katero stranki določita rok za priključitev objekta na komunalno opremo in druga vprašanja v zvezi s priključevanjem objekta na komunalno opremo). Navedeno je pravna podlaga za presojo obveznosti obeh strank v zvezi z izgradnjo komunalne infrastrukture, kar mora sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju upoštevati, po potrebi pa tudi izvesti ustrezno materialno procesno vodstvo (ki doslej ni bilo izvedeno). V tej zadevi je bila zatrjevana dodatna okoliščina, to je, da je tožnik objekt zgradil v nasprotju z gradbenim dovoljenjem. Ta okoliščina ni nepomembna za odločitev, če bi se izkazalo, da je premik objekta in izgradnja zunanje ureditve vplivala na izgradnjo komunalne infrastrukture. Če je namreč vplivala, toženi stranki ni mogoče očitati, da bi morala komunalno infrastrukturo zgraditi pred spremembo gradbenega dovoljenja. Ob pomanjkljivih navedbah obeh strank pa je dejansko stanje v zvezi s tem ostalo nerazjasnjeno.

7Pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno opustilo izvedbo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič v zvezi z dogovarjanjem med strankama v celotnem obdobju (tudi v času 2008 do 2010). Ne drži namreč, da tožena stranka v zvezi s tem obdobjem ne bi navedla ničesar¹. Pritožnik tudi pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje po eni strani dopustilo prepozne navedbe tožeče stranke glede višine, ni pa upoštevalo enako prepoznih navedb tožene stranke. V tej zadevi nobena od strank ni podala zadostnih navedb, na podlagi katerih bi sodišče lahko odločalo v zadevi. Sodišče prve stopnje je to spregledalo in pri tožniku ustvarilo vtis, da so navedbe zadostne (oziroma je prav zato, ker predhodno ni bilo izvedeno materialno procesno vodstvo, toleriralo nekatere sicer prepozne navedbe), tožena stranka pa na pomanjkljivosti ni izrecno opozarjala. Odločitev pritožbenega sodišča, da navedbe niso bile zadostne, oziroma, da niso bile pravočasne, bi v opisani procesni situaciji pomenila sodbo presenečenja in kršitev pravice strank do poštenega sojenja. Po drugi strani pa toženi stranki zaradi pomanjkljivih navedb tožeče stranke ni mogoče očitati, da ni podala vseh ugovorov, ki bi jih lahko in ki bi jih morala. Pritožbeno sodišče je zato moralo sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v nov postopek, v katerem bosta imeli obe stranki možnost podati dodatne navedbe glede na zamejitev spora, kot je povzeta v prejšnji točki te obrazložitve.

8Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo pa razveljavilo (354. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Navodila za odločanje so že vsebovana v gornji obrazložitvi. Prav zato, ker bo treba še dopolniti navedbe in ker bo moralo sodišče prvič ugotavljati dejansko stanje glede na drugačno pravno podlago, pritožbeno sodišče ne more v zadevi odločiti na podlagi pritožbene obravnave, ne da bi pretirano poseglo v pravico obeh strank do pritožbe in to kljub temu, da gre za starejšo zadevo.

Pravni pouk:

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v petnajstih dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge (člen 357.a/2 ZPP) in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozvalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oz. odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ V 8. točki pripravljalne vloge na l.št. 58 spisa je tožena stranka navedla: Če je vmes tožnik dokazano spremenil lokacijo svojega objekta, zunanjo ureditev, kote priključkov, za ta časovno zamik tožena stranka ne more odgovarjati. Ravno nasprotno, iz kronologije in zabeležk sestankov izhaja, da je na primer v času od sestanka 19.2.2008 do sestanka 20.7.2010 gradnja čakala samo na tožnika.... Če bi tožnik gradil v skladu z zazidalnim načrtom in če ne bi tožena stranka zaradi neskladne gradnje prilagajala traso dostopne poti (in s tem tudi komunalnih naprav, ki so v cesti) tožniku, zagotovo ne bi trajalo pet let od plačila komunalnega prispevka do možnosti priključitve na naprave. V zvezi s temi navedbami je tožena stranka predlagala tudi listine in zaslišanje prič.