VSL Sodba I Cpg 687/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka I in III izreka).

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške za odgovor na pritožbo v višini 382,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 3820/2017 z dne 20. 1. 2017 ohranilo v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 15.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12. 2016 dalje do plačila, v tretjem odstavku izreka pa za izvršilne stroške v višini 82,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2017 do plačila (točka I izreka); obenem je toženi stranki naložilo še povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 589,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka); (v neizpodbijani II. točki izreka je višji tožbeni zahtevek zavrnilo).

2Tožena stranka je vložila zoper sodbo v ugodilnem in stroškovnem delu pravočasno pritožbo, in sicer zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilno uporabljenega materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške za pritožbo.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka kot kupec z A. A. kot prodajalko dne 26. 2. 2016 sklenila Pogodbo o prenosu poslovnega deleža, katere predmet je bil 100 % delež družbe B., d. o. o., za kupnino 7.500,00 EUR (priloga A19). Sporno pa je, ali je tožeča stranka za toženo stranko posredovala pri nakupu poslovnega deleža družbe B. oziroma sončne elektrarne C., ki jo je imela v lasti ta družba, in posledično, ali je upravičena do plačila provizije, saj tožena stranka obstoj pravnega razmerja zanika, podredno pa nasprotuje tudi višini zahtevka.

6Ni sporno, da sta zakonita zastopnika pravdnih strank v januarju 2016 medsebojno komunicirala, iz elektronske pošte med strankama (priloge A10 do A18) pa je razvidno, da je tožeča stranka toženi stranki posredovala tako podatke glede sončne elektrarne C., kot finančne podatke družbe B., tožena stranka pa ji je 10. 2. 2016 posredovala ponudbo oziroma predpogodbo za nakup 100 % poslovnega deleža družbe B., d. o. o., za ceno: 2.500.000.00 EUR minus vrednost posojila banke X., d. d., na dan 31. 12. 2015 (priloga A13). Tožena stranka ni argumentirano prerekala navedb tožeče stranke, da je bila družba B. projektna družba, ki ni imela v lasti drugih osnovnih sredstev kot elektrarno, imela pa je še obveznost do banke X. v višini 1.930.382,00 EUR in družbe D., d. o. o., v višini 983.782,00 EUR. Glede na navedeno je bil po oceni prvostopenjskega sodišča interes tožene stranke kot kupca, da pridobi sončno elektrarno, kar je lahko dosegla na dva različna načina, bodisi tako, da odkupi sončno elektrarno kot sredstvo, bodisi tako, da kupi poslovni delež družbe, ki ima elektrarno v lasti. Ker tožena stranka ni pojasnila nobenega drugega ekonomskega razloga, zakaj se je odločila za nakup poslovnega deleža družbe, je sodišče sledilo navedbam tožeče stranke, da je bil cilj tožene stranke sončna elektrarna, kar je bilo tudi predmet posredovanja.

7Po proučitvi pisne komunikacije med pravdnima strankama, zaslišanju zakonitih zastopnikov obeh strank in prič je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o posredovanju pri nakupu sončne elektrarne, ki jo je tožena stranka dejansko vrednotila na 2.500.000,00 EUR, provizija pa je bila ustno dogovorjena v višini 0,5 % od predmeta posredovanja. Glede na to, da na eni strani seštevek kupnine za poslovni delež (7.500,00 EUR) in obveznosti družbe B., d. o. o., do banke (1.930.382,00 EUR) ter do družbe D., d. o. o., (983.782,00 EUR) na presečni dan znaša 2.921.664,00 EUR, na drugi strani pa je družba B. izkazovala (edino) sredstvo – sončno elektrarno C., sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka kot primerno osnovo za izračun provizije upoštevala znesek 2.500.000,00 EUR.

8Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je bil predmet, glede katerega je tožeča stranka posredovala, sončna elektrarna C. in ne (projektna) družba B., d. o. o. Navedeno stališče sodišča prve stopnje naj bi bilo v nasprotju z izvedenimi dokazi, vsled česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično naj bi sodišče prve stopnje nepravilno štelo, da je osnova, od katere je potrebno odmeriti višino provizije, vrednost sončne elektrarne. Tožena stranka je namreč z A. A. sklenila pogodbo o odsvojitvi poslovnega deleža, pri čemer je kupnina za navedeni poslovni delež znašala 7.500,00 EUR. Po mnenju pritožnice je potrebno od tega zneska odmeriti provizijo. Sodbe naj tudi ne bi bilo mogoče preizkusiti.

9Po presoji pritožbenega sodišča navedeni pritožbeni očitki niso utemeljeni. Očitana bistvena kršitev določb postopka v smislu 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso niti nejasni niti si niso med seboj v nasprotju, prav tako ni podano niti nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami.

10Sodišče prve stopnje je svoje zaključke oprlo na oceno izvedenih dokazov, in sicer korespondence med strankama, izpovedbe zakonitih zastopnikov in prič, dokazna ocena pa je po prepričanju sodišča druge stopnje jasna, logična in dobro argumentirana. Pritožba ne ponuja razlogov, ki bi omajali njeno prepričljivost.

11Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo izvajanjem tožeče stranke, da je bil ekonomski interes tožene stranke v tem, da pridobi sončno elektrarno, kar se lahko doseže z nakupom same sončne elektrarne ali pa z nakupom poslovnega deleža družbe, ki ima v lasti sončno elektrarno. Vrednost sončne elektrarne je tožena stranka sama ocenila na 2.500.000,00 EUR. Vendar ob nakupu sončne elektrarne ne bi imela drugih obveznosti, z nakupom poslovnega deleža družbe, ki ima v lasti sončno elektrarno, pa preostane še obveznost družbe do banke X. in do družbe D. Vrednost, ki jo je tožena stranka po lastni oceni pridobila, je 2.500.000,00 EUR, zato je pravilno, da se provizija odmeri od tega zneska. Pri tem za posredniško razmerje ni bistveno, da je del tega zneska treba poravnati A. A., del banki in del družbi D. Sodišče prve stopnje je to jasno in prepričljivo obrazložilo v točkah 19 in 20 obrazložitve izpodbijane sodbe. Višje sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na navedeno obrazložitev. Višina provizije je odvisna od predmeta posredovanja. Z vidika posrednika ni razlike med nakupom elektrarne ali pa projektne družbe, ki ima v lasti to elektrarno. V luči posrednika gre za eno in isto stvar. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča vrednost, na katero je tožena stranka ocenila elektrarno, primerna osnova za izračun provizije. Pritožba z drugačnimi izvajanji ne more uspeti.

12Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo navedbam tožeče stranke, ki se nanašajo na vrednost sončne elektrarne, ne da bi tožeča stranka za svoje trditve predložila dokaze. Pritožbeno sodišče se z navedenim razlogovanjem ne strinja. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe pojasnila, da je tožena stranka z nakupom 100 % poslovnega deleža družbe v svojo premoženjsko sfero prevzela dolg do upnika X. v višini 1.930.382,00 EUR in prodajalki poslovnega deleža plačala 7.500,00 EUR kupnine ter odkupila dolg družbe B. do D., d. o. o. Iz navedenega jasno sledi, da osnove za odmero provizije ne more predstavljati zgolj kupnina za poslovni delež, ne da bi se upošteval tudi dolg do banke in dolg povezani osebi. Tožena stranka ni argumentirano prerekala navedbe tožeče stranke, da šele plačilo tako poslovnega deleža kot tudi poplačilo dolgov povezani osebi pomenita, da projektna družba preide v last kupca. Prav tako ni prerekala navedb, da se še naprej iz premoženjske sfere tožene stranke odplačuje tudi bančno posojilo. Pri tem sodišče druge stopnje poudarja, da zgolj pavšalno prerekanje ne zadošča za to, da se prevesi trditveno in dokazno breme s tožeče na toženo stranko, tožena stranka pa ni podala nobenih drugačnih konkretnih navedb v zvezi s tem.

13Pritožnica navaja, da če je bil sklenjen dogovor med pravdnima strankama, da znaša višina provizije 0,5 % od dogovorjene pogodbene prodajne cene, višine plačila ni moč določiti "po prostem preudarku, glede na posrednikov trud in opravljeno storitev".¹ Pritožbeno sodišče s pritožnico ne soglaša. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da znaša višina dogovorjene provizije 0,5 % od predmeta posredovanja, kot osnovo pa je treba upoštevati vrednost, ki je prešla v premoženjsko sfero tožene stranke.

14Sodišče druge stopnje je presodilo navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

15Izrek o stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške za odgovor na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Toženi stranki je priznalo 625 točk po OT za sestavo odgovora na pritožbo in pavšalni znesek v višini 2 % od skupne vrednosti storitve za izdatke po 11. členu OT. Tako odmerjeni stroški znašajo 382,50 EUR. V primeru plačilne zamude je tožena stranka dolžna plačati tudi zamudne obresti za čas zamude.

¹ Obligacijski zakonik (OZ) v 846. členu določa, da ima posrednik pravico do plačila, tudi če ni bilo dogovorjeno. Če višina plačila ni določena niti s tarifo ali kakšnim drugim pravnim aktom, niti s pogodbo, pa tudi ne z običajem, jo določi sodišče tako, da ustreza posrednikovemu trudi in opravljeni storitvi (prvi in drugi odstavek cit. člena).