VSRS Sodba III Ips 39/2019

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini 447,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, dalje.

1Sodišče prve stopnje je presodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 138341/2016 z dne 28. 12. 2016 v prvem in tretjem odstavku izreka, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo zneska 7.053,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma 29. 5. 2014 dalje ter izvršilnimi stroški v višini 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odmerjenih stroškov od devetega dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke s pripadki (II. točka izreka).

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne ter mora ta toženi stranki povrniti pravdne stroške (I. točka izreka). Tožnici je naložilo v plačilo tudi pritožbene stroške toženke z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

3Tožnica je v skladu s sklepom III DoR 9/2019-9 z dne 19. 3. 2019 zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje pa spremeni tako, da pritožbo tožene stranke v celoti zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje, hkrati pa toženki naloži v plačilo vse stroške postopka tožnice, vključno s stroški v zvezi s predlogom za dopuščeno revizijo in stroški revizije.

4Toženka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

5Revizija ni utemeljena.

6Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 9/2019-9 z dne 19. 3. 2019 revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je upoštevaje Uredbo o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečami¹ (v nadaljevanju Uredba) strošek transporta nagrobnih sveč strošek tožene stranke (nosilec skupnega načrta ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami) ali tožeče stranke (izvajalec javne službe).

7Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne dejanske ugotovitve v sodbah sodišč prve in druge stopnje, na katera je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), ki so povezane s pravnim vprašanjem, glede katerega je bila revizija dopuščena.

8V obravnavanem sporu je vprašanje, katera od strank je dolžna nositi stroške za prevoze odpadnih nagrobnih sveč s posameznih pokopališč do zbirnega centra A. v letu 2013 (in ne morebiti kakšnih nadaljnjih stroškov, ki bi lahko nastali v posameznih primerih zaradi prevoza sveč iz zbirnega mesta do mesta, kjer se predelava sveč opravlja). Iz dejanskega stanja zadeve izhaja, da je tožeča stranka izvajalec javne službe, torej izvajalec občinske gospodarske javne službe zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov (6. točka 3. člena Uredbe). Tožena stranka pa je kot pooblaščenec več proizvajalcev, pridobiteljev in uvoznikov, ki so pripravili skupni načrt ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami, nosilec izvajanja skupnega načrta ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami za usklajevanje in vodenje vseh skupnih opravil, ki jih je treba izvesti v skladu s tem načrtom (drugi v zvezi s prvim odstavkom 13. člena Uredbe). Z Dogovorom o zbiranju in prevzemanju odpadnih nagrobnih sveč z dne 24. 1. 2010 (v nadaljevanju Dogovor) sta se stranki v 3. točki dogovorili, da izvajalec javne službe ne sme zahtevati plačila za prevzem, v 4. točki pa, da bo tožena stranka na svoje stroške zagotovila prevzemanje odpadnih nagrobnih sveč od izvajalca javne službe.

9Glede izpostavljenega vprašanja so v sodni praksi deljena stališča, tudi sodišči nižjih stopenj sta odločili različno. Sodišče prve stopnje je presodilo (enako kot tudi Višje sodišče v Ljubljani v zadevah II Cpg 851/2014 z dne 19. 9. 2014, II Cpg 1786/2015 z dne 9. 2. 2016 in I Cpg 403/2017 z dne 27. 9. 2018), da v Uredbi sicer ni navedeno, da bremenijo stroški prevoza nagrobnih sveč toženko, vendar pa si zbiranja odpadnih nagrobnih sveč ni mogoče predstavljati brez njihovega prevoza na zbirno mesto ali mesto, kjer se predelava opravlja. Ker na podlagi 11. člena Uredbe bremeni obveznost zbiranja odpadnih nagrobnih sveč toženko, je ona dolžna zagotoviti financiranje prevozov. Stranki se tudi nista dogovorili, da bi stroške prevoza odpadnih nagrobnih sveč s pokopališč do zbirnih centrov nosila tožnica.

10Sodišče druge stopnje je odločilo drugače, in sicer da iz besedila 11. člena Uredbe izhaja, da toženko bremenijo stroški, ki nastanejo od prevzema odpadnih nagrobnih sveč v zbirnem centru komunalnih odpadkov dalje. Presodilo je, da tudi iz 19. člena Uredbe izhaja, da toženke ne bremenijo vsi stroški ravnanja z nagrobnimi svečami, pač pa le stroški prevzemanja odpadkov, to so stroški, ki se nanašajo na opravila, potrebna za prevzem odpadkov v samem zbirnem centru. Prav tako iz 10. točke 3. člena Uredbe izhaja, da predstavlja »zbiranje« odpadkov nagrobnih sveč šele prevzem le teh od izvajalca javne službe, njihovo skladiščenje in razvrščanje pred oddajo v predelavo, ne vključuje pa pojem zbiranja tudi prevoza od pokopališča do zbirnega centra komunalnih odpadkov. Stranki se v Dogovoru nista dogovorili, da bo stroške tega prevoza nosila toženka.

11Tudi po presoji Vrhovnega sodišča iz 3. in 4. točke Dogovora ne izhaja sporazum o vprašanju, katera od strank nosi stroške prevoza odpadnih nagrobnih sveč od pokopališč do zbirnega centra (v tem primeru A.). Zato je treba upoštevati splošno veljavne predpise, predvsem Uredbo. Izrecnih določb o teh stroških v Uredbi ni. Sodišči nižjih stopenj pa sta presodili, da je mogoče iz Uredbe ne glede na to razbrati, katero od strank bremenijo omenjeni stroški. Pri tem sta se oprli predvsem na 11. člen Uredbe, v katerem je določeno, da morajo proizvajalec, pridobitelj in uvoznik za nagrobne sveče, ki jih dajejo v promet, na svoje stroške zagotoviti zbiranje odpadnih nagrobnih sveč od izvajalcev javne službe in upravljavcev pokopališč in za zbrane odpadne nagrobne sveče na svoje stroške zagotoviti predelavo.

12Po mnenju Vrhovnega sodišča pa je sodišče prve stopnje to določbo oziroma pojem zbiranja razumelo preširoko. Zbiranje odpadnih nagrobnih sveč ne pomeni kar vseh dejanj, ki pripomorejo k temu, da se sveče zberejo na zbirnem mestu. Pomen izraza »zbiranje« je opredeljen v 10. točki 3. člena Uredbe in pomeni prevzemanje odpadnih sveč neposredno od izvajalcev javne službe ter njihovo predhodno skladiščenje in razvrščanje pred oddajo v obdelavo. Toženka mora torej prevzeti sveče od tožnice. V Uredbi pa so določene obveznosti obeh strank, in sicer je dolžna tožeča stranka kot izvajalec javne službe zagotoviti, da se nagrobne sveče prevzemajo ločeno od mešanih komunalnih odpadkov (prvi odstavek 9. člena), ter zagotoviti zmogljivost za predhodno skladiščenje zbranih odpadnih nagrobnih sveč v enem ali več zbirnih centrih ravnanja s komunalnimi odpadki, ki jih upravlja (četrti odstavek 9. člena Uredbe). Pri tem stroški skladiščenja nagrobnih sveč v zbirnih centrih komunalnih odpadkov za prvih sedem dni skladiščenja bremenijo izvajalca javne službe (po 2. alineji 19. člena Uredbe namreč zbiralca bremenijo stroški skladiščenja za čas, ki presega 7 dni).

13Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča logično sosledje, da tožeča stranka zagotovi prevzemanje sveč pri upravljavcih pokopališč in jih pripelje do zbirnih centrov komunalnih odpadkov, kjer je dolžna zagotoviti njihovo predhodno skladiščenje. V obravnavani zadevi se obravnavajo stroški prevoza od posameznih pokopališč do zbirnega centra A. Tam pa nato sveče prevzame (zbere, 10. točka 3. člena Uredbe) zbiralec, tožena stranka. Za ta prevzem oziroma oddajo pa ji tožeča stranka ne sme več zaračunavati stroškov, saj je po petem odstavku 9. člena oddaja sveč brezplačna. Smiselno torej po Uredbi za fazo do prevzema sveč nosi stroške, torej tudi stroške prevoza, izvajalec javne službe, v obravnavanem sporu tožeča stranka.

14Ker je mogoče breme plačila stroškov prevoza odpadnih nagrobnih sveč od posameznih pokopališč do zbirnega centra A. razbrati iz Uredbe, po presoji Vrhovnega sodišča za presojo tega vprašanja ni relevanten Zakon o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1). Uredba je bila namreč sprejeta na njegovi podlagi in v celoti ureja pravila ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami, ZVO-1 pa določb o prevoznih stroških teh sveč nima.

15Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje glede na konkretne okoliščine zadeve je, da je strošek transporta nagrobnih sveč strošek tožeče stranke (izvajalke javne službe) in ne strošek tožene stranke (nosilke skupnega načrta ravnanja z odpadnimi nagrobnimi svečami).

16Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

17Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožeča stranka, ki z revizijo ni uspela, je dolžna toženi stranki, ki je vložila obrazloženi odgovor na revizijo, povrniti potrebne stroške revizijskega postopka skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Kot potrebne stroške je Vrhovno sodišče priznalo stroške odgovora na revizijo (tar. št. 21/3) in materialne stroške po 11. členu OT. Upoštevaje vrednost točke 0,6 EUR in 22 % DDV znašajo potrebni stroški tožene stranke 447,98 EUR.

¹ Ur. l. RS, št. 78/2008.