VSL Sodba I Cpg 527/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"1. Tožena stranka T., d. o. o., je dolžna tožeči stranki A. A. s. p., plačati znesek 138.783,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo.

2Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške celotnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka iz odločbe o njihovi odmeri, do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.",

v II. točki izreka pa, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 4.009,47 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper citirano sodbo v celoti je pritožbo vložila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podrejeno je tožeča stranka predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in o zadevi odloči samo. V vsakem od navedenih primerov je pritožnica predlagala, da pritožbeno sodišče toženi stranki naloži v plačilo stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka iz odločbe o njihovi odmeri dalje do plačila, pod izvršbo. Priglasila je stroške postopka po pritožbi.

3Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in tožeči stranki naloži v povrnitev stroške, ki so nastali toženi stranki v pritožbenem postopku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči z iztekom 15 dni po dnevu izdaje odločbe o njihovi odmeri in tečejo do plačila, pod izvršbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodna odločba sodišča prve stopnje je bila izdana po začetku uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-E. Zato se glede na določbi prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem pritožbenem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku, vključno z novelo E (v nadaljevanju: ZPP).

O zahtevku

6V obravnavani zadevi tožeča stranka s tožbo od tožene stranke zahteva povrnitev škode, ki naj bi ji nastala v posledici neupravičenega odstopa¹ od Pogodbe o storitvah prevzema in/ali dostave pošiljk št. 07/2011 z dne 31.01.2011, št. pogodbe: PUD 07/2011 (v nadaljevanju: Pogodba), in sicer (1) škodo zaradi nakupa novega vozila dne 4. 11. 2009 v višini 21.221,72 EUR (ki je vozilo na relaciji Ljubljana - Celje - Ljubljana); (2) zaradi nakupa drugega novega vozila 8. 1. 2009 v višini 20.204,60 EUR (ki je vozilo na relaciji Ljubljana - Vič); (3) zaradi poslikave vozila dne 12. 11. 2009 pri podjetju C. d. o. o. v višini 778.80 EUR in poslikave drugega vozila pri istem podjetju dne 25. 3. 2009 v višini 872,40 EUR², (4) zaradi sklenitve zavarovanja splošne odgovornosti (ker je bilo zavarovanje sklenjeno letno za obe omenjeni vozili za 7 let, škoda iz tega naslova znaša 2.225,72 EUR; 7. člen Pogodbe); (5) zaradi reklamiranja in promoviranja tožene stranke na vozilih tožeče stranke v višini 21.000,00 EUR in (6) zaradi izpada dohodkov za 12 mesecev za dve vozili v višini 72.480,00 EUR.

O izpodbijani sodbi

7Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Sicer je presodilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen po temelju (tožena stranka bi morala tožečo stranko najprej s pisnim obvestilom opozoriti na odpravo kršitev in ji šele nato po eventualni neuspešni odpravi kršitev podati izredno odpoved Pogodbe - izredna odpoved s strani tožene stranke je bila torej podana neutemeljeno), da pa tožeča stranka ni izkazala niti ene izmed posameznih postavk vtoževane premoženjske škode (6. in 7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

O pritožbi

Kupnina za vozili (nakupa sta bila opravljena dne 4. 11. 2009 in dne 8. 1. 2009)

8Tožeča stranka z obravnavano pritožbo ne izpodbija ugotovitev in zaključkov prvostopenjskega sodišča v zvezi s tistim delom zahtevka, ki se nanaša na odškodnino zaradi nakupa dveh vozil v skupnem znesku 41.426,32 EUR, ponavlja pa, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo izrecno priznala, da je tožnik moral razpolagati z vozili, da se je sploh lahko pogajal za sklenitev Pogodbe s toženo stranko ter da je, če je hotel opravljati storitve za toženo stranko, moral poskrbeti za ustrezno zunanjo podobo svojih vozil. Prav tako ponavlja svoje trditve, da je na tovrstne pogoje pristala izključno in samo iz razloga, ker je bila v konkretnem primeru pogodba sklenjena za nedoločen čas in je torej utemeljeno pričakovala, da se bo pogodba izvajala daljše časovno obdobje in je izključno zaradi navedenega pristala na predpogoje tožene stranke.

9Takšen njen poskus ne more biti učinkovit. Ker pritožbeno sodišče preizkuša pravilnost in zakonitost sodbe in ne trditvene podlage, ki jo je kot dejstveno podlago že upoštevalo sodišče prve stopnje, tožeča stranka s ponavljanjem svojih (in toženkinih) trditev iz postopka pred sodiščem prve stopnje v tem pritožbenem postopku ne more uspeti, navedba tožene stranke, da je tožnik moral razpolagati z vozili, da se je sploh lahko pogajal za sklenitev Pogodbe s toženo stranko, pa tudi nima pomena, kot ji ga pripisuje pritožnica. Četudi je bilo imetništvo vozil pogoj za sklenitev Pogodbe, zaradi (neutemeljene izredne) odpovedi Pogodbe povrnitve tega stroška tožeča stranka ne more zahtevati od tožene stranke. Nakup vozil z odpovedjo Pogodbe ni bil v vzročni zvezi. Nenazadnje bi morala biti tožeča stranka tudi pripravljena na to, da bi lahko bila Pogodba s strani tožene stranke odpovedana skladno s pogodbenim odpovednim rokom kadarkoli že pred letom 2015 (kot pravilno izhaja tudi iz 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe).

10K temu pa je dodati še sledeče. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da bi tožeča stranka skladno z 12. členom Pogodbe (po katerem je bila dolžna za izvajanje pogodbenih storitev uporabljati zgolj vozila mlajša od petih let) morala že konec leta 2014 (glede na datum nakupa vozil) zamenjati obe vozili z novimi, da pa je v tem postopku priznala, da je konec leta 2015 obe vozili (po tem, ko ju je vse od nakupa dalje uporabljala za izvajanje svoje dejavnosti), za kateri kupnino kot škodo vtožuje v tem postopku, prodala, pri čemer niti ne razkrije, za kakšno kupnino, in da torej ni jasno, kje vidi tožeča stranka vzročno zvezo med to postavko zatrjevane premoženjske škode (tj. kupnino, plačano leta 2009) in zatrjevano nezakonito odpovedjo pogodbe s strani tožene stranke. Da je tožeči stranki nastala škoda, ker je že v letu 2015 morala prodati obe vozili, pa tožeča stranka niti ne navede niti (kot že pojasnjeno) ne razkrije, za kakšno kupnino.

Stroški v zvezi s poslikavo vozil

11Pritožnica neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče, ko meni, da odškodninska odmena iz tega naslova ne pride v poštev.

12Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je bila poslikava spornih vozil potrebna, strošek za to poslikavo pa neizogiben. To je tožeča stranka morala storiti, da je vse od sklenitve Pogodbe leta 2011 dalje lahko izpolnjevala svoje pogodbene obveznosti. Nedvomno je torej res, kar trdi pritožnica, in sicer da je (tožena stranka v odgovoru na tožbo priznala, da je) tožeča stranka morala poskrbeti za zunanjo podobo svojih vozil oziroma, da je tožena stranka to od nje zahtevala, ni pa res, da ji v primeru odpovedi pogodbe iz tega naslova pripada odškodnina. Enako kot prvostopenjsko sodišče tudi pritožbeno sodišče ne vidi nikakršne vzročne zveze med izredno odpovedjo, podano s strani tožene stranke, in časovno oddaljenim nastankom stroška za poslikavo avtomobilov v letu 2009. Kot je že bilo pojasnjeno - tožeča stranka bi morala biti (tudi v zvezi s tem stroškom) pripravljena na to, da bi lahko bila Pogodba s strani tožene stranke odpovedana skladno s pogodbenim odpovednim rokom kadarkoli že pred letom 2015. Tožeča stranka je morala strošek poslikave vozil vkalkulirati v ceno svoje storitve, upoštevaje tudi časovno omejitev oziroma pogodbeno določilo, da je za izvajanje pogodbenih storitev dolžna uporabljati zgolj vozila mlajša od petih let. Obstoječe avtomobile (tj. tiste, ki jih je kupila v letu 2009) bi namreč po Pogodbi smela uporabljati le še v letu 2014. Da bi imela z odstranitvijo te poslikave pred prodajo vozila, kakšen poseben strošek, pa tožeča stranka niti zatrjevala ni.

Reklamiranje in promoviranje

13Pritožbeno sodišče se strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka škode zaradi reklamiranja in promoviranja tožene stranke na vozilih tožeče stranke ni z ničemer utemeljila. V zvezi s tem ni podala nobenih relevantnih trditev (v kakšni vzročni zvezi sta promoviranje tožene stranke in nezakonita odpoved Pogodbe s strani tožene stranke) niti ni pojasnila, na kakšen način je prišla do vtoževanega zneska 21.000,00 EUR. Da je sporna vozila uporabljala zgolj za potrebe izvajanja pogodbenih določil, saj jih zaradi poslikave ni mogla uporabljati za opravljanje drugih svojih dejavnosti, tožeča stranka prvič zatrjuje šele v pritožbi. Ker gre za nedovoljene pritožbene novote, pritožbeno sodišče teh trditev ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zaključek, ki izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, da zato tudi do te postavke zatrjevane premoženjske škode, tožeča stranka ni upravičena (da pa sicer za to postavko velja enako kot za predhodno obrazloženi), je torej pravilen. Posledično izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca marketinške stroke (na katerega opustitev izvedbe pritožbeno opozarja tožeča stranka) tudi ni bila upravičena.

Sklenitev zavarovanja splošne odgovornosti

14Pritožnica pri navedeni postavki premoženjske škode prvostopenjskemu sodišču očita, da je prišlo do napačnih zaključkov, (1) da gre v primeru stroška zavarovanja splošne odgovornosti za strošek tožeče stranke kot poslovnega subjekta, ki je bil nujno potreben, da je sploh lahko uporabljala obe vozili za namen izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, in (2) da tožeča stranka ni podala konkretnih podatkov o tem, kdaj je bilo zavarovanje sploh sklenjeno ter kdaj je nazadnje obe vozili registrirala in zavarovala.

15Pritožbeno sodišče tovrstne očitke zavrača. Strošek zavarovanja za obe sporni vozili za obdobje sedmih let (pri čemer niti ni jasno, zakaj tožeča stranka zavarovanje vtožuje za obdobje sedmih let, če sta pravdni stranki medsebojno sodelovali v obdobju od 31. 1. 2011 do 28. 10. 2015) v skupnem znesku 2.225,72 EUR ne more predstavljati škode, ki bi bila kakorkoli v vzročno posledični zvezi z (neutemeljeno) izredno odpovedjo, ki jo je podala tožena stranka. Kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče, gre za strošek poslovnega subjekta, ki je bil nujno potreben, da je sploh lahko uporabljala obe vozili za namen izpolnjevanja pogodbenih obveznosti kot se je zavezala s Pogodbo z dne 31. 1. 2011.

16Ker je torej prvostopenjsko sodišče zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo že iz zgoraj opisanih razlogov, se pritožbeno sodišče z ostalimi pritožbenim očitki o tem, da je bil zahtevek v tem delu ustrezno konkretiziran, ni ukvarjalo. Pripominja pa, da tožeča stranka s sklicevanjem na zavarovalno polico št. 10012134771 (ki naj bi veljala od dne 28. 8. 2014 dalje in iz katere naj bi izhajalo, da je bilo obračunsko obdobje določeno od 28. 2. 2014 do 28. 2. 2015), ki jo je predložila tožbi, svoje pomanjkljive trditvene podlage v tem postopku ni mogla nadomestiti. T. i. informativni dokazi, pri katerih manjkajo dejanske navedbe oziroma so le-te pavšalne in ki naj se izpeljejo zato, da bo njihova izvedba dala podlago za trditve, niso dovoljeni. Izvedba dokazov služi namreč dokazovanju (predhodno) zatrjevanih pravno relevantnih dejstev, ne pa dopolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage.

Izpad dohodka za 12 mesecev

17V zvezi z zahtevkom na plačilo 72.480,00 EUR zaradi izpada dohodkov za 12 mesecev za dve vozili (pri čemer naj bi bil po navedbah iz tožbe iz računa št. IE0018/2015, ki ga je tožeča stranka izstavila toženi stranki, razviden mesečni dohodek tožeče stranke za dve vozili, za katerega je bila na mesečni ravni prikrajšana zaradi protipravnega odstopa tožene stranke od Pogodbe) tožeča stranka v pritožbi sodišču prve stopnje uvodoma očita napačno stališče, da je odškodninski zahtevek tožeče stranke neutemeljen (tudi) iz razloga, ker je odgovornost tožene stranke v vsakem primeru omejena na povrnitev izgubljenega dobička za največ 30 dni, kolikor znaša redni odpovedni rok po Pogodbi (saj - kot pravi - v primeru redne odpovedi ne moremo govoriti o protipravnem ravnanju). Takšno stališče prvostopenjskega sodišča je po navedbah pritožnice tudi v nasprotju z njegovimi uvodnimi ugotovitvami, ki se nanašajo na temelj tožbenega zahtevka, in sicer da je bila izredna odpoved Pogodbe s strani tožene stranke podana neutemeljeno (kar po njenem mnenju pomeni, da je tožena (pravilno: tožeča) stranka upravičena do povračila izgubljenega dobička za 12 mesecev in ne zgolj za 30 dni).

18Odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi zahtevka v višini 72.480,00 EUR iz naslova izpada dohodkov je pravilna in zakonita in razlogov za drugačen sklep, kot ga je v zvezi s tem sprejelo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče ne vidi. Tudi če v tem primeru škoda izvira iz nedopustnega ravnanja tožene stranke, ki je - kot zatrjuje pritožnica - brez kakršnega koli utemeljenega razloga tožeči stranki podala takojšnjo izredno odpoved Pogodbe, je do izgubljenega dobička upravičena kvečjemu za 30 dni. Brez kakršnega koli utemeljenega razloga bi namreč lahko tudi redno odpovedala pogodbo, in sicer z odpovednim rokom zgolj 30 dni. Pri tem je potrebno poudariti, da na račun odškodnine stranka tudi ne sme biti obogatena.

19V nasprotju z navedbami pritožnice se je v celoti mogoče strinjati z oceno prvostopenjskega sodišča, da ima tožena stranka prav, ko navaja, da gre pri tej postavki premoženjske škode v višini 72.480,00 EUR za bolj ali manj za čez prst naračunani znesek domnevnih prihodkov tožeče stranke, pri čemer niti ni mogoče šteti, da predstavlja izgubljeni dobiček. Za izračun izgubljenega dobička je namreč potrebno upoštevati in od zneska prihodkov odšteti tudi stroške in druge z njimi povezane izdatke³, česar pa tožeča stranka v tem postopku ni storila.

20Pri ugotavljanju izgubljenega dobička v smislu tretjega odstavka 168. člena OZ (v primeru, ko je oškodovanec pred spornim obdobjem že opravljal enako dejavnost) se upošteva razlika med prihodki, ki bi jih ustvaril oškodovanec, in odhodki, ki bi mu s tem v zvezi nastali, tožeča stranka pa po pravilnih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča konkretizirane trditvene podlage glede slednjih ni podala. V tožbi se je zgolj splošno sklicevala na račun, iz katerega naj bi bil razviden mesečni dohodek⁴ tožeče stranke (za katerega naj bi bila na mesečni ravni prikrajšana zaradi protipravnega odstopa tožene stranke od Pogodbe), na ugovore tožene stranke iz odgovora na tožbo, da navedeni prihodki ne predstavljajo izgubljenega dobička in da bi slednjega lahko izkazal zgolj na način, da bi od zneska prihodkov odštel stroške in druge z njim povezane izdatke, pa je odgovorila, da tožena stranka stroškov in izdatkov, ki naj bi jih bilo potrebno upoštevati, ni specificirala, zaradi česar se tožeča stranka do njih niti ne more opredeliti (list. št. 51). Predlagala je izvedbo dokaza z izvedencem ekonomske stroke. V vlogi z dne 4. 10. 2017 je navedla še, da je imela pri svojem poslovanju pozitivne rezultate, saj je opravljanje dejavnosti prinašalo pozitiven učinek na njeno premoženje.

21Tožeča stranka je šele na poziv sodišča, da naj glede višine zahtevka dopolni tožbeno trditveno podlago, zlasti glede postavke "izpad dohodka v znesku 72.480,00 EUR", navedla (kar pomeni, da njen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva ni pozvalo na dopolnitev morebitno manjkajočih navedb, ni utemeljen), da je omenjeno postavko izračunala na podlagi mesečnega dohodka tožeče stranke za dve vozili, ki pa ga je treba znižati za strošek bencina (200,00 EUR za eno, 400,00 EUR pa za drugo vozilo), na letni ravni 120,00 EUR iz naslova vinjete in mesečno stroški delavca v višini 1.000,00 EUR za posameznega delavca, ki je opravljal prevoze.

22Tudi po stališču pritožbenega sodišča to ni dovolj. Tožeča stranka v tem postopku ni navedla (dovolj) podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti izgubljeni dobiček. (Višine) dobička niti ni zatrjevala. Znesek, ki ga je navedla v tožbi, predstavlja dohodek - tudi sama ga je tako opredelila. Poleg tega je (kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje) sama zatrjevala, da so ji poleg stroškov, ki so povzeti v predhodnem odstavku, nastajali še stroški z registracijo, vzdrževanjem in servisiranjem spornih vozil. Ker presoja, ali posamezni odhodki tožeče stranke, ki bi jih imela v spornem obdobju, zmanjšujejo njen izgubljeni dobiček, sodi v okvir preizkusa materialnega prava, sodišče prve stopnje pri tem torej ni moglo upoštevati zgolj tistih odhodkov, ki jih je tožeča stranka opredelila kot odhodke, ki zmanjšujejo izgubljeni dobiček, če je že iz trditev same tožeče stranke izhajalo, da bi na rezultat poslovanja tožeče stranke nujno vplivali tudi drugi stroški, povezani z opravljanjem te dejavnosti⁵. Pritožbeni očitek, da ne drži obrazložitev prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka opredelila le nekatere od stroškov, zato ni utemeljen. K temu je dodati, da so bile navedbe o stroških (tistih, ki jih tožeča stranka je navedla) tudi sicer zelo pavšalne in dokazno nepodprte.

23Sklicevanje pritožnice na sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 45/2014 v smislu, da je bila njena trditvena podlaga v zvezi z izgubljenim dobičkom dovoljšnja⁶, ni utemeljeno. Ta sicer res vsebuje poudarek, da zahteva po konkretizaciji navedb o višini škode ne more iti tako daleč, da bi se od stranke zahtevala natančna opredelitev prav vsake posamezne postavke v izračunu škode, po njeni višini in podlagi. Od stranke se zahteva, da poda osnovne/izhodiščne podatke za izračun škode, presoja resničnosti takšnih podatkov ob (konkretnih) ugovorih nasprotne stranke pa lahko nadalje vpliva le na utemeljenost tožbenega zahtevka kot posledico dokaznega postopka in ne na sklepčnost tožbe. Ker pa je v njej pojasnjeno tudi (kar je pritožbeno sodišče predhodno že obrazložilo), - da sta izhodiščna podatka za izračun (dejanskega) dobička po škodnem scenariju dva: podatek o prihodkih in podatek o stroških poslovanja oškodovanca, - da mora tožeča stranka ob zatrjevanem doseženem dobičku iz poslovanja podati/opredeliti vsaj ti dve oporni točki, na temelju katerih je mogoče njen izračun preveriti, in - da je v primeru, če manjkata ti dve oporni točki, o tožbenem zahtevku mogoče odločiti po pravilu o trditvenem in dokaznem bremenu. Tožeča stranka pa v obravnavanem primeru podatkov o (vseh) stroških ni navedla in torej ni navedla že osnovnih podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti višino izgubljenega dobička, zato presoje iz 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe ne more omajati.

24Ker tožeča stranka v zvezi z višino izgubljenega dobička na odhodkovni strani svojega trditvenega bremena ni zmogla, pa v nadaljevanju pritožbe tudi neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaz z izvedencem. V tožničini spoznavni sferi so tista relevantna dejstva, s katerimi lahko utemelji svoj odškodninski zahtevek iz naslova izgubljenega dobička, zato bi jih v postopku prve stopnje morala najprej zatrjevati nato pa še dokazati. Njene pomanjkljive trditvene podlage ugotovitve izvedenca ne bi mogle nadomestiti. Če bi sodišče prve stopnje dokaz z izvedencem izvedlo, bi šlo za t. i. informativni dokaz, ki pa v pravdnem postopku ni dovoljen.

25Navedbe pritožnice, da pravdni stranki nista strokovnjaka, ki bi znala povedati, kateri so tisti dokazi, ki so potrebni za dokazovanje izpada dohodka, so neutemeljene. Tožeča stranka bi morala v tem postopku najprej podati ustrezno trditveno podlago za ugotavljanje zatrjevanega izgubljenega dobička in predložiti dokaze, ki bi izkazovali zatrjevane prihodke in odhodke. Šele na podlagi teh pa bi bilo sodišče prve stopnje eventualno dolžno angažirati izvedenca, da preveri izračun dejanskega dobička. Brez ustrezne trditvene podlage se torej v tem primeru ne more utemeljeno sklicevati na določbo 252. člena ZPP, da se lahko (šele) na zahtevo izvedenca izvedejo (tudi) dodatni dokazi, da se ugotovijo okoliščine, ki so pomembne, da bi si mogel izvedenec ustvariti mnenje.

26Tožeča stranka izgubljenega dobička končno ni mogla utemeljiti niti s posplošenim zatrjevanjem, da je imela pri svojem poslovanju pozitivne rezultate. Kaj bi morala trditi in dokazati, je pritožbeno sodišče že večkrat pojasnilo. Da o pozitivnih rezultatih, na podlagi katerih bi lahko sklepali na dobiček (in to v višini, kot ga zatrjuje tožeča stranka), ni mogoče sklepati, pa je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tožeča stranka ni konkretizirano ovrgla ugovornih navedb tožene stranke, da je tožeča stranka imela v celem letu 2015 zgolj 3.288,00 EUR podjetnikovega dohodka, torej letnega zaslužka, in da je v letu 2014 poslovala celo z izgubo v višini 28.918,00 EUR. Prav tako tožeča stranka ni konkretizirano odgovorila na toženkine navedbe v smeri, da je prišlo v letu 2015 do dobička v višini 3.000,00 EUR iz razloga izrednega dohodka - tj. prodaje osnovnih sredstev, obeh vozil (da je do prodaje prišlo, pa je tožeča stranka izrecno priznala - list. št. 49).

Glede zavrnitve dokaznih predlogov

27Tožeča stranka v nadaljevanju pritožbeno izpostavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga za postavitev izvedenca marketinške stroke, ki bi lahko podal izvid in mnenje o tem, koliko znaša nadomestilo za reklamiranje na spornih vozilih v sedmih letih, prav tako ne do predloga postavitve izvedenca avtomobilske stroke, ki bi lahko podal izvid in mnenje o tem, kakšna je cena novih vozil, s katerimi je tožeča stranka opravljala svojo dejavnost.

28Če sodišče razumno in obrazloženo oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Vendar mora sodišče v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP). Če tega ne stori v samem sklepu, je dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni odločbi.⁷

29Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru ravnalo v skladu z navedenimi zahtevami. Ker je že na naroku za glavno obravnavo dne 10. 1. 2018 v dokaznem sklepu navedlo, da je ostale dokazne predloge zavrnilo iz razloga nepotrebnosti, se mu do dokazov, ki jih pritožbeno izpostavlja tožeča stranka, v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni bilo potrebno dodatno opredeljevati. Poleg tega pa je glede na ostale razloge izpodbijane sodbe tudi očitno, da gre za neutemeljene dokazne predloge o pravno nepomembnih dejstvih.

30Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje B. B. in C. C., ki bi znala več povedati o sestanku z dne 28. 10. 2015, na katerem so se vodilni pri toženi stranki že odločili o podaji izredne odpovedi Pogodbe tožeči stranki, ni utemeljena. Ker je sodišče prve stopnje že na podlagi izvedbe ostalih dokazov ugotovilo, da je tožena stranka izredno odpovedala Pogodbo z dne 31. 1. 2011, in sicer neutemeljeno, omenjenih dokazov ni bilo dolžno izvajati. Prav tako ne dokaza z zaslišanjem priče D. D. Zaradi pomanjkanja vzročne zveze med neutemeljeno odpovedjo Pogodbe in stroškom poslikave (kot vtoževano škodo) je sodišče prve stopnje dokaz z zaslišanjem priče E. E. pravilno zavrnilo.

31Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožeče stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je sodba uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

32Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo pa krije sama tožena stranka, saj ti stroški za pritožbeni postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

¹ Izredna odpoved Pogodbe z dne 28. 10. 2015, ki je začela učinkovati dne 31. 10. 2015.
² Tožeča stranka v tožbi navaja, da je morala oba zneska kriti sama, skladno z določili 12. člena Pogodbe.
³ Kar smiselno navaja tudi sama pritožnica prek sklicevanja na odločbo VSL I Cpg 1554/2014.
⁴ Tožeča stranka sama pravi, da gre za dohodek in ne za dobiček.
⁵ Prim. III Ips 65/2015.
⁶ Naj bi zatrjevala konkretne številke ter opisno pojasnila prihodkovno in stroškovno strukturo poslovanja ipd. - prim. navedbe na 11 strani pritožbe.
⁷ Prim. VDSS sklep Pdp 1060/2016.