VSL Sodba I Cpg 666/2019

I. Pritožba zoper odstavka I in III izreka prvostopenjske sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba v teh delih potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 2.779,77 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve sodbe.

1Spor se je vodil zaradi odškodninskega zahtevka tožeče stranke zoper Republiko Slovenijo zaradi kršitve njenih javnopravnih dolžnosti.

2Tožeča stranka je navedla, da naj bi imela pravni položaj kvalificiranega proizvajalca električne energije. Kot takšna naj bi pridobivala tudi električno energijo. Električno energijo naj bi prodajala sama. Upravičena naj bi bila zato do enotne letne premije, ki bi jo najmanj enkrat letno morala določiti Vlada RS. V letih 2007 in 2009 naj bi Vlada RS ne določila enotne letne premije za električno energijo; v letih 2006 in 2008 naj bi cene ne zvišala skladno s kriteriji in formulo, ki naj bi jo določila sama. Cena bi morala biti določena na temelju in v skladu z merili iz 10. člena Uredbe o pravilih za določitev cen in odkup električne energije od kvalificiranih proizvajalcev električne energije; Ur. l. RS, št. 25/2002; v nadaljevanju: Uredba). Zaradi tega naj bi tožeči stranki med leti 2006 in 2009 nastala škoda v obliki izgubljenega dobička zaradi prenizke enotne letne premije.

3Tožena stranka je zahtevku tožeče stranke med drugim nasprotovala zato, ker naj bi tožeča stranka ne navedla, po kakšni ceni je prodajala električno energijo na trgu.

4V prvem postopku sta prvo- in drugostopenjsko sodišče zavrnili tožbene zahtevke. VS RS je razveljavilo obe sodbi in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

5V ponovnem sojenju je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je med strankama nesporno, da je imela tožeče stranka položaj kvalificiranega proizvajalce električne energije po določbah Energetskega zakona (Ur. l. RS, št. 79/1999). Nesporno je bilo tudi, da je električno energijo sama prodajala. Upravičena je bila do enotne letne premije (3. člen Uredbe). Vlada RS v letih 2007 in 2009 ni določila enotne letne premije za električno energijo. V teh dveh letih je veljala premija v isti višini kot v letih 2006 in 2008 (prvostopenjska sodba, r. št. 13).

6Med strankama je bilo sporno, ali je vlada v letih 2006 in 2008 pri določitvi enotnih letnih premij upoštevala dejavnike, določene z Uredbo. Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je način določitve enotne letne premije (metodologija) pravno vprašanje. Uredba ne določa formule za spreminjanje enotne letne premije (prvostopenjska sodba, r. št. 19). Takšno pravno praznino je treba zapolniti. To je storilo prvostopenjsko sodišče tako, da si je 2. odstavek 10. člena Uredbe razložilo po namenu. Tega je ugotovilo s pomočjo obrazložitve Uredbe. Namen tožene stranke pri sprejemanju Uredbe je bil, da bosta enotna letna cena in enotna letna premije v enakih deležih upoštevala indeks rasti cen življenjskih stroškov in indeks spremembe cene temeljnega goriva. V skladu s spremembami obeh bosta spremenjeni enotna letna cena in enotna letna premija (prvostopenjska sodba, r. št. 19). Iz izračuna izvedenke je sledilo, da je bilo tožeči stranki v letih 2006 in 2007 izplačano več, kot bi jih bilo, če bi tožena stranka ravnala v skladu z Uredbo. Tožena stranka je v letu 2008 izplačala 10.882,24 EUR premalo, v letu 2009 pa 521.396,61 EUR (prvostopenjska sodba, r. št. 26). Vlada tožene stranke je ravnala protipravno, ker je kršila 10. člen Uredbe in je zato odgovorna na temelju 26. člena Ustave RS (prvostopenjska sodba, r. št. 26).

7Glavničnima zahtevkoma za plačilo 10.882,24 EUR in 521.396,61 EUR je prvostopenjsko sodišče ugodilo. Toženi stranki je tudi naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti. Obveznost tožene stranke je zapadla najkasneje 31. 12. vsakega leta, saj je bila tožena stranka dolžna plačati enotno letno premijo enkrat letno. V zamudi pa je bila tožena stranka od 1. 1. naslednjega leta naprej. Prvostopenjsko sodišče je zato ugodilo obrestnima zahtevkoma za plačilo obresti od 10.882,24 EUR od 1. 1. 2009 naprej in za plačilo obresti od 521.396,61 EUR od 1. 1. 2010 naprej do plačila. O stroških postopka je odločilo v skladu z uspehom.

8Zoper ugodilni del prvostopenjske sodbe je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi je navedla, da bi bila lahko tožeča stranka upravičena do povrnitve škode le v velikosti razlike med vrednostjo elektrike po enotni ceni in vrednostjo elektrike po prodajni ceni. To bi bil izgubljeni dobiček tožeče stranke. Tožeča stranka pa naj ne bi navedla cene, po kateri je elektriko prodajala in naj bi zato ne izkazala izgubljenega dobička.

9V prvostopenjski sodbi naj bi obstajalo nasprotje v obrazložitvi med r. št. 19 in 20. V r. št. 19 se prvostopenjsko sodišče sklicuje na namen pravodajalca pri sprejemu Uredbe. V r. št. 20 pa je zapisalo, da je bistvena ureditev v Uredbi, nebistveno pa, kaj si je pisec Uredbe mislil pri pisanju Uredbe. Zato naj bi prvostopenjsko sodišče nepravilno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič, ki bi lahko izpovedale o resnični volji pravodajalca.

10Izvedenkina ocena škode naj bi bila nepravilna, ker je upoštevala, da elektrarne prodajajo elektriko na trgu na debelo, ne končnim odjemalcem. Posledica takšne odločitve naj bi bila, da je v posameznih obdobjih dobila nelogične izide izračunov, ker naj bi bila izračunana premija negativna. Izračun, ki ga je napravila Republika Slovenija, naj bi bil glede na obrazložitev prvostopenjskega sodišča le hipotetičen, saj naj bi bil možen le za nazaj. To pa naj ne bi pravilno, ker naj bi elektrarne prodajale elektriko s pogodbo, ki se naj bi sklenila pred začetkom leta za celo naslednje leto.

11Nepravilna naj bi bila tudi sicer uporaba Uredbe, ker naj bi imela Vlada Republike Slovenije diskrecijsko pravico pri upoštevanju in ponderiranju posameznih v 2. odstavku 10. člena Uredbe navedenih okoliščin. Uredba naj bi namreč ne določala, kako naj Vlada RS upošteva posamezne okoliščine. Pričakovana povprečna letna cena, ki je bila uporabljena za določanje enotnih letnih premij naj bi bila razvidna iz vladnih gradiv za vsakokratni letni sklep o cenah in premijah.

12Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi spregledalo, da se je podeljevala državna podpora. Država naj bi jo morala regulirati tako, da upravičenci zaradi nje niso prejemniki visokih dobičkov, pač pa naj bi imeli le pravico do normalnega tržnega donosa na vložena sredstva. Pravice na dobičku naj ne bi imel noben proizvajalec električne energije.

13Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je po njenem mnenju za izračun premije nepomemben podatek o prodajni ceni električne energije na trgu. Uredba naj bi namreč ne določala, da bi bil v primeru prodaje električne energije po domnevno višjih tržnih cenah, kvalificiran proizvajalec upravičen do nižje premije. Formula za letno uskladitev enotnih letnih cen in premij, kot jo je uporabilo sodišče, je po mnenju tožeče stranke razumna. Dokazni predlog za zaslišanje A. A. in B. B. naj bi služil izvedbi informativnega dokaza. Preiskava Evropske komisije naj bi v nobenem primeru ne mogla biti razlog za to, da bi tožena stranka ne ravnala v skladu z Uredbo. Najprej že zato, ker se postopek zoper toženo stranko ni končal z ugotovitvijo, da bi bila načrt državne pomoči v nasprotju s pravom EU. Potem pa tudi zato, ker se naj bi tožena stranka ne mogla razbremeniti svojih bremen iz Uredbe drugače kot z njeno spremembo. Dokler pa je Uredba veljala, pa jo bi morala tožena stranka izvrševati.

14Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi (353. člen ZPP).

15Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se njegova sodba nanaša izključno na leti 2008 in 2009, kajti tožena stranka se je pritožila le zoper odločitev, kolikor se nanaša na ti dve leti.

16Navedbe tožeče stranke jasno kažejo na to, da je uveljavljala odškodninski zahtevek na temelju 1. odstavka 26. člena Ustave RS in da je zahtevala povrnitev povsem premoženjske škode.

17Predpostavka odgovornosti RS (tožene stranke) je, da je njeno ravnanje protipravno. Protipravno bi bilo ravnanje tožene stranke, če bi bila sama ravnala tako, da bi bila kršila kakšno pravico javnopravne narave, ki jo ima tožeča stranka. Protipravnost je podana le, če tožena stranka ravna v nasprotju s kakšnim javnopravnim predpisom. Tožena stranka je v resnici kršila svoji javnopravni dolžnosti, ki sta bili določeni v 2. odstavku 10. člena Uredbe. Že revizijsko sodišče je v zadevi z opr. št. III Ips 65/2014 (r. št. 13) namreč odločilo, da je bila tožena stranka vsaj enkrat letno dolžna določiti enotne letne cene in enotne letne premije. Da tožena stranka v letu 2009 ni določila enotne letne cene in enotne letne premije, je bilo med strankama celo nesporno. Da je s tem tožena stranka sama kršila 1. odstavek 10. člena Uredbe, je očitno že ves čas.

18Kršila pa je tudi svojo drugo dolžnost, namreč upoštevati rast stroškov življenjskih potrebščin in temeljnega goriva (2. odstavek 10. člena Uredbe). Kršitev te dolžnosti pa hkrati tudi opredeljuje višino škode tožeče stranke.

19Skrbna oseba ne ravna v nasprotju s predpisi. Ker je tožena stranka ravnala v nasprotju z Uredbo, je hkrati ravnala krivdno, namreč malomarno.

20Škodo lahko sodišče oceni (216. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je presodilo, da je po prvostopenjskem sodišču opravljena ocena škode pravilna. Prvostopenjsko sodišče je namreč s pomočjo izvedenskega mnenja ugotovilo, da je tožena stranka določila enotno letno ceno in enotno letno premijo prenizko v primerjavi s cenami in premijami, kot so veljale v predhodnem obdobju. Dvignilo jo je za manj, kot so se dvignile cene življenjskih potrebščin in cena temeljnega goriva (za pridobivanje električne energije). Temeljno gorivo za tožečo stranko je bil zemeljski plin. Pri tem si je pri izračunu pomagalo z indeksiranjem. Dvig cen življenjskih potrebščin je upoštevalo v enaki meri kot tudi dvig cen zemeljskega plina. Kot izhodiščno leto je vzelo leto 2006, ker se je v tem letu tožeča stranka šele vključila v prodajo energije v skladu z Uredbo. Ker je bilo leto 2006 izhodiščno leto, mu je pripisalo indeks 100 (prvostopenjska sodba, r. št. 22). Indeksi so potem imeli v naslednjih letih, do leta 2010 (vendar brez leta 2010) različne vrednosti. V letih 2008 in 2009 sta bili enotna letna cena in enotna letna premija, kakor sta bili določeni, sicer višji kot leta 2006. Zrasli pa sta premalo v primerjavi z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin in zemeljskega plina. Tožeča stranka je sicer prejela izplačila, toda ta so bila prenizka v primerjavi s tem, kar bi morala prejeti, če bi tožena stranka zgolj sledila rasti cen življenjskih potrebščin in zemeljskega plina (prvostopenjska sodba, r. št. 22).

21Obe bistveni okoliščini, ki ju je moralo upoštevati prvostopenjsko sodišče pri določitvi formule za izračun, sta bili opredeljeni že v 2. odstavku 10. člena Uredbe. Ponderacija obeh bistvenih okoliščin pa je bila opredeljena le v pripravljalnih gradivih Vlade RS za sprejem Uredbe („Predlog Uredbe o pravilih za določitev cen in za odkup električne energije …, priloga A5, str. 24, v nadaljevanju: Predlog Uredbe). Formula v pripravljalnem gradivu se je glasila Cletna = Cpovpr. (0,5 x Ižs/100 + 0,5 x Icg/100), pri čemer je Ižs indeks rasti življenjskih stroškov in Icg indeks spremembe cene temeljnega (osnovnega) goriva. Takšne formule ni v Uredbi. Tej formuli je prvostopenjsko sodišče sledilo v celoti, torej tudi v njej zapisani ponderaciji obeh okoliščin.

22Že VS RS je odločilo, da zgolj okoliščina, da „Uredba ni vsebovala formule za določitev enotnih letnih premij, še ne pomeni, da tožeča stranka dobička iz tega naslova ni mogla utemeljeno pričakovati.“ Dodalo je le še tole: „Gotovo pa je, da bo ob v Uredbi nedoločenih navodilih za določitev enotnih letnih premij dokazovanje vtoževanega izgubljenega dobička za tožečo stranko težko breme.“ (navedena odločba, r. št. 16). V takšnih okoliščinah se lahko uporabi 1. odstavek 216. člena ZPP, kot je že bilo obrazloženo.

23V resnici je pomembno, kaj je zapisano v Uredbi. Ne glede na to pa je prvostopenjsko sodišče ravnalo prav, ker se je oprlo na Predlog Uredbe, kljub temu, da formule ni mogoče najti v sami Uredbi. Iz samega 2. odstavka 10. člena Uredbe ni mogoče sklepati, da bi pravodajalec katerikoli od obeh okoliščin pripisoval večji pomen kot drugi. Tudi ni bilo kakšnega drugega tehtnega razloga, zaradi katerega bi bilo smotrno pripisati kateri od obeh okoliščin večjo težo kot drugi. Predlog Uredbe je pravzaprav glede tega predlagal razumno formulo, ki jo je potem prvostopenjsko sodišče uporabilo pri svoji odločitvi. Razlogov proti enakemu upoštevanju (ponderiranju) rasti cen življenjskih stroškov in cen temeljnega goriva, ni navedel in jih tudi sedaj ni mogoče najti. Predlog Uredbe ni bil navzven pravno zavezujoč, seveda niti za sodišče, je pa prepričljiv iz povsem stvarnih razlogov. Zato tudi ni nobenega nasprotja v obrazložitvi prvostopenjske sodbe v r. št. 19 in r. št. 20.

24Dokaz z zaslišanjem priče je nedopusten, če se nanaša na pravna vprašanja; dopusten je namreč le glede dejstev (2. odstavek 229. člena ZPP). Nedopusten je tudi, če je povsem splošen. Takšen je bil dokazni predlog za zaslišanje A. A. in B. B. Dokazni predlog z zaslišanjem C. C. (ki je bil kasneje umaknjen), A. A. (sekretarjev na Ministrstvu) mag. B. B. (Inštitut) je zato prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo (prvostopenjska sodba, r. št. 20). Tožena stranka je namreč predlagala zaslišanje A. A., ki naj bi izvedenki „pojasnil besedilo in pomen Uredbe, ker jo po oceni toženke izvedenka napačno interpretira“. Iz istega razloga je bilo predlagano tudi zaslišanje B. B. iz Inštituta namesto že zaslišane priče C. C. (pripravljalna vloga tožene stranke z dne 16. 10. 2017, str. 3 = l. št. 469). Dokazni predlog je tožena stranka ponovila v pripravljalni vlogi „Stališče oz. pripombe do dopolnitve izvida in mnenja izvedenke“ str. 3 (l. št. 533). Ta predlog je bil še bolj nedoločen kot prvi: obe priči naj bi se zaslišalo „zaradi napačnih podlag in napačnih izračunov.“ Da se priče ne smejo zasliševati glede razlage materialnopravnega predpisa, pa je tudi očitno (2. odstavek 229. člena ZPP).

25Da mora prvostopenjsko (in tudi pritožbeno sodišče) odločiti na temelju Uredbe same, in jo pri tem napolniti z vsebino samo, pa je odločilo že revizijsko sodišče. S tem je odgovorjeno na pomisleke, ki jih je navedla tožena stranka zlasti na straneh 4 spodaj in 5 zgoraj, vendar pa tudi na str. 6.

26Razumno pa je tudi, da je prvostopenjsko sodišče pri oceni škode upoštevalo, da se bo premija zviševala sorazmerno z dvigom cen. Tožeča stranka je po v pritožbi neizpodbijani ugotovitvi prvostopenjskega sodišča soproizvajala električno energijo in toploto (prvostopenjska sodba, r. št. 23). Med strankama nesporno je bilo tudi, da je bila tožeča stranka kvalificirani proizvajalec. Iz obrazložitve predloga Uredbe pa je razvidno, da Uredba uresničuje prednostni položaj kvalificirane proizvodnje in da služi uresničevanju Resolucije o strategiji rabe in oskrbe Slovenije z energijo (ReSROE, ur. l. RS, 9/1996). V njej je opredeljen cilj, po katerem se naj bi do leta 2010 podvojil delež električne energije, proizvedene v kvalificiranih elektrarnah (gl. tudi prvostopenjska sodba, r. št. 17). Z Uredbo se je spodbujala proizvodnja pri kvalificiranih proizvajalcih. Razumno je bilo pričakovati sorazmerni dvig cen tudi zato, da bi se cilji navedene resolucije lahko dosegli. Takšna pričakovanja je lahko imela tožeča stranka od leta 2006 naprej. Takrat je namreč začela prodajati elektriko tretjim in je bila hkrati upravičena do premij.

27Tožena stranka skuša prepričati sodišče, da je morala pri določanju enotnih letnih cen in premij upoštevati še vrsto okoliščin. V pritožbi omenja med drugim to, da naj bi morala tožena stranka upoštevati zahtevo Komisije ES, prispevke za zagotovitev podpore proizvajalcem električne energije, in končno tudi, da naj bi prejemniki podpor ne smeli priti do visokih dobičkov. Na takšne navedbe je pravzaprav odgovorilo že VS RS: zgolj okoliščina, da formula za določitev enotnih letnih premij ni bila določena, še ne pomeni, da tožeča stranka ni mogla utemeljeno pričakovati dobička. Tožeča stranka je torej upravičena do utemeljenega dobička. Da bi bil ta v tem konkretnem primeru neutemeljen zaradi tega, ker naj bi nasprotoval zahtevam Komisije ES, tožena stranka ni navedla, kot tudi ne, katerim. S tako splošno navedbo seveda ne more izpodbiti ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je Komisija ES ugotovila, da Uredba ne nasprotuje pravu ES o državnih pomočeh, in da to niti ni bilo sporno med strankama (prvostopenjska sodba, r. št. 21). Njena navedba je tudi povsem pavšalna; isto velja tudi za trditev, da prejemniki podpor ne smejo priti do visokih dobičkov. V pritožbi ne navaja, da bi bil dobiček tožeče stranke visok. Nič konkretnega tudi ne navaja, kaj je bilo s prispevki za zagotovitev podpor, ki jih omenja v pritožbi. V vsakem primeru pa je morala tožena stranka veljavno Uredbo izvrševati. Če bi bila menila, da je protipravna, pa bi jo lahko kadarkoli spremenila ali odpravila.

28Pritožbenemu sodišču ni prav jasno, kaj želi tožena stranka povedati s svojimi navedbami na str. 5 spodaj in 6 zgoraj. Navedbe se nanašajo na alternativni način izračuna enotnih letnih cen in enotnih letnih premij. Tega je predlagala tožena stranka. Po toženi stranki predlagani način izračuna je izvedenka opravila. Izidi so bili po njenem mnenju nelogični, saj naj bi bila po s strani tožene stranke predlaganem načinu izračuna premije celo negativne. To navaja tožena stranka sama v pritožbi, razvidno pa je tudi iz spisa, npr. l. št. 311 (izvedensko mnenje, str. 23). „Slednje bi moralo biti za sodišče signal, da so predpostavke izvedenke za izračun že v osnovi napačne, le-to pa je nasprotno neutemeljeno sledilo izvedenki ...“ (pritožba, str. 6 in 7). Pritožbeno sodišče preizkuša v tem postopku izračun, ki je temelj za odločitev prvostopenjskega sodišča. Če je po toženi stranki predlagani alternativni način izračuna pripeljal do očitno nesmiselnih izidov, potem to kvečjemu pomeni, da je tožena stranka propadla s svojo obrambo. Ne pomeni, da je po prvostopenjskem sodišču opravljeni način izračuna, ki je tudi temelj za odločitev prvostopenjskega sodišča, nepravilen. Pritožnica sicer utemeljeno navaja, namreč da je izvedenka lahko opravila alternativni izračun le na temelju podatkov, za vnazaj. Vendar to pritožnici prav nič ne koristi. Temelj za izračunavanje enotne letne premije in enotne letne cene je namreč pričakovana povprečna letna cena električne energije (2. odstavek 10. člena Uredbe). Temelj torej ni za vnazaj ugotovljena, dejanska cena. Na to nima prav nobenega vpliva okoliščina, da se pogodbe sklepajo za vnaprej in domnevno za celo leto, kar navaja pritožnica na str. 6 svoje pritožbe.

29Višina odškodnine se ravna po 3. odstavku 168. člena OZ. Tožeča stranka je upravičena do zneskov podpore, ki je ni prejela, pa bi jo bila morala. Že VS RS je v svoji odločbi (opr. št. III Ips 65/2014) jasno zapisalo, da je izgubljeni dobiček tožeče stranke razlika med prejetimi zneski enotnih letnih premij in zneski, ki bi jih bila dolžna določiti Vlada RS. Drugače kot meni tožena stranka je cena, ki jo je tožeča stranka dosegala na trgu, je za odločitev nepomembna. V prid temu ne govori le stališče VS RS, temveč tudi pravna ureditev podpor sama.

30Tožeča stranka je kvalificirani proizvajalec električne energije. Kot takšna je imela pravico, da sama proda proizvedeno električno energijo in od upravljavca omrežja zahteva še posebno podporo (subvencijo), ki se je imenovala „enotna letna premija“ (3. člen Uredbe o pravilih za določitev cen in odkup električne energije od kvalificiranih proizvajalcev električne energije; Ur. l. RS, št. 25/2002; v nadaljevanju: Uredba). Enotna letna premija je bila razlika med enotno letno ceno in pričakovano povprečno letno ceno električne energije na trgu (9. člen Uredbe). Tožeča stranka bi se bila lahko odločila za to, da ne prodaja električne energije sama; v tem primeru bi bila lahko zahtevala, da upravljalec omrežja od nje odkupi električno energijo po enotni letni ceni (7. člen Uredbe). Vendar je imela tožeča stranka pravico prodati električno energijo sama in od upravljavca električnega omrežja zahtevati še plačilo enotne letne premije (3. člen Uredbe). Tako je tožeča stranka tudi ravnala. Za tožečo stranko so bili pri tem stroški vselej enaki, ne glede na to, kakšno skupno odmeno za prodano elektriko je pri tem dosegla na temelju prodaj elektrike na trgu in na temelju podpor. Razlika je nastala le pri dohodkih.

31Sama pravna ureditev, kot jo je vzpostavila Uredba, ni imela prav nobene povezave s ceno na trgu prodane električne energije pri posameznem proizvajalcu. Na to kažeta tudi 9. in 10. člen Uredbe. 9. člen Uredbe omenja enotno letno ceno in pričakovano letno ceno električne energije na trgu. Določba 2. odstavka 10. člena Uredbe pa je še jasnejša, saj omenja pričakovano povprečno letno ceno električne energije na trgu. Povprečna in pa tržna cena pa je lahko le tista, ki jo dosega mnoštvo proizvajalcev in ne le en sam. In končno, enotne letne cene in enotne letne premije določa določa Vlada Republike Slovenije (tako izrecno 1. odstavek 10. člena Uredbe) in so za vse proizvajalce določene vrste enake.

32Prvostopenjsko sodišče v svoji obrazložitvi ni zapisalo, da ni bilo mogoče najti javnih podatkov o pričakovani povprečni letni ceni. Zapisalo pa je, da izvedenka ni našla javno objavljenih cen, ki so jih dosegli kvalificirani proizvajalci v obravnavanih letih (r. št. 18). To pa se je nanašalo na alternativni izračun, ki ga je predlagala tožena stranka. Način izračuna, kot ga je uporabilo prvostopenjsko sodišče, tako ali tako ni temeljil niti na pričakovani povprečni letni ceni, niti na ceni kvalificiranih proizvajalcev. Nobena od obeh cen torej ni imela vpliva na način izračuna, in posledično na višino ocenjene škode.

33Tožeča stranka je upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo. Glede na preostalo vrednost spornega predmeta je upravičena do povrnitve nagrade za odgovor na pritožbo v višini 3.750 OT (tar. št. 21 (1) v povezavi s tar. št. 18 (1) OdvT), do povrnitve materialnih stroškov v višini 47,50 OT in do povrnitve DDV. Skupaj je (pri vrednosti OT v višini 0,60 EUR) upravičena do povrnitve 2.779,77 EUR. Ta znesek bo morala pritožnica povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe.

34V primeru zamude bo morala pritožnica plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči s 16. dnem od vročitve odločbe (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ).