UPRS Sodba in sklep III U 59/2019-16

I. Tožba prvotožeče stranke A.A. se zavrže.

II. Tožba drugotožeče stranke B.B. se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Zavod za gozdove Republike Slovenije, Območna enota Tolmin (v nadaljevanju ZGS) je z odločbo o odobritvi poseka izbranih dreves, št. 3408-01-2201-A033/15 z dne 23. 6. 2015 (v nadaljevanju odločba z dne 23. 6. 2015), lastnikom gozda na parc. št. 409/44 k.o. C. B.B. (v nadaljevanju tožnik), D.D., E.E. in A.A. (v nadaljevanju tožnica) dovolil posek 264 dreves listavcev, in sicer 138,8 m3 izbranega in označenega drevja bukve ter belega in črnega gabra. Določil je, da morajo lastniki po končani sečnji in spravilu lesa urediti sečišče in odpraviti oziroma sanirati poškodbe v gozdu in na gozdnih prometnicah ter da je mogoče posek opraviti do 31. 12. 2015. Dne 7. 4. 2017 je ZGS vsem lastnikom gozda, navedenim v odločbi z dne 23. 6. 2015, izdal odločbo št. 3408-01-2201-J001/17, s katero je od njih zahteval, da morajo urediti sečišče tako, da bodo do 7. 5. 2017 posekan les odstranili iz gozda, veje in sečne ostanke zložili na kupe, oziroma jih odstranili iz mladja in prometnic. Tožnika sta zoper to odločbo dne 20. 4. 2017 vložila pritožbo, ZGS pa je nato dne 25. 5. 2017 izdal nadomestno odločbo o ureditvi sečišča, s katero je prvotno odločbo z dne 7. 4. 2017 odpravil. ZGS je v nadaljevanju drugemu tožniku B.B. dne 14. 7. 2017 izdal sklep, št. 3408-01-2201-A033/15 (v nadaljevanju sklep z dne 14. 7. 2017), s katerim je ugotovil, da je odločba o odobritvi poseka izbranih dreves z dne 23. 6. 2015 postala dne 2. 1. 2017 izvršljiva in se zato dovoli njena izvršba. Po tožnikovi pritožbi je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju tožena stranka) ta sklep z odločbo, št. 3406-23/2017/4 z dne 11. 9. 2017 (v nadaljevanju odločba z dne 11. 9. 2017), delno odpravilo ter v tem delu odločilo samo. Tožnika sta zoper sprejeto odločitev vložila tožbo, pri čemer je sodišče s sklepom in sodbo št. III U 224/2017-9 z dne 7. 11. 2018 tožbo tožnice zavrglo, tožbi tožnika pa ugodilo tako, da je sklep ZGS z dne 14. 7. 2017 in odločbo tožene stranke z dne 11. 9. 2017 odpravilo ter zadevo vrnilo ZGS v ponovno odločanje.

2Tožnik B.B. je z vlogo z dne 7. 1. 2019 pri toženi stranki vložil pritožbo zaradi molka ZGS ter predlagal, naj ugotovi, da je pritožba utemeljena ter ZGS naloži izvršitev s sodbo določenih obveznosti. Navajal je, da je ZGS odločitev sodišča prejel v začetku novembra 2018, vendar pa obveznosti, ki mu jih je naložila sodba, niti v 30 dnevnem roku niti do konca leta ni izpolnil.

3Tožena stranka je dne 21. 2. 2019 izdala sklep, št. 3406-23/2017/16 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), s katerim je tožnikovo pritožbo zavrgla. V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnila, da je tožena stranka v skladu z 255. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pri ZGS poizvedovala o razlogih za zamudo pri odločanju. Ta je toženi stranki sporočil, da zaradi vremenskih razmer do začetka februarja 2019 ni bilo mogoče opraviti terenskega ogleda in ugotoviti dejanskega stanja. Ko je bilo to izvedeno, je dne 18. 2. 2019 izdal sklep, št. 3408-01-2201-A033/15. Tožena stranka zato ugotavlja, da tožnik nima več pravnega interesa za pritožbo zaradi molka organa in je zato ob smiselni uporabi 2. točke 129. člena ZUP tožnikovo pritožbo zavrgla.

4Tožnika sta dne 9. 4. 2019 pri tukajšnjem sodišču vložila tožbo, s katero izpodbijata sklep tožene stranke, št. 3406-23/2017/16 z dne 21. 2. 2019 (torej izpodbijani sklep) in sklep ZGS, št. 3408-01-2201-A033/15 z dne 18. 2. 2019 (v nadaljevanju sklep z dne 18. 2. 2019). Ker tožnika izpodbijata dva sklepa, ki sta ju izdali različni toženi stranki, temeljita pa na drugačni dejanski in pravni podlagi, je sodišče s sklepom, št. III U 97/2019-10 z dne 4. 6. 2019, odločilo, da se tožba obravnava v dveh ločenih postopkih, in sicer v predmetnem postopku pod opr. št. III U 97/2019 tožba zoper izpodbijani sklep tožene stranke, št. 3406-23/2017/16 z dne 21. 2. 2019, in pod opr. št. III U 140/2019 tožba zoper sklep ZGS, št. 3408-01-2201-A033/15 z dne 18. 2. 2019.

5Tožnika v tožbi navajata, da sta pritožbo vložila zaradi molka ZGS po tem, ko je ta prejel sodbo, št. III U 224/2017-9 z dne 7. 11. 2018, s katero je sodišče odpravilo sklep ZGS z dne 14. 7. 2017 in odločbo tožene stranke z dne 11. 9. 2017, zadevo pa vrnilo ZGS v ponovno odločanje. Navajata, da sta dne 21. 2. 2019 prejela sklep ZGS, št. 3408-01-2201-A033/15 z dne 18. 2. 2019, s katerim je ta z zamudo odločil o upravni izvršbi po drugi osebi. Tožena stranka je nato dne 21. 2. 2019 izdala izpodbijani sklep, s katerim je pritožbo, vloženo zaradi molka organa, zavrgla. Kot razlog, zakaj je ZGS odločil z zamudo, navaja vremenske razmere, saj naj zaradi snega ne bi bilo mogoče opraviti terenskega ogleda, vendar pa je iz poročila vremena, ki sta ga tožnika naročila pri Agenciji RS za okolje razvidno, da je na lokaciji gozda dne 20. 11. 2018 zapadlo 4 cm snega, ki je že naslednjega dne skopnel, nakar v decembru 2018 ni bilo snega, ponovno pa je sneg zapadel 24. 1. 2019, in sicer 4 cm, ki je skopnel v treh dneh. Sneg torej ni bil vzrok za zamudo pri odločanju. Iz izpodbijanega sklepa tudi ne izhaja, kdaj je bil opravljen ogled in kaj je bilo ob tem ugotovljeno.

6Tožnika navajata, da je sicer res, da nimata več pravnega interesa zaradi neizdanega sklepa, je pa njun pravni interes v tem, da tožena stranka objektivno ugotovi, zakaj je prišlo do dvomesečne zamude. Menita, da je razlog v tem, da ZGS ni pristal na dejstvo, da prva izdana odločba ni niti pravnomočna niti izvršljiva. Zato sta utemeljeno sklepala, da ZGS ne bo izpolnil obveznosti iz sodbe in sta, da bi zavarovala svoj pravni interes, tudi vložila pritožbo, saj bi bil sicer njun solastniški gozd izsekan, ne da bi za to vedela. V nadaljevanju pojasnjujeta svoja stališča glede vročitve odločbe z dne 23. 6. 2015. Sodišču predlagata, naj izpodbijani sklep odpravi, saj temelji na lažni izjavi ZGS, ugotovi pa naj tudi, da odločba o odobritvi poseka z dne 23. 6. 2015 ni pravnomočna in izvršljiva, toženi stranki pa naloži v plačilo njune stroške postopka.

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je po tem, ko je prejela pritožbo zaradi molka ZGS, skladno z določbo 255. člena ZUP ta organ poznava, naj pojasni razloge za zamudo. Ker je ZGS v odgovoru navedel, da je dne 18. 2. 2019 izdal upravni akt, zaradi katerega je tožnik podal pritožbo, je izdala sklep o zavrženju te pritožbe, saj tožnik ni imel več pravnega interesa zanjo. Pojasnila je še, da sta tožnika vložila pritožbo tudi zoper sklep o dovolitvi izvršbe ter predlog za odpravo odločbe ZGS po nadzorstveni pravici, vendar pa o njunih pritožbah oziroma predlogih še ni bilo odločeno.

K točki I izreka:

8Tožba tožnice A.A. ni dovoljena.

9Sodišče uvodoma poudarja, da je predmet tega upravnega spora izključno presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa tožene stranke, št. 3406-23/2017/16 z dne 21. 2. 2019. Ta sklep je bil izdan po tem, ko je tožnik vložil pritožbo zaradi molka ZGS, tožnica pa take pritožbe ni vložila. Izpodbijani sklep, s katerim je tožena stranka tožnikovo pritožbo zavrgla, je bil tako pravilno vročen le tožniku, medtem ko tožnici ta sklep ni bil vročen niti ni zahtevala njegove vročitve.

10V postopku upravnega spora je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta (prvi odstavek 17. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik je lahko tudi oseba, kateri je bila pravica do udeležbe v postopku s sklepom zavrnjena (drugi odstavek 17. člena ZUS-1). Osebe, ki v postopku izdaje upravnega akta niso imele položaja stranke ali stranskega udeleženca, niso upravičene do vložitve tožbe v upravnem sporu, razen kolikor se ta tožba nanaša na vprašanje njihove pravice do udeležbe v upravnem postopku. Za odločitev o dovoljenosti tožbe je torej bistveno, ali je tožnik v postopku izdaje izpodbijanega akta imel status stranke ali stranskega udeleženca, oziroma ali mu je bila zahteva za priznanje tega statusa z dokončno upravno odločbo zavrnjena.

11Iz upravnih spisov ne izhaja, da bi imela tožnica v postopku izdaje izpodbijanega sklepa status stranke oziroma stranske udeleženke, kot tudi ne izhaja, da bi takšen status v tem upravnem postopku zahtevala, niti ne izhaja, da bi ji bil izpodbijani sklep vročen. Sodišče je zato presodilo, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje položaja stranke v konkretnem upravnem sporu (prvi odstavek 17. člena ZUS-1). To, da je predhodno priznan status stranke oziroma stranskega udeleženca v upravnem postopku pogoj za priznanje položaja stranke v upravnem sporu, oziroma pogoj za vsebinsko obravnavo tožbe, je tudi stališče že ustaljene upravnosodne prakse (primeroma: Vrhovno sodišče RS v sklepu št. I Up 91/2014 z dne 30. 3. 2016, št. I Up 234/2014 z dne 4. 11. 2015, št. I Up 125/2015 z dne 27. 8. 2015, št. I Up 512/2012 z dne 14. 2. 2014 in drugi).

12Skladno z navedenim je sodišče tožbo tožnice na podlagi 3. in 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K točki II izreka:

13Tožba tožnika B.B. ni utemeljena.

14Sodišče ugotavlja, da dejansko stanje zadeve med strankama ni sporno. Ob tem ponovno poudarja, da je predmet obravnave v tem postopku upravnega spora le pravilnost in zakonitost sklepa tožene stranke, št. 3406-23/2017/16 z dne 21. 2. 2019, in ne presoja drugih odločitev, ki jih tožnika navajata v tožbi in so (bili) predmet obravnave v drugih postopkih (sodnih in upravnih). Med tožnikom in toženo stranko ni sporno, da je sodišče s sodbo, št. III U 224/2017-9 z dne 7. 11. 2018, odpravilo sklep ZGS z dne 14. 7. 2017 in odločbo tožene stranke z dne 11. 9. 2017; da ZGS v ponovljenem postopku odločitve ni sprejel v roku 30 dni, kot to določa četrti odstavek 64. člena ZUS-1; da je tožnik zaradi molka ZGS vložil pritožbo z dne 7. 11. 2018 in da je ZGS dne 18. 2. 2019 izdal sklep, s katerim je ponovno odločil v s sodbo odpravljeni zadevi. Glede na tako dejansko stanje, se sodišče pridružuje ugotovitvi tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da tožnik nima več pravnega interesa za pritožbo zaradi molka organa in jo je zato utemeljeno zavrgla. Temu, da nima pravnega interesa za to pritožbo, navsezadnje v tožbi pritrjuje tudi tožnik, sodišču pa kljub temu predlaga, naj ugotovi, zakaj je prišlo do zamude pri odločanju ZGS.

15Upravni postopek je postopek, v katerem pristojni organ javne uprave odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika v konkretni upravni zadevi. Stranka zato ne more zahtevati, naj se s posebno odločbo, izdano v upravnem postopku, ugotovijo dejstva, ki bi bila lahko pomembna v kakšnem drugem postopku za uveljavitev nekega zahtevka. Podlaga za začetek in vodenje upravnega postopka je torej pravni interes stranke, to je osebna korist, ki jo zasleduje in je neposredna. Z drugimi besedami - posameznik ima pravni interes za začetek in vodenje upravnega postopka takrat, ko ima za cilj pridobitev določene pravice ali pravne koristi.¹

16Po prejemu zahteve stranke za začetek upravnega postopka, mora upravni organ preveriti ali so za vodenje postopka izpolnjene procesne predpostavke, to so pogoji oziroma okoliščine, ki morajo biti izpolnjeni, da je odločanje v upravnem postopku dopustno. Kolikor organ ugotovi, da te procesne predpostavke niso izpolnjene, zahtevo stranke za uvedbo upravnega postopka zavrže; enako pa ravna tudi kadarkoli med postopkom do izdaje odločbe (prvi in drugi odstavek 129. člena ZUP). Ena od procesnih predpostavk za uvedbo in vodenje upravnega postopka je tudi, da vložnik v vlogi uveljavlja kakšno svojo pravico ali pravno korist, oziroma, z drugimi besedami, da ima pravni interes. Če takega pravnega interesa nima, upravni organ njegovo zahtevo za uvedbo upravnega postopka zavrže, enako pa ravna tudi v primeru, če zaradi okoliščin primera tak pravni interes preneha med samim postopkom (2. točka prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 129. člena ZUP).

17Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik po tem, ko je ZGS dne 18. 2. 2019 sprejel odločitev v ponovljenem postopku, ni imel več pravnega interesa za pritožbo, vloženo zaradi molka tega organa. Cilj pritožbe zaradi molka organa namreč je, da pritožbeni organ s poizvedbami pri prvostopenjskemu organu preveri ali obstajajo objektivni razlogi, ki mu onemogočajo sprejem odločitve ter ima nato možnost, da rok za sprejem odločitve podaljša ali pa sam odloči v zadevi, in sicer na način in pod pogoji, določenimi v 255. členu ZUP. Ker je bil cilj tožnikove pritožbe, vložene zaradi molka ZGS, dosežen s tem, ko je ta sprejel odločitev, tožnik nima več pravnega interesa za odločanje o tej pritožbi in jo je tožena stranka ob uporabi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP utemeljeno zavrgla. Sodišče je zato tožnikovo tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Pri tem še dodaja, da se v postopku upravnega spora pred sodiščem ugotavlja ali je izpodbijani akt pravilen in utemeljen na zakonu, ni pa namen tega postopka v ugotavljanju razlogov, zakaj je prišlo do zamude pri odločanju, kot to uveljavlja tožnik.

18Odločitev je sodišče sprejelo na seji senata, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, pa med strankama tudi sicer ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

19Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.

¹ Primerjaj: Androjna, Kerševan: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, 2006, str. 27 - 34.