VSL Sodba I Cp 789/2019

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnikoma 5.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2009 dalje. V presežku (do zahtevanih 209.652,85 EUR s pripadki) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je še naložilo, da mora tožnikoma plačati tudi 205,98 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2Tožnika v pritožbi uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi njunemu tožbenemu zahtevku. Sodišču prve stopnje očitata, da je v nasprotju z razpravnim načelom ter pravilom o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena upoštevalo toženčevo izpoved, čeprav toženec ni podal ustreznih trditev in ugovorov. S tem je pravdni stranki neenako obravnavalo in hkrati kršilo pravico tožnikov do izjave in do enakega varstva pravic. Pri odločanju je arbitrarno uporabilo prosti preudarek, ko je tožnikoma prisodilo 5.000,00 EUR, ker je toženec ob zaslišanju ocenil, da so bile njune stvari vredne le toliko. Razlogi izpodbijane sodbe so pavšalni in v nasprotju z listinami v spisu. Gre za predvidevanja in špekulacije, ki nimajo podlage. Po sklepu revizijskega sodišča je podan temelj tožbenega zahtevka. Toženec ni dokazal, da niso bile odpeljane tiste premičnine, za katere sta tožnika trdila, da so bile. Tožnika sta dopolnila tožbo, ker ju je k temu pozvalo sodišče, toženec pa na dopolnitev sploh ni odgovoril. Ker je toženec izpraznil celoten objekt z vso njuno imovino, sta tožnika morala odpeljane stvari nadomestiti in kupiti nove. Sicer pa bi sodišče vrednost spornih stvari po cenah v letu 2009 lahko preverilo z izvedencem.

3Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5V postopku na prvi stopnji ni prišlo do kršitve razpravnega načela iz 7. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Res so bile toženčeve trditve v odgovoru na tožbo sorazmerno skromne, vendar zadostne za njegovo obrambo, upoštevaje porazdelitev trditvenega in dokaznega bremena. Predpostavke odškodninske odgovornosti sta morala zatrjevati in (z izjemo toženčeve krivde) tudi dokazati tožnika kot oškodovanca, sodišče pa je njune trditve moralo preveriti v dokaznem postopku, med drugim z zaslišanjem toženca. Neupravičen je zato pritožbeni očitek o domnevno neenakem obravnavanju tožnikov, češ da je sodišče tožencu dovolilo izpovedovati o dejstvih, ki jih ni zatrjeval. Čeprav toženec ni obrazloženo nasprotoval razširitvi in zvišanju tožbenega zahtevka, to ne pomeni, da je priznal nove trditve tožnikov in njun dopolnjeni seznam odpeljanih stvari, saj je že prvotne navedbe tožnikov o vrednosti odpeljanih premičnin ocenil za neresnične in zavajajoče. Navedeno zadošča za sklep, da toženčev namen zanikanja novih dejstev, ki sta jih tožnika navajala v ponovljenem postopku, izhaja iz siceršnjih toženčevih navedb (drugi odstavek 214. člena ZPP). Tožnika prav tako nista bila prikrajšana za pravico do izjave v postopku, saj sta imela možnost izreči se o vseh toženčevih trditvah in tudi o rezultatu dokazovanja.

6Že v prejšnjem sojenju je bilo ugotovljeno, kar je bilo nato preizkušeno še v revizijskem postopku, da tožnika nista dokazala protipravnosti toženčevega ravnanja v zvezi z njuno trditvijo o nepravilno opravljeni deložaciji in onemogočanju prevzema premičnin, ki jih je odpeljal toženec. Pač pa ne more biti nobenega dvoma, da je toženec ravnal očitno protipravno, ker v nasprotju s 116. in 117. členom Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja ni obračunal in specificiral stroškov hrambe premičnin in potem, ko tožnika stvari nista prevzela, ni obvestil sodišča s predlogom, da dovoli prodajo premičnin na dolžnikove stroške, ampak je premičnine prepustil upniku.

7Tožnika sta torej dokazala temelj svojega odškodninskega zahtevka. Za odločanje o višini njune škode pa bi morala dokazati, katere stvari je toženec ob deložaciji odpeljal in koliko so bile vredne. Škodo vedno dokazuje oškodovanec. Zgrešen je zato pritožbeni očitek, da toženec nikoli ni dokazal, da niso bile odpeljane tiste premičnine, za katere sta tožnika trdila, da so bile. Če je toženec odpeljal vse, bi morala tožnika dokazati, katere premičnine sta v času deložacije imela v sporni nepremičnini in kakšno je bilo njihovo stanje (starost, obraba). To za tožnika ne bi smelo biti prehudo breme, saj je po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje imel dostop do pozneje odpeljanih premičnin in je bil tudi večkrat neuspešno pozvan k njihovi odstranitvi. Šele potem, ko bi tožnikoma uspelo dokazati, katere njune stvari je toženec odpeljal, bi prišlo na vrsto dokazovanje njihove vrednosti, lahko tudi z izvedencem, medtem ko bi toženec moral dokazati stroške njihove hrambe in prodaje.

8Tožnika bi bila sicer upravičena do odškodnine v višini protivrednosti stvari, zmanjšane za stroške hrambe in prodaje, vendar jima, kot že navedeno, ni uspelo dokazati, katere njune stvari je toženec sploh odpeljal. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno podvomilo o dokazni vrednosti predloženega seznama stvari, ki sta ga pripravila tožnika, posebej, ker sta ta seznam med pravdo že večkrat dopolnila, tako glede vrste in količine stvari kot glede njihove vrednosti, ne da bi za to navedla prepričljive razloge. Utemeljeni so tudi pomisleki sodišča prve stopnje o verodostojnosti izpovedi tožnikov, kot jih je navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe (zlasti v 30., 33., 34., 44., 45., 48. in 49. točki). Po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavanem primeru, ko je od sklepa o izvršbi (novembra 2008) do pečatenja objekta (septembra 2009) minilo skoraj deset mesecev, tožnika pa sta v tem času imela ključe objekta oziroma dostop do prostora, v katerem so bile njune stvari, ki jih je ob deložaciji odpeljal toženec, edina razumna razlaga, da sta tožnika v tem času odstranila večino vrednejših stvari, tožencu pa prepustila tiste, ki zanje niso imele vrednosti oziroma jih nista potrebovala. Drugače si ni mogoče razlagati nerazumnega ravnanja tožnikov, ki niti po opravljeni deložaciji nista hotela prevzeti odpeljanih stvari, čeprav sta to možnost imela.

9Sodišče prve stopnje bi glede na izid dokazovanja lahko tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Kljub temu je ob upoštevanju toženčeve izpovedi, da je bila vrednost odpeljanih stvari približno 5.000,00 EUR, v tem obsegu ugodilo odškodninskemu zahtevku tožnikov. Ker je takšna odločitev navsezadnje v prid tožnikoma, niso umestni njuni pritožbeni očitki o domnevni samovolji sodišča pri uporabi prostega preudarka, saj zanje ne moreta imeti pravnega interesa.

10Izpodbijana sodba je sicer obrazložena tako, da jo je mogoče preizkusiti. Razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za svojo odločitev, v nasprotju s pritožbenimi trditvami, niso ne pavšalni in ne protislovni. Zaključki v 27. in 31. točki obrazložitve sodbe, ki jih posebej izpostavlja pritožba, so po presoji pritožbenega sodišča resda odveč, vendar glede na vse preostale pravilne ugotovitve niso relevantni in zato tudi ne morejo kvarno vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe. Brez podlage je tudi pritožbeni dvom o nepristranskosti sodnice. Tožnika sta smela zahtevati njeno izločitev do konca glavne obravnave (drugi odstavek 72. člena ZPP), vendar te možnosti nista izkoristila. Sicer pa pritožbeno nasprotovanje dokazni oceni ni utemeljeno, enako velja tudi za pritožbene očitke o domnevnih kršitvah ustavnih in drugih procesnih jamstev tožnikov.

11Izpodbijana sodba (v zavrnilnem delu) je pravilna in zakonita. Pritožbeni razlogi niso podani, uradoma upoštevnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12Odločitev o zavrnitvi pritožbe vključuje tudi priglašene pritožbene stroške. Tožnika jih morata kriti sama, ker sta s pritožbo propadla (prvi odstavek 165. člena ZPP).