VSL Sklep I Cp 2218/2019

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom A. A. omejilo pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov ter odločilo, da se zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Univerzitetne psihiatrične klinike v X še najdalj do 11. 12. 2019.

2A. A. se po pooblaščencu pritožuje zoper sklep v delu, ki se nanaša na trajanje odrejenega ukrepa ter predlaga spremembo sklepa tako, da se rok za pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom skrajša. Navaja, da je rok predolg ter da se bo stanje lahko spremenilo v mnogo krajšem času. Meni, da njegovo stanje ni takšno, da bi zahtevalo tako dolgotrajno obravnavo na oddelku pod posebnim nadzorom ter da bi se stanje lahko izboljšalo tudi v drugih milejših oblikah zdravljenja.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca psihiatra ter po zaslišanju A. A. in izvedbi ostalih dokazov ocenilo, da so pri njem podani vsi zakonsko zahtevani pogoji po določbi 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), da se za določen čas, in sicer za tri tedne (do 11. 12. 2019) zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom brez njegove privolitve. Odločitev o tem temelji na ugotovitvah, da je A. A. trenutno v floridno psihotičnem stanju (manija) s hiperaktivnostjo in občutki večvrednosti; da so ga predhodno obvladovala tudi obdobja depresije z malovoljnjostjo in suicidalnimi težnjami, pred sprejemom v psihiatrično bolnišnico je omenjal misel na samomor; da gre pri njem očitno za dve razpoloženjski stanji, depresijo in manijo; da ima zaradi bolezenskega doživljanja hudo moteno presojo realnosti in ni sposoben obvladovati svojega ravnanja, pri čemer je do svojega stanja povsem nekritičen; da je zaradi bolezenskega doživljanja pri njem prisotno ogrožanje v smislu heteroagresije ter nevarnost, da bi si povzročil hudo premoženjsko škodo; da je do svojega stanja povsem neuvideven in bi izven varovanega oddelka opustil zdravljenje in jemanje terapije, brez ustreznega zdravljenja pa bi se simptomi njegove bolezni, ki še ni ustrezno stabilizirana, le še stopnjevali in bolezensko doživljanje intenziviralo.

5Predlog pritožbe za skrajšanje obdobja pridržanja nima podlage v izvedenih dokazih. Zaključek o nujnosti, da se pritožnik zadrži tri tedne na oddelku pod posebnim nadzorom, ima podlago v mnenju izvedenca psihiatra, ker je to običajen čas, da se bo stanje ob ustrezni medikamentozni podpori toliko stabiliziralo, da bo sposoben nadaljevati zdravljenje na standardnem oddelku. Temu je pravilno sledilo sodišče in ocenilo, da bo v tem času bolezen pod vplivom zdravil toliko popustila, da bo njegov stik z realnostjo postal ustreznejši. Iz zaslišanja pritožnika namreč izhaja, da očitno ne vidi potrebe po jemanju zdravil, kar bi lahko privedlo do poslabšanja bolezenskega stanja. V primeru izboljšanja pa že zakon (71. člen ZDZdr) omogoča odpust iz oddelka pod posebnim nadzorom pred potekom roka iz sklepa sodišča.

6Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani pritožbeni razlogi, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve določb procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr in 42. člena Zakona o nepravdnem postopku).