UPRS Sodba I U 759/2019-6

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-881/2019/5 (1312-03) z dne 24. 4. 2019 se odpravi in se zadeva vrne toženki v ponoven postopek.

1Z izpodbijano odločbo je toženka kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za mednarodno zaščito na podlagi 5. alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1).

2Toženka v obrazložitvi navaja, da se je tožnik ob podaji prošnje izkazal s predložitvijo osebne izkaznice Kraljevine Maroko (v nadaljevanju Maroko). Tožnik je policiji 25. 3. 2019 v lastnoročni izjavi navedel, da za azil v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) zaproša zaradi slabih ekonomskih razmer in ker bi se rad zaposlil. Pri podaji prošnje pripadnosti etnični skupnosti ni navedel, navedel pa je, da je berberski njegov materini jezik. V letu 2008 je bil zaradi pretepa zaprt osem mesecev. Maroko je zapustil legalno in z letalom odpotoval v Turčijo. Pot je nadaljeval preko Bolgarije, Srbije, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške, od koder je prišel v RS, kjer je poiskal policijo in zaprosil za azil. Ciljna država po odhodu iz Maroka je bila RS. Ko je bil star nekaj mesecev, sta se starša ločila. Šele leta 1990, ko mu je bila izdana osebna izkaznica, so ga vpisali v register. V starosti sedem ali osem let je odšel od mame in od takrat je brezdomec. V izvorni državi ni delal, ker ni imel dokumentov. Katerokoli službo je dobil v Maroku, je bila slabo plačana, zgolj 50 do 75 EUR mesečno za dela na kmetiji, v gradbeništvu ali prodaji sadje in zelenjave). Da bi dobil normalno službo, bi moral biti šolan, sam pa se ni šolal, ker ga mama ni vpisala v šolo. Sem je prišel iz ekonomskih razlogov in družinskih težav. Ko je žena rojevala, so jo operirali. Pri porodu je leta 2011 umrla, otroka pa so prodali. Razlog, da je zapustil Maroku, je tudi diskriminatorno obnašanje do njih Berberov. Prihaja iz najbolj revnega kraja v Maroku. Tožnik je na poti do RS prečkal več varnih držav in toženka meni, da je prosilec imel vse možnosti, da v teh državah zaprosi za mednarodno zaščito pa tega ni storil niti ni poskušal.

3Na osebnem razgovoru tožnik še pove, da je rojen leta 1975, vendar je šele leta 1990 dobil prvi dokument (kar je uredil nejgov oče) in do takrat tudi ni vedel, kdo je njegov oče. Takrat je odšel k očetu in srečal svoje polbrate. Pri njem je ostal štiri mesece, ampak tam mu ni bilo udobno, ker je imel oče 14 otrok, ki so govorili drug jezik. Nihče mu ni pomagal študirati in je odšel. Šole ni nikoli obiskoval, ker ni imel dokumentov in ni bil registriran v svojem kraju. Še rojstnega lista ni imel. Mati ga ni mogla registrirati, ker v Maroku ženske ne morejo urediti dokumentov za otroke. To morajo storiti moški. V Maroku ni bil nikoli zaposlen. Za preživetje je imel nek posel. Je Berber. Ni pomembno, kako je živel, pomemben je rasizem med Berberi in Arabci. Ker je Berber, ga diskriminirajo Arabci, ki mu tudi niso dali dela in tudi če je delal, mu za delo niso plačali. Enkrat je želel srečati mamo. Živela je v soseski, kjer je veliko kriminalcev. Blizu njene hiše sta k njemu pristopili dve osebi in mu rekli, da jima mora dati denar. Tega ni storil in je zbežal k mami. Sledila sta mu in ga napadla. Branil je sebe in mamo. Osebi imata kontakt z nekim častnikom na policiji in vedno mu plačata podkupnino. Častnik je iz Polisaria (gibanja v Sahari) in ga ne mara, ker je Berber. Kriminalca sta njega in mamo napadla s kamni. Mama je padla in bila ranjena. Policist ga je nečesa obtožil in ga odpeljal na postajo. Vprašal ga je, od kod prihaja in po odgovoru ga je obtožil, da laže. Ker je Berber in oni rasisti, so ga pretepli. Ko je prišla mama na policijsko postajo in jim povedala, da je njen sin, ji tega niso verjeli, ker živi drugod. Mami so rekli, da naj izjavi, da jo je napadel, sicer bi zaprli tudi njo. To so storili, ker častnik ni želel, da bi kriminalca imela težave in so ga obsodili na dve leti zaporne kazni. Ker so priče potrdile, da je to njegova mama in da nikoli prej ni delal težav, so ga čez osem mesecev izpustili. Kot razloge, zakaj je zapustil izvorno državo, je navedel, da je živel sam in nikoli ni imel nikakršne pomoči. Zaradi rasizma je postal kriminalec in dobil kazensko kartoteko. Oče je umrl leta 1997, ampak polbratje mu tega niso sporočili, pač pa mama. Šel je do polbratov in ugotovil, da so si brez njega razdelili očetovo dediščino. Povedali so mu, da nima pravice do dedovanja. Tri leta se je trudil, da bi se srečali, a mu ni uspelo. Želel jih je prijaviti na policijo, kjer so mu povedali, da gre za družinski problem in da mu ne morejo pomagati. Ker je očitno preveč zahteval, se je družina odločila, da ga ubije - dvakrat so mu nastavili strup v hrano. Ko je padel na tla in mu niso pomagali, je ugotovil, kaj so mu storili. V lekarni si je kupil zdravila in se pozdravil. To je bilo na bajram, najbrž 2015. Povabili so ga na hrano, a ga želeli ubiti. Čez eno ali dve leti so to storili še enkrat, in sicer ga je nečakinja povabila in zastrupila hrano. Zastrupitev ni prijavil policiji, ker se je bal, da bi ga policija zaprla. Imel je strah pred uradnimi osebami. Oče je bil reven, ni imel veliko denarja, imel pa je knjige o jogi, ki so veliko vredne. Ne razume dobro arabsko, ker ni dolgo živel med Arabci v Maroku, živel je med Berberi. Berberski jezik v Maroku ni uradni jezik, kot je slišal. Če bi ostal v Maroku, bi živel naprej, a v krizi. Njegovo življenje v Maroku je bilo večkrat ogroženo. Dvakrat s strani očetove družine. Še sedaj je ogrožen z njihove strani. Ogrožen je s strani državnih organov. Družina je plačala podkupnino, ko so prodali knjigo o jogi. Ni jih mogel prijaviti policiji, ker ne govori dobro arabsko. Kot je navedel, ga Arabci niso plačali, ni jih mogel prijaviti policiji, ker ne govori dobro arabsko.

4Toženka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje z diskriminacijo kot pripadnik Berberov in slabo ekonomsko situacijo. Tožnik je iz Maroka odšel zaradi ekonomskih razlogov. Toženka ugotavlja, da je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito potrebno šteti za očitno neutemeljeno. Iz opisa dogodkov, kot jih je podal tožnik, je razvidno, da gre za izključno ekonomske razloge, ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Okoliščine, ki jih prosilec navaja kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Iz navedb prosilca je očitno, da ne beži pred preganjanjem ali resno škodo. Toženka poudarja, da institut priznanja mednarodne zaščite ni namenjen reševanju socialno ekonomskih stisk, ki nimajo nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Tožnikove navedbe glede razlogov za mednarodno zaščito so po presoji toženke malo verjetne, saj je tožnik policiji ob nedovoljenem prehodu državne meje in ko je podal zahtevo za azil navajal, da je Maroko zapustil zaradi slabih ekonomskih razmer in ker bi se tu rad zaposlil. V času do formalne vložitve prošnje bi se tožnik lahko podučil o razlogih za mednarodno zaščito, pri čemer pa je navedel skope podatke in informacije. Toženka glede na tožnikove navedbe tudi dvomi, da je pripadnik berberske etnične skupnosti in da slabo govori arabski jezik. Ne tožnik ne njegovi pooblaščenci niso predložili informacij o izvorni državi, ki bi potrjevale tožnikove navedbe. Toženka izjavam tožnika ne more slediti, meni, da njegov opis dogodkov ni takšen, da bi bilo mogoče z razumno verjetnostjo sklepati, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z dejanji preganjanja. Glede na navedeno ni relevantno, kakšna je bila narava in podlaga zatrjevanih dejanj preganjanja, saj bi moral tožnik najprej z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi do takšnih dejanj dejansko prišlo, pa tega ni zmogel. Tožnik v izvorni državi ni bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju in v njegovem primeru ni mogoče govoriti o preteklem preganjanju. Svoj strah utemeljuje na trditvi, da bi bilo v primeru vrnitve v izvorno državo njegovo življenje finančno ogroženo. Tožnik tudi prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav¹ določila kot varno izvorno državo. V tožnikovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Navedbe, s katerimi tožnik utemeljuje prošnjo, niso takšne narave, da bi predstavljale razlog za priznanje mednarodne zaščite. Tako so izpolnjeni pogoji, da se tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, ker tožnik prihaja iz varne izvorne države. Že na prvi pogled in brez poglobljene analize je moč oceniti, da so zatrjevana dejanja tako neintenzivna in neizrazita, da očitno ne dosegajo standarda preganjanja ali resne škode. V konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Tako strah pred preganjanjem kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve morata biti individualno utemeljena, česar pa ni mogoče sklepati iz tožnikovih izjav. Tožnik je sam izjavil, da v izvorni državi nikoli ni bil ogrožen. V tožnikovi izvorni državi ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v zadevni državi nedvomno poročali. Iz opisanega je torej mogoče sklepati, da tožniku v Maroku ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Zato je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno.

5Tožnik v tožbi navaja, da je res potoval preko več varnih držav, vendar je bila njegova ciljna država RS. Poudarja, da je po narodnosti Berber, ta narod pa v Maroku nima nobenih pravic. Ko se je ob neki priliki zavzel za svojo mamo, sta ga pretepla dve neznanca in ker se je branil, so ga obsodili na 2 leti zapora, vendar so ga po osmih mesecih izpustili. Zaradi te kazenske obsodbe je bil pri uradnih organih ožigosan in so ga stalno preganjali. Zaradi vseh teh okoliščin je bil prisiljen zapustiti matično državo in je zato njegova prošnja za mednarodno zaščito utemeljena. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

6Toženka se v odgovoru na tožbo v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in na uveljavljeno sodno prakso ter meni, da je izpodbijana odločba zakonita in pravilna, zato pri njej vztraja in predlaga, da se tožba zavrne.

7Tožba je utemeljena.

8V obravnavani zadevi je predmet spora uvodoma navedena odločba, s katero je toženka v pospešenem postopku kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite ob sklicevanju na določila prve in druge alinejo 52. člena ZMZ-1. Zakonodajalec je z določbo 1. alineje 52. člena ZMZ-1 določil, da lahko pristojni organ prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu, z določbo 2. alineje 52. člena pa je določil, da prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

9Med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Maroka. Vlada RS je 17. 2. 2016 z Odlokom Vlade RS Maroko razglasila za varno izvorno državo. Sporno pa je, ali je, upoštevaje osebne okoliščine tožnika, Maroko varna država tudi zanj. Tožnik je poleg ekonomskih razlogov v postopku zatrjeval, da je bil v Maroku diskriminiran s strani Arabcev, ker je Berber: ko se je ob neki priliki zavzel za svojo mamo, sta ga pretepla dve neznanca in ker se je branil, so ga najprej policisti – ker so rasisti, pretepli, nato pa je bil obsojen na 2 leti zapora; zaradi rasizma je tako postal obsojenec s kazensko kartoteko. Berberski jeziku v Maroku ni uradni jezik, sam pa je ogrožen s strani državnih organov – njegova družina je v zvezi z očetovo dediščino plačala podkupnino, on pa se ni mogel braniti in jih prijaviti policiji, ker ne govori dobro arabsko.

10Sodišče glede na navedeno ugotavlja, da toženka nima prav, ko zatrjuje, da je tožnik tekom postopka navajal zgolj okoliščine, ki pomenijo očitno neizpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito. Sama toženka je v obrazložitvi odločbe navedla, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje z diskriminacijo kot pripadnik Berberov ter s slabo ekonomsko situacijo, v nadaljevanju odločbe pa ugotavlja, da je iz opisa dogodkov, kot ga je podal tožnik, razvidno, da gre izključno za ekonomske razloge ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji (ki jih niti ne opredeli). Takšna ugotovitev toženke pa je očitno napačna, saj iz tega, kar je tožnik povedal ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru, izhaja, da je zatrjeval tudi diskriminatorno ravnanje Arabcev do njega kot pripadnika Berberov, kar je sicer uvodoma ugotovila tudi sama toženka (v nadaljevanju pa se do navedenega ni opredelila), zaradi takšnega ravnanja pa je tožnik lahko preganjan zaradi narodne pripadnosti v smislu 3. alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. Glede navedenih trditev tožnika toženka ni pojasnila, zakaj jih jemlje kot očitno neutemeljene (na takšni podlagi je zavrnila tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku). Sodišče tudi ugotavlja, da toženka glede na tožnikove navedbe sicer dvomi, da je pripadnik berberske etnične skupnosti in da slabo govori arabski jezik, pri čemer pa ne poda razlogov za navedeno). V zvezi z navedenim so razlogi izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljivi, zato se je v tem delu ne da preizkusiti. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku se bo morala toženka opredeliti tudi do navedenih trditev tožnika v zvezi z njegovo narodno pripadnostjo in zatrjevanim preganjanjem.

11Toženka tudi ni ugotavljala, ali je kljub podanim navedbam tožnika o diskriminatornem obnašanju Arabcev do njega kot Berbera Maroko zanj varna izvorna država, celo nasprotno, ugotavlja, da v tožnikovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država, ne da bi se opredelila do s strani tožnika zatrjevane diskriminacije Berberov v Maroku. Toženka kljub navedenim trditvam tožnika o diskriminaciji zoper njega ni pridobila aktualnih informacij o stanju v izvorni državi v zvezi z odnosi med Arabci in Berberi. Resda je toženka ob podaji prošnje seznanila tožnika s tem, da je Maroko po Odloku Vlade RS varna izvorna država, vendar s tem ni dokazno breme prevaljeno na tožnika.² Glede na zatrjevane tožnikove osebne okoliščine bi morala toženka preveriti, ali je Maroko varna izvorna država tudi z vidika odnosov Arabcev do Berberov in s tem, ali morebiti ne grozi tožniku resna škoda ob vrnitvi v izvorno državo, skladno z 28. členom ZMZ-1, ne pa, da je ugotovila, da je „mogoče že na prvi pogled in brez poglobljene analize oceniti, da so zatrjevana dejanja tako neintenzivna in neizrazita, da očitno ne dosegajo standarda preganjanja ali resne škode“, s tem, da standarda preganjanja ali resne škode niti ni pojasnila in se tudi ne v tem oziru opredelila do tožnikovih trditev in izjav v zvezi z očitano diskriminacijo.

12Ker toženka tega ni storila, sodišče ne more preveriti, ali je Maroko varen za tožnika glede na njegove zatrjevane osebne okoliščine. Tudi v zvezi z navedenim so razlogi izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljivi, zato se je v tem delu ne da preizkusiti. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo morala toženka pridobiti informacije o tožnikovi izvorni državi z vidika zatrjevane diskriminacije Arabcev do Berberov in z njimi seznaniti tožnika.

13Ker je toženka v izreku izpodbijane odločbe odločila samo, da se prošnja za mednarodno zaščito zavrne, in ni odločila v dveh ločenih točkah izreka, in sicer tako, da bi najprej (v prvi točki izreka) odločila o statusu begunca in v drugi točki izreka še o subsidiarni zaščiti, sodišče ob tem še opozarja na stališče, ki ga je že zavzelo v svoji sodbi I U 2130/2018 z dne 7. 11. 2018 in nekaterih kasnejših, in sicer, da bo tožena stranka morala odločati v ponovnem postopku v dveh točkah izreka. Z izdajo sodbe Sodišča EU v zadevi E.G. proti Sloveniji je nastala nova pravna okoliščina, po kateri je potrebno o statusu begunca in o subsidiarni zaščiti sicer odločiti v enotnem postopku, vendar z dvema ločenima deloma izreka. Brez takšnega načina oblikovanja izreka upravnih odločb v zadevah mednarodne zaščite sodbe Sodišča EU v zadevi E. G. proti Sloveniji ne bo mogoče uresničevati.³

14Sodišče je glede na obrazloženo odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka in nepravilne uporabe materialnega prava, posledično pa je bilo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, se do ostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Toženka je pri ponovnem odločanju vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

15Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1).

¹ Ur. l. RS, št. 13/16, v nadaljevanju Odlok Vlade RS.
² V zvezi z deljenim dokaznim bremenom v azilnih postopkih glej npr. sodbe Upravnega sodišča: I U 402/2018 z dne 11. 5. 2018, I U 647/2017 z dne 25. 10. 2017, I U 1646/2016 z dne 25. 9. 2017.
³ C-662/17, E.G. proti Sloveniji, 18. 10. 2018, glej zlasti odstavka 45 in 67.