VDSS Sodba Pdp 332/2019

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, da se sodba sodišča prve stopnje v celoti na novo glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 18.855,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2016 do plačila.

Zavrne se višji tožbeni zahtevek za:

- plačilo 3.095,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2015 do plačila in

- plačilo zakonskih zamudnih obresti od 18.855,00 EUR od 1. 9. 2015 do 23. 4. 2016.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožnikove stroške postopka v znesku 2.680,27 EUR, in sicer tako, da jih nakaže na TRR Delovnega sodišča v Kopru, št.: ... v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti 215,41 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 15.993,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2016 do plačila, v roku 15 dni. V presežku je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 5.957,00 EUR ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 1. 9. 2015 do 23. 4. 2016 (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 2.573,76 EUR, in sicer tako, da jih nakaže na TRR Delovnega sodišča v Kopru, št.: ..., v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2Tožnik se pritožuje zoper del zavrnilnega dela izreka sodbe sodišča stopnje, in sicer zoper del, ki se nanaša na ugotovljen soprispevek tožnika k nastanku škode v višini 10 % in zoper razliko med zahtevano odškodnino za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in prisojeno odškodnino iz tega naslova, ter zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da se ni zadrževal v območju delovnega stroja. Viličarist je tisti, ki ni pravilno prišel v tožnikovo območje, ki je bilo namenjeno pešcem, ne pa delovnim strojem, kot je nepravilno ugotovilo sodišče. Ko je tožnik opazil viličarja, je ta miroval, zato mu ni posvečal pozornosti. Iz tega razloga je bil obrnjen s hrbtom proti viličarju. Ni mogel slišati bližajočega se viličarja, saj električni viličar ni hrupen. Sodišče je napačno presodilo, da je tožnikov soprispevek pri nastanku škode 10 %. Vsa odgovornost za tožniku nastalo škodo je na viličaristu, ker ni pravilno vozil vzvratno. Sodišče je prisodilo prenizko odškodnino iz naslova fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Tožnik je utrpel hudo poškodbo. Zelo hude telesne bolečine je trpel nekaj ur, hude telesne bolečine kumulativno 40 dni, srednje hude bolečine 80 dni in lahke bolečine še nadaljnjih 180 dni. Opisuje številne ostale nevšečnosti med zdravljenjem, poudarja, da je zdravljenje trajalo vsaj leto in tri mesece, zato je prisojena odškodnina iz tega naslova v znesku 6.000,00 EUR prenizka. Pritožuje se tudi zoper prisojeni znesek stroškov. Ne strinja se s tem, da je tožnik zaradi odobrene brezplačne pravne pomoči upravičen le do polovice priznanih pravdnih stroškov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tudi v tem delu.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter da je odločitev tudi materialnopravno pravilna, razen v delu, ki se nanaša na odmero višine prisojene odškodnine za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja z dejanskimi ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnika 24. 7. 2013 zbil njegov sodelavec z viličarjem. Tožnik je stal pred skladiščem št. A., usmerjen v smer, kjer naj bi malical njegov sodelavec, da bi ga pričakal in opozoril, da se mora napotiti na delo pred skladišče št. B. Tožnik je bil s hrbtom obrnjen proti viličarju, ki je ravno takrat zapeljal vzvratno, da bi se zapeljal od skladišča A. proti skladišču B. Ko se je peljal vzvratno, je zadel tožnika v nogo in ga hudo telesno poškodoval.

6Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka kot imetnica viličarja, ki je nevarna stvar, objektivno odškodninsko odgovorna za tožniku nastalo škodo. Prav tako je tudi pravilno upoštevalo določbo 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), ki vzpostavlja odgovornost delodajalca za delavce. Upravljalec viličarja je bil delavec tožene stranke. Ravnal je protipravno, saj je z viličarjem zapeljal vzvratno, pri tem pa ni gledal v smeri vožnje.

7Niso utemeljene pritožbene navedbe, ki nasprotujejo presoji sodišča prve stopnje, da je tožnik soprispeval k nastanku škode. Prvi odstavek 171. člena OZ določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine, pri čemer, kot določa drugi odstavek 171. člena OZ, kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega ravnanja, sodišče prisodi odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera. Nebistvena je pritožbena navedba, da je viličar miroval v trenutku, ko ga je opazil tožnik, zato mu je tudi obrnil hrbet in mu ni posvečal posebne pozornosti. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedencev za varnost in zdravje pri delu prepričljivo ugotovilo, da je tožnik v času škodnega dogodka stal na območju, ki je bilo namenjeno tako delovnim strojem kot pešcem. Ker se je tožnik zadrževal na območju, ki je bilo namenjeno (tudi) delovnim strojem, bi moral biti previdnejši pri opazovanju dogajanja okoli sebe. Zato je ravnal neskrbno s tem, ko je stal s hrbtom obrnjen proti viličarju, četudi je bil viličar v mirujočem stanju, preden se je tožnik obrnil stran od njega. Prav tako je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da je bil tožnik premalo pozoren na zvoke okoli sebe. Pritožba sicer opozarja, da je električen viličar skoraj neslišen, vendar sta oba izvedenca za varnost in zdravje pri delu pojasnila, da bi moral tožnik ob zadostni skrbnosti slišati bližajoči se viličar, ne glede na to, da je hrupnost električnega viličarja pri obratovanju v primerjavi z glasnostjo viličarjev na notranje izgorevanje mnogo manjša. Zato je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da je soprispevek tožnika pri nastanku škode 10 %.

8Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo, saj glede nepremoženjske škode iz naslova fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ni pravilno določilo višine pravične denarne odškodnine, ki tožniku pripada na podlagi 179. člena OZ.

9Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti tožnika med zdravljenjem je prisojena v prenizkem znesku (6.000,00 EUR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku utrpel zlom obeh gležnjev desnega skočnega sklepa. Zdravljenje se je zakompliciralo z manjšim vnetjem in s kroničnim regionalnim bolečinskim sindromom. Tožnik je trpel zelo hude telesne bolečine nekaj ur, hude telesne bolečine kumulativno 40 dni, srednje hude telesne bolečine 80 dni ter lahke telesne bolečine 180 dni. Hospitaliziran je bil 2 x, trpel pa je tudi ostale nevšečnosti: 30 x je bil izpostavljen ionizirajočem sevanju, prestal je operativna posega v spinalni anesteziji, jemal je zdravila proti bolečinam, 35 dni po prvi operaciji je dobival injekcije proti strjevanju krvi, 5 mesecev je pri hoji uporabljal bergle, opravil je tritedensko fizioterapijo, številne preglede pri osebnem zdravniku, kirurgu in fiziatru. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodna praksa ne zajema enakih primerov, obstajajo pa podobni primeri. Primerljiva je zadeva II Cp 2842/2016 z dne 21. 2. 2017, v kateri je tožnik utrpel podobne posledice: zlom obeh gležnjev z izpahom desne noge. Hospitaliziran je bil 6 dni, hude bolečine je trpel tri tedne, srednje hude bolečine 6 tednov, lahke telesne bolečine pa je trpel 2 meseca, dva meseca je pri hoji uporabljal bergle, pregledi in fizioterapije pa so bili izvajani v podobnem obsegu kot pri tožniku v obravnavani zadevi, sodišče pa mu je iz naslova telesnih bolečin prisodilo 10.500,00 EUR. V obravnavani zadevi tožnik iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti zahteva 9.180,00 EUR, kar tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja pravično denarno odškodnino. Prisojeno odškodnino iz tega naslova je tako tožniku zvišalo s 6.000,00 EUR na 9.180,00 EUR, torej za 3.180,00 EUR, kar ob upoštevanju tožnikovega soprispevka v višini 10 % pomeni, da se tožniku v celoti prisojena odškodnina zviša za 2.862,00 EUR.

10Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je prisojeni znesek odškodnine zvišalo za 2.862,00 EUR na 18.855,00 EUR, kot izhaja iz izreka sodbe. Ker sicer niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Zaradi spremenjenega uspeha v pravdi je potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je tožnik v tem postopku uspel v 85,90 % (vrednost tožbenega zahtevka je 21.950,00 EUR, tožnik je uspel z 18.855,00 EUR), medtem ko je tožena stranka uspela v 14,10 %. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo stroške postopka. Pritožba neutemeljeno naprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožnik zaradi odobrene brezplačne pravne pomoči upravičen le do polovice priznanih pravdnih stroškov. Tožniku je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v tem sporu, odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, pa je upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi (peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv; Ur. l. RS, št. 18/93 in nasl.)). Priglašeni stroški tožnika, ob upoštevanju polovičnega zneska zaradi brezplačne pravne pomoči, skupaj s tožniku priznanimi stroški izvedenin znašajo 3.332,49 EUR, stroški tožene stranke (skupaj z izvedenino) pa 1.293,54 EUR. Tožnik je glede na uspeh v postopku upravičen do povračila stroškov v znesku 2.862,61 EUR, tožena stranka pa do povračila stroškov v znesku 182,34 EUR. Po pobotu zneskov je tožena stranka dolžna povrniti stroške tožnika v znesku 2.680,27 EUR na TRR Delovnega sodišča v Kopru, ki je tožniku zagotovilo brezplačno pravno pomoč.

12Tožnik je s pritožbo uspel v 57,7 % (s pritožbo je zahteval zvišanje odškodnine za 4.957,00 EUR, uspel jo je zvišati za 2.862,00 EUR), zato mu je tožena stranka skladno s prvim odstavkom 154. člena in drugim odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti del stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je v skladu z OT tožniku priznalo: nagrado za pritožbo 500 točk in materialne stroške 10 točk, skupaj 510 točk ali 306,00 EUR (vrednost točke: 0,6 EUR) z davkom na dodano vrednost 373,32 EUR. Glede na uspeh tožnika, je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 215,41 EUR.