UPRS Sodba III U 21/2019-24

Tožba se zavrne.

1Z uvodoma navedeno (v nadaljevanju: izpodbijano) odločbo je Komisija za pogojni odpust (v nadaljevanju: komisija ali toženka) odločila, da se tožnik - ki ga je obsodilo Okrožno sodišče v Novi Gorici s sodbo, št. II K 8390/2012 z dne 20. 2. 2015, v zvezi s sodbo, ki jo je izreklo Višje sodišče v Kopru, št. II Kp 8390/2012 z dne 12. 11. 2015, na kazen 3 leta in 6 mesecev zapora - pogojno ne odpusti s prestajanja kazni in da posebni stroški v zvezi s tem postopkom niso nastali.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik, ki je kazen zapora v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni (v nadaljevanju: zavod) nastopil 16. 5. 2016 in se mu kazen v celoti izteče 16. 11. 2019, podal prošnjo za pogojni odpust z dne 20. 8. 2018. Toženka povzame vsebino te prošnje ter ob sklicevanju na določbe Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju: ZIKS-1) in Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) pojasni, da je vpogledala zadevno prošnjo, poročilo zavoda, št. 720- 311/2016/105 z dne 14. 9. 2018, in zapisnik komisije, št. 7200-21/2018/8 z 9. 10. 2018, v skladu s 111. členom Pravilnika o izvrševanju kazni zapora (Uradni list RS, št. 42/16) pa je tožniku dopustila tudi prisotnost na seji komisije do njenega glasovanja. Nato toženka povzame vsebino poročila zavoda z dne 14. 9. 2018, v katerem je zavod predlagal pogojni odpust tožnika z dnem 30. 10. 2018. Kot je nadalje razvidno iz njene obrazložitve, je toženka tožnikovo prošnjo obravnavala na redni seji 9. 10. 2018, pri čemer iz zapisnika komisije izhaja, da je bil tožnik prisoten na seji in je podal dodatna pojasnila k prošnji in poročilu zavoda, in sicer je pojasnil, kako je z dikcijo sodbe, povedal je, da se mu zadeve podtikajo, omenil prejšnjo odločbo in da ne more plačevati kazni, ker nima sredstev niti za izhode. Z lista je prebral, da ni dokazov, da bi si karkoli izplačal ali vzel, kar je povedal že na prejšnji seji.

3Pri utemeljitvi sprejete odločitve, da tožnika pogojno ne odpusti, se toženka sklicuje na določbe 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), po katerih mora biti za pogojni odpust obsojenca najprej izpolnjen formalni pogoj, to je predpisan delež prestane kazni, ki ga tožnik izpolnjuje. Peti odstavek 88. člena KZ-1 nadalje opredeljuje, kdaj je obsojenec, ob izpolnjevanju formalnih pogojev, lahko pogojno odpuščen, in sicer je to mogoče, če toženka kot organ, ki ob uporabi prostega preudarka odloča o pogojnem odpustu, lahko utemeljeno pričakuje, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja, pri čemer zakon primeroma določa okoliščine, ki jih toženka upošteva pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti. V tem okviru je toženka kot razloge proti ponovitveni nevarnosti upoštevala, da je tožnik prvič na prestajanju kazni, kazen je sam nastopil, nima odprtih kazenskih postopkov in ima urejene pogoje za življenje na prostosti. Vendar pa ocene o utemeljenem pričakovanju, da tožnik kaznivega dejanja ne bo ponovil, toženka še ni mogla podati, saj ni mogla prezreti narave in teže storjenega kaznivega dejanja in vloge tožnika pri njegovi izvršitvi, in sicer je tožnik storil nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije, pri čemer je s storitvijo kaznivega dejanja nastala velika premoženjska škoda, oškodovanih pa je bilo več oškodovancev. Prav zaradi navedenega mora biti delovanje obsojenca, ki je storil tovrstno kaznivo dejanje, spremljano skozi daljše časovno obdobje, v trenutku odločanja o obravnavani prošnji pa je po presoji toženke o pozitivni prognozi preuranjeno govoriti, še zlasti ob upoštevanju dejstva, da tožnik zmanjšuje svojo vlogo pri kaznivem dejanju, kar pomeni, da ni dosegel ustrezne stopnje kritičnosti do storjenega kaznivega dejanja. Zgolj dejstvo, da sodbo sprejema, še ne pomeni, da sprejema tudi odgovornost za svoja dejanja. Toženka poudarja, da je sodba pravnomočna in izvršljiva in da jo kot takšno pri svoji odločitvi mora upoštevati. Dodaja, da se tožnik kljub sklicevanju, da nima sredstev za povrnitev denarnih obveznosti, mora zavedati, da je s storitvijo kaznivega dejanja nastala določena škoda in da je bilo oškodovanih veliko oškodovancev (kar 102), ki bi jim s kaznivim dejanjem nastala škoda morala biti povrnjena. Toženka ocene o ustreznem odnosu do oškodovancev ne more podati. Ob takšni naravi kaznivega dejanja je stabilnost obsojenca treba še nadalje preverjati. Zaključno toženka še izpostali, da pogojni odpust ni pravica, ampak privilegij, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, za katerega je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja, česar v konkretnem primeru glede na omenjene okoliščine (še) ni ugotovila ter je zato sprejela izpodbijano odločitev.

4Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu na odpravo izpodbijane odločbe. V tožbi navaja, da mu je toženka izpodbijano odločbo (sicer datirano z 30. 11. 2018, kar pa ni pomembno) vročila 14. 12. 2018. Kot je sama navedla, je o njegovi vlogi odločala 9. 10. 2018, zato bi glede na prvi odstavek 222. člena ZUP izpodbijano odločbo morala izdati in jo tožniku tudi vročiti v prekluzivnem roku 2 mesecev, to je najpozneje 10. 12. 2018. Izpodbijana odločba je kot prepozna nična, neveljavna, ne obstaja, zato naj jo sodišče odpravi in tožnika pogojno odpusti s prestajanja zaporne kazni z dnem 30. 10. 2018. Pristojni zaposleni zavoda so namreč za tožnika že trikrat predlagali pogojni odpust, s konkretno utemeljitvijo, vendar je toženka vse tri predloge skupaj s tožnikovimi prošnjami zavrnila, pri čemer se sklicuje na prosti preudarek, vendar so njene utemeljitve neresne. Npr. po tem, ko je imel tožnik od januarja 2017 za seboj že več kot štirideset vikend izhodov, je toženka v prvi zavrnilni odločbi z dne 18. 4. 2018 navedla, da njegova stabilnost na prostosti še ni bila preverjena v zadostnem obsegu. Toženka je v zavrnilnih odločbah navedla, da ni mogla prezreti razlogov za ponovitveno nevarnost, ki pa jih ni precizirala, medtem ko je zavod naštel sedem razlogov proti ponovitveni nevarnosti. Tožnik pri tem izpostavlja, da gre za oddaljeno kaznivo dejanje, ki naj bi ga po neprepričljivem mnenju Okrožnega sodišča storil v letih 2000 in 2001, pa tudi to, da nima nobene druge kazni ali kazenskega postopka ima svojo težo. Za boljšo razjasnitev stanja tožnik iz obravnavane prošnje z dne 20. 8. 2018 navaja nekaj citatov iz sodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. II K 8390/2012¹ ter poudarja, da je navedeno članom komisije prebral že na seji dne 12. 3. 2018. Iz vseh treh predlogov zavoda izhaja, da zaradi slabega finančnega stanja tožnik občasno ne izkoristi podeljenih ugodnosti, saj nima denarnih sredstev za pot domov in nazaj. Po tem pa je toženka v zavrnilni odločbi z dne 23. 7. 2018 zapisala, da tožnika vzpodbuja, naj vendarle prične tudi s plačilom zneska oškodovancem, saj bo tako lahko pokazal resnično kritičen odnos do kaznivega dejanja. Kar pa lahko pomeni le, da toženka tožnika vzpodbuja k storitvi kaznivega dejanja ali kraje ali izposoje denarja, čeprav ve, da ga ne bo mogel vrniti, pri čemer se tožnik sprašuje, kako drugače naj bi sicer začel plačevati oškodovancem, ki jim po ugotovitvah sodišča ni ničesar vzel. Očitno toženka predlogov zavoda ne bere ali pa jih ignorira.

5Tožnik kot dokaze za svoje navedbe v tožbi navede: izpodbijano odločbo s povratnico, prošnjo z dne 20. 8. 2018, odločbi komisije, št. 7200-21/2018/3 z dne 18. 4. 2018 in 7200-21/2018/6 z dne 23. 7. 2018, predloge oziroma poročila zavoda, št. 720-311/2016/91 z dne 10. 5. 2018 in 720-311/2016/105 z dne 14. 9. 2018, ter predlaga, naj sodišče odloči, da se izpodbijana odločba kot prepozna odpravi in da je tožnik upravičen do pogojnega odpusta s prestajanja kazni zapora z dnem 30. 10. 2018.

6V dopolnitvi tožbe tožnik glede na obrazložitev toženke, da je s storitvijo kaznivega dejanja nastala določena škoda, pripominja, da škode ni povzročil on (pri tem se sklicuje na že navedeni citat s str. 89 sodbe); v zvezi z navedbo, da je bilo oškodovanih veliko oškodovancev, ki bi jim s kaznivim dejanjem nastala škoda morala biti povrnjena, pa meni, da toženka ni prebrala obravnavane prošnje, v kateri je navedeno, da sodba kot nesporno dejstvo za primanjkljaj v višini 600 milijonov SIT, kar je 2,5 milijona EUR, navede Okrožno sodišče v Novi Gorici (stečajni oddelek), ki naj tudi izplača teh 2,5 milijona EUR, in sicer naj najprej poplača upnike (varčevalce A.), preostanek pa nakaže tožniku kot (so)lastniku bivše A.. To pomeni, da tožnik predlaga konkretne ukrepe oziroma rešitve v korist oškodovancev, plača pa naj tisti, ki je povzročil škodo. Dodaja, da je navedel, da mu je žal za varčevalce, škodo in trpljenje, ki so ga prestali, da pa se ne počuti krivega za nastalo škodo (kar nenazadnje izhaja iz navedenih citatov iz sodbe). Tožnik še navede, da je na polodprtem oddelku zavoda za oktober 2018 prošnje za pogojni odpust vložilo 27 obsojencev, vendar jih je kar 21 toženka zavrnila, kar je daleč najnižji odstotek ugodno rešenih (s strani zavoda podprtih) prošenj od marca 2016. Neuradno se govori, da primanjkuje kandidatov za nove zapornike, zato je treba stare zadržati. V tem primeru gre za zlorabo instituta prostega preudarka toženke. Večina od 27 prosilcev je odločbo prejela po preteku prekluzivnega roka, vendar se bojijo vložiti tožbo. V tej zvezi tožnik predlaga, naj toženka sodišču predloži uradne podatke o številu vloženih in pozitivno rešenih prošenj, številu in trendu števila vseh zapornikov v zavodu ter uradne podatke o vročitvah odločb (potrjene povratnice).

7Toženka je po pozivu sodišča v danem 8-dnevnem roku kot upravne spise zadeve predložila izpodbijano odločbo z vročilnico ter poročili zavoda, št. 720-311/2016/130 z dne 18. 1. 2019 in 720-311/2016/145 z dne 9. 5. 2019; odgovora na tožbo pa ni podala. Po ponovnem pozivu k predložitvi spisov zadeve je predložila tudi obravnavano prošnjo z dne 20. 8. 2018, že omenjeno poročilo zavoda z dne 14. 9. 2018 z vročilnico in zapisnik komisije z dne 9. 10. 2018. Pojasnila je, da s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. II K 8390/2012 (v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru) ne razpolaga, saj je podatke v zvezi s sodbo pridobila iz zavodovega poročila z dne 14. 9. 2018.

8Tožnik v nadaljnji vlogi z dne 21. 8. 2019 opozarja, da toženka odgovora na tožbo ni podala, torej priznava njegove navedbe in zahtevek; s predloženo povratnico pa je tudi izkazana prepozna vročitev izpodbijane odločbe tožniku, kar po ZUP avtomatično pomeni odpravo odločbe. Zapisnik komisije z dne 9. 10. 2018 je zelo pomanjkljiv, saj v njem ni tožnikovih navedb, kako sta ga C.C., njegova "vzgojna" strokovna sodelavka v zavodu, in komandir D.D. 16. 9. 2016 silila k storitvi kaznivega dejanja, in ne navedbe, da komisija (podpisana E.E.) dela kaznivo dejanje malomarnega oziroma nevestnega dela v službi ali spodbujanja h kaznivemu dejanju, prav tako ni navedeno, kako je tožnik namestnika predsednice komisije F.F. poučil o pravni abecedi, to je, kdaj je sodba pravnomočna in kdaj dokončna. O tem bo tožnik več navedel v drugih pisanjih za ustrezne postopke na druge naslove. Nato tožnik obrazlaga, da je že v avgustu 2018 C.C. pojasnil, da ne vidi smisla, da njegov sin G.G. še naprej plačuje po 10 EUR na mesec za stransko denarno kazen, saj bo slednja, če bo tožnikova polovica hiše prodana na dražbi, poplačana iz tega, če pa ne bo prodana, bi, četudi bi sin plačal celih 12.300 EUR od 20.000 EUR (kar sicer niti teoretično ni možno), tožnik še vedno moral v zapor za šest mesecev. Strokovna sodelavka je odvrnila, naj plača samo še za avgust, da naredi poročilo, kar je sin storil, nakar o tem ni bilo govora do konca novembra 2018, ko je tožnika poklicala zaradi osebnega načrta za obdobje december 2018 do februar 2019 in povedala, da od avgusta od sina G.G. ni prejela nobenega potrdila o plačilu in da ga je neuspešno skušala kontaktirati (kar ne drži), ter tožniku pojasnila, da mu, ker ni plačil, v novem načrtu ne pripadajo zunajzavodske ugodnosti (vikend izhodi). Tožnik pa je odgovoril, da ji je že avgusta povedal, da ne bo več plačeval, sicer pa pozna konkretne primere, ko obsojenci ne plačujejo, pa imajo vseeno izhod vse vikende. To je izpostavil tudi 6. 12. 2018, ko je bil poleg omenjene strokovne sodelavke prisoten še namestnik komandirja na polodprtem oddelku H.H.. Tožnika so zaposleni v zavodu trikrat podprli glede predčasnega odpusta iz zapora, od seje komisije 9. 10. 2018 pa so se zaradi nastopa in izjav očitno počutili ogrožene in tožnika pri pogojnem odpustu ne podpirajo več z argumentoma, da ne plačuje več stranske denarne kazni in da se vse bolj nagiba k stališču, da ni nič kriv, ker ni ničesar ukradel. Vendar pa je tožnikovo stališče ves čas enako, razvidno je že iz obravnavane prošnje z dne 20. 8. 2018. Mnenji zavoda z dne 18. 1. 2019 in 9. 5. 2019 pa segata v obdobje po času, zajetem v tožbenem zahtevku (9. 10. 2018), in sta zato za sodišče neupoštevni. O grožnjah, zastraševanju, izsiljevanju zaposlenih v zavodu bo več povedal v drugih postopkih, ki jih bo še sprožil. Tožnik pričakuje, da sodišče razsodi, da se izpodbijana odločba odpravi ter (ugotovi) da bi moral biti tožnik izpuščen iz zapora že 30. 10. 2018 in v zvezi s tem določi primerno odškodnino za neupravičen zapor od vključno 31. 10. 2018 dalje do tožnikove izpustitve iz zapora. Tožnik je sodišču v vednost poslal še svojo vlogo z dne 22. 8. 2019, to je ponovno, šesto prošnjo toženki za pogojni odpust.

9Tožba ni utemeljena.

10Predmet presoje v tem upravnem sporu je (le) s tožbo izpodbijana odločba št. 7200-21/2018/9, s katero je toženka na prošnjo tožnika z dne 20. 8. 2018 odločala o njegovem pogojnem odpustu in sprejela odločitev, da tožnika pogojno ne odpusti s prestajanja kazni zapora.

11Izpodbijana odločba ni nična, ampak je po presoji sodišča pravilna in ima podlago v zakonu. Sodišče lahko v vsem bistvenem sledi razlogom, s katerimi je odločba utemeljena, in jih zato v celoti ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), glede na tožnikove ugovore pa dodaja:

12Po določbi prvega odstavka 88. člena KZ-1 sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. V drugem, tretjem in šestem odstavku 88. člena KZ-1 so določeni nadaljnji okviri glede deleža kazni, ki ga mora prestati obsojenec, da sme biti pogojno odpuščen s prestajanja kazni. Da so (bili) pogoji glede deleža prestane kazni v tožnikovem primeru izpolnjeni, med strankama ni sporno.

13Peti odstavek 88. člena KZ-1 določa, da je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti.

14Postopek odločanja o pogojnem odpustu ureja ZIKS-1 (105. člen in sledeči, v zvezi s četrtim odstavkom 88. člena KZ-1). O pogojnem odpustu odloča komisija, in sicer na prošnjo obsojenca ali z njegovo pisno privolitvijo na prošnjo njegovih ožjih družinskih članov, rejnika ali skrbnika, ali pa na predlog direktorja zavoda (prvi odstavek 106. člena ZPKZ). V skladu s tretjim odstavkom istega člena ZIKS-1 zavod pripravi poročilo, v katerem opredeli razloge in poda oceno glede ponovitvene nevarnosti obsojenca ter predlog glede rešitve prošnje za pogojni odpust; poročilo pred odločanjem komisije vroči tudi obsojencu. Skladno z navedenim je toženka v obravnavanem primeru o pogojnem odpustu odločala na tožnikovo prošnjo z dne 20. 8. 2018, zavod pa je v zvezi s tem pripravil predpisano poročilo z dne 14. 9. 2018, v katerem je podal svoj predlog glede rešitve prošnje za pogojni odpust. Na ta predlog pa komisija glede na zakon ni vezana.

15Komisija, ki odloča na seji z večino glasov, o odločitvi izda pisno odločbo (prvi odstavek 107. člena ZIKS-1), in sicer odločbo izda najpozneje v dveh mesecih od zaključka postopka (drugi odstavek 107. člena ZIKS-1). Odločba se, kot predpisuje prvi odstavek 8. člena ZIKS-1, izda po določbah ZUP, pri čemer je v tretjem odstavku 8. člena ZIKS-1 izrecno predpisano, da toženka odloča v skrajšanem postopku, brez zaslišanja strank. Je pa lahko obsojenec na seji komisije prisoten do glasovanja o njegovi prošnji (111. člen Pravilnika).

16Zoper odločbo komisije se lahko sproži upravni spor. Ta sodni postopek ureja ZUS-1, po katerem (glej prvi odstavek 22. člena) se v upravnem sporu uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), vendar le, kolikor ZUS-1 ne določa drugače. V tej zvezi glede na tožnikovo sklicevanje, da toženka odgovora na tožbo ni podala, sodišče pojasnjuje, da, kot se je že izreklo tudi Vrhovno sodišče (npr. sodba v zadevi X Ips 348/2011) odgovor na tožbo v upravnem sporu zakonsko ni urejen enako, kot je urejen odgovor na tožbo v pravdnem postopku. Glede na določbe 38. člena ZUS-1, zlasti njegovega drugega in tretjega odstavka, odgovor na tožbo v upravnem sporu ni obligatoren, ampak mora toženka v določenem roku sodišču poslati le spise zadeve. Opustitev (oziroma neobrazloženost) odgovora na tožbo v upravnem sporu zato nima takih posledic, kot jih ima lahko v pravdi, zlasti ne posledice, da bi se v tožbi navedena dejstva kot v pravdi štela za priznana. Uporaba določb 278. ter 214. člena ZPP bi bila, kot je navedlo Vrhovno sodišče, v nasprotju z osnovnim ciljem postopka v upravnem sporu, to je presojo zakonitosti izpodbijanega akta. Iz istih razlogov tudi uporaba npr. instituta zamudne sodbe iz pravdnega postopka (318. člen ZPP) v upravnem sporu ne pride v poštev.

17Izpodbijana odločba ima datum 30. 11. 2018, pri čemer je iz njene obrazložitve in spisov zadeve razvidno, da je toženka odločitev sprejela že na seji 9. 10. 2018. Na izpodbijani odločbi navedeni datum je tako razumeti kot datum izdelave pisne odločbe, ki je bila, o čemer med strankama ni spora, tožniku vročena 14. 12. 2018. Vendar pa navedeno ne pomeni, da je izpodbijana odločba nična² ali neobstoječa, niti ne daje podlage za njeno odpravo, kot zmotno meni tožnik. Tako v primeru roka, ki ga za izdajo odločbe predpisuje drugi odstavek 107. člena ZIKS-1, kot pri roku iz prvega odstavka 222. člena ZUP³, na katerega se sklicuje tožnik, namreč ne gre za prekluzivni, ampak za instrukcijski rok. Pri slednjem ima stranka v primeru prekoračitve roka in ob izpolnjenih predpisanih procesnih predpostavkah možnost, da izdajo in vročitev odločbe uveljavi z za to predvidenimi pravnimi sredstvi, konkretno s tožbo zaradi molka organa v smislu določb 28. člena ZUS-1. Ne gre pa za prekluzivni rok, katerega prekoračitev bi pomenila, da se že iz tega razloga vlogi stranke (prošnji za pogojni odpust) ugodi; kaj takšnega iz nobene zakonske določbe ne izhaja.

18Pogojni odpust glede na predhodno opisano zakonsko ureditev ni pravica obsojenca (ki je na prestajanju zaporne kazni na podlagi pravnomočne sodbe sodišča), ampak je to privilegij, ki ga je lahko deležen le tisti obsojenec, pri katerem je utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil. V primeru odločbe, kot je izpodbijana, gre torej za upravno odločbo, s katero se odloča o privilegiju obsojenca in ki se, glede na vsebino 88. člena KZ-1, izda ob uporabi prostega preudarka. V primeru, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče v skladu s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1 preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

19Zakon (peti odstavek 88. člena KZ-1) pooblastilo toženke za odločanje po prostem preudarku veže na ugotovitev, da je mogoče utemeljeno pričakovati, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja, pri čemer (v drugi povedi petega odstavka 88. člena KZ-1) primeroma našteva okoliščine, ki jih toženka upošteva pri presoji možnosti pogojnega odpusta, med katerimi je izrecno naveden tudi odnos obsojenca do kaznivega dejanja in oškodovanca. Že če ena od upoštevnih okoliščin ne omogoča zaključka o utemeljenem pričakovanju, da obsojenec kaznivega dejanja ne bo ponovil, je to podlaga za zavrnitev prošnje za pogojni odpust. Iz opisane zakonske ureditve tudi jasno izhaja, da je presoja vedno vezana na okoliščine posameznega primera. Že zato tožnikovo sklicevanje, da je toženka v zadevnem obdobju zavrnila velik delež v zavodu vloženih prošenj, oziroma da gre za najnižji odstotek s strani zavoda podprtih ugodno rešenih prošenj, in vse nadaljnje s tem povezane navedbe ter predlagano dokazovanje s podatki in listinami, ki naj jih predloži toženka, podlage za drugačno odločitev v konkretni zadevi ne more pomeniti.

20Iz poročila z dne 14. 9. 2018, ki ga je zavod pripravil v zvezi z obravnavano prošnjo in ki je bilo tožniku vročeno (14. 9. 2018), je razvidno, da je bil tožnik s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici, v zvezi sodbo Višjega sodišča v Kopru, ki sta navedeni v izreku izpodbijane odločbe, obsojen zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 234. člena Kazenskega zakonika na kazen 3 leta in 6 mesecev zapora. Kot je nadalje razvidno iz poročila zavoda, ima tožnik po sodbi naslednje denarne obveznosti: denarno kazen v višini 20.000,00 EUR, 102 oškodovancem pa je dolžan plačati skupno 659.360,71 EUR. Da omenjena sodba, s katero je bil tožnik spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poslovne goljufije in obsojen na kazen zapora, ne bi bila pravnomočna, tožnik konkretizirano ne ugovarja.

21Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je toženka seznanila z vsebino poročila zavoda z dne 14. 9. 2018 in da se je do njega smiselno opredelila, ko je obrazložila razloge za svojo (drugačno od s strani zavoda predlagane) odločitev. Kot tiste okoliščine, ki posebej kažejo v prid tožnika, je izpostavila, da je tožnik prvič na prestajanju kazni, ki jo je sam nastopil, da nima odprtih drugih kazenskih postopkov in da ima urejene pogoje za življenje na prostosti. Na drugi strani pa je toženka tudi prepričljivo pojasnila, da pri odločanju ne more prezreti narave in teže tožnikovega kaznivega dejanja, ki je storil nadaljevano kaznivo dejanje poslovne goljufije, zaradi česar je bil obsojen na kazen zapora, pri čemer je s storitvijo kaznivega dejanja nastala velika premoženjska škoda in je bilo oškodovanih več oškodovancev. Zato je toženka ocenila, da mora biti delovanje obsojenca, ki je storil tovrstno kaznivo dejanje, spremljano skozi daljše časovno obdobje, v trenutku odločanja o prošnji pa je o pozitivni prognozi in možnem pogojnem odpustu preuranjeno govoriti, posebej ker tožnik zmanjšuje svojo vlogo pri kaznivem dejanju, kar pomeni, da ni dosegel ustrezne stopnje kritičnosti do storjenega kaznivega dejanja. Takšni presoji toženke sodišče lahko sledi, tudi glede na to, da je že zavod sam v poročilu z dne 14. 9. 2018 navedel, da obsojenec zmanjšuje svojo vlogo pri kaznivih dejanjih. Sodišče ne sledi ugovoru, da je toženka prezrla vsebino obravnavane prošnje (s citati iz sodbe, ki jih tožnik ponavlja v tožbi), ampak, nasprotno, sledi presoji toženke. Da tožnik zmanjšuje svojo vlogo pri kaznivem dejanju, za katero je bil obsojen, in njegovo stališče, da ne vidi smisla v prostovoljnem poplačevanju denarne kazni, oziroma da se obveznosti po sodbi oškodovancem ne čuti dolžan povrniti, nenazadnje sledi tudi iz njegovih v tem upravnem sporu podanih navedb, ki jih je sodišča zato tudi izčrpno povzelo. Tako npr. tožnik navaja, da gre za kaznivo dejanje, ki naj bi ga storil po neprepričljivem mnenju Okrožnega sodišča in da se za nastalo škodo ne počuti kriv. Tožnik ima pravico do svojega videnja dogodkov, vendar pa glede na vse navedeno sodišče ne vidi podlage za oporekanje presoji toženke, da tožnikov odnos do kaznivega dejanja in oškodovancev ni tak, da bi upravičeval podelitev privilegija pogojnega odpusta s prestajanja kazni zapora.

22Tožnikov ugovor, da je vsebina zapisnika komisije z dne 9. 10. 2018 pomanjkljiva, do drugačne presoje ne more voditi. Navedbe, za katere tožnik zatrjuje, da bi morale biti v zapisniku, se vse niti ne nanašajo na postopek na podlagi obravnavane prošnje z dne 20. 8. 2018, oziroma na okoliščine iz obdobja po 9. 10. 2018 (torej po za presojo toženke relevantnem času njenega odločanja); v delu, v katerem iz njih izhaja stališče tožnika, da ne vidi smisla v nadaljnjem plačevanju denarne kazni, pa tudi sicer potrjujejo presojo toženke. V tem upravnem sporu se presoja izključno pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, ne presoja se torej pravilnosti in zakonitosti predhodnih odločb toženke, št. 7200-21/2018/3 z dne 18. 4. 2018 in 7200-21/2018/6 z dne 23. 7. 2018, ki (in v tem smislu tudi z njima povezani dokazi, vključno s poročilom zavoda, št. 720-311/2016/91 z dne 10. 5. 2018) za izpodbijano odločitev niso bistveni. Poročili zavoda, št. 720-311/2016/130 z dne 18. 1. 2019 in 720-311/2016/145 z dne 9. 5. 2019 (s predlogoma zavoda, da se tožnika pogojno ne odpusti), ki jih je sodišču v upravnem sporu predložila toženka, pri sprejemu izpodbijane odločbe nista bili upoštevani in (zato) tudi za sodno presojo tožbe nista pomembni.

23Po vsem navedenem sodišče sodi, da tožbeni ugovori niso utemeljeni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, toženka pa je pri njeni izdaji prosti preudarek uporabila v mejah in na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen. Sodišče je zato tožbo zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Glede na takšno odločitev pogoji, da bi sodišče v tem upravnem sporu (drugače) odločilo o stvari (pogojnem odpustu tožnika) v smislu prvega odstavka 65. člena ZUS-1 in plačilu odškodnine (prvi odstavek 67. člena ZUS-1), niso izpolnjeni.

24Sodišče je odločilo na seji, brez glavne obravnave in izvajanja dokazov. Izpodbijano odločitev je toženka utemeljila na okoliščinah, ki izhajajo iz spisov obravnavane upravne zadeve, za tožnika pa je sporna njihova interpretacija glede na določbe zakona. Sicer pa v upravnem sporu niso bili predlagani novi dokazi, ki bi, glede na to obrazložitev in v njej zavzeta stališča sodišča, bili pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

¹ Kot citira tožnik, je v omenjeni sodbi navedeno (str. 89): "Obtoženec je ves svoj denar, prihranke svoje družine, otrok, matere, bratov vložil v sistem svojega poslovanja, pri čemer ni nobenih dokazov, da bi si iz takega sistema karkoli izplačal oz. vzel.", zato se tožnik sprašuje, na osnovi česa lahko kdorkoli govori, da si je pridobil protipravno premoženjsko korist. Nadalje je v sodbi navedeno (str. 90): "Po pričetku izvajanja aktivnosti BS na podlagi sprejetega ZBan svojega denarja ni umikal iz A., ampak ga je še naprej vlagal, kot to izkazujejo listinski dokazi. Do vlaganj je prišlo v decembru 2001, aprila 2002 in maja 2002, torej tudi potem, ko je BS sprejela sklep o uvedbi stečaja in ko je bila njegova žena že pokojna. To govori v prid njegovemu zatrjevanju, da je bil povsem prepričan, da do stečaja ne more priti." in nadalje: "predvsem pa tudi njegovo globoko vero v vzpostavljen poslovni sistem in razrešitev nastale situacije ..." ter (str. 91) "Na koncu pa ni moč še mimo enega nespornega dejstva, na katerega je opozoril viceguverner B.B. in katero tudi govori v prid temu, da je obtoženec dejansko verjel v delovanje svojega vzpostavljenega sistema poslovanja,... Tako naj bi k primanjkljaju v dobrem delu cca 600 milijonov SIT prispevala tudi odločitev Okrožnega sodišča v Novi Gorici, ki je začetek stečajnega postopka premaknila za leto in pol".
² Po prvem odstavku 279. člena ZUP se za nično izreče odločba: 1.) ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku; 2.) ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu; 3.) ki je sploh ni mogoče izvršiti; 4.) ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila; 5.) ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja; 6.) v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Obstoja katerega od navedenih ničnostnih razlogov v primeru izpodbijane odločbe tožnik konkretizirano ne opredeli in ne izkaže, niti ga sodišče samo ne ugotavlja.
³ Prvi odstavek 222. člena ZUP določa, da kadar se začne postopek na zahtevo stranke oziroma po uradni dolžnosti, če je to v interesu stranke, pa pred odločitvijo ni potreben poseben ugotovitveni postopek, mora pristojni organ izdati odločbo in jo vročiti stranki čim prej, najpozneje pa v enem mesecu od dneva, ko je prejel popolno vlogo za začetek postopka, oziroma od dneva, ko je bil začet postopek po uradni dolžnosti. V drugih primerih, ko se začne postopek na zahtevo stranke oziroma po uradni dolžnosti, če je to v interesu stranke, mora pristojni organ izdati odločbo in jo vročiti stranki najpozneje v dveh mesecih.