UPRS Sklep I U 1383/2019-6

Tožba se zavrže.

1Tožnik je sam vložil tožbo 28. 8. 2019, v kateri predlaga, da: (1.) se toženki naloži, da v roku, ki ga določi sodišče, v postopku brezplačne pravne pomoči, ki ga toženka vodi pod BPP 615/2019, odloči o vlogi tožnika brez privolitve Centra za socialno delo (v nadaljevanju: CSD) kot skrbnika v skladu s tč. 11 odločbe USRS z dne 2. 6. 2016, Up-619/15, saj je tožnikova poslovna sposobnost ohranjena v celoti, (2.) naslovno sodišče ugotovi, da je bila tožniku kršena ustavna pravica v postopku ter (3.) se toženki v vsakem primeru naloži plačilo stroškov postopka po odredbi sodišča.

2V tožbi med drugim navaja, da ima poslovno sposobnost v celoti, kar potrjuje tudi dejstvo, da je Vrhovno sodišče 16. 5. 2019 v zadevah DoR 496/2018 in II DoR 502/2018 dopustilo revizijo, v zvezi s katerim prednostno poteka revizijski postopek pod opr. št. VS II Ips 84/2019. Stalni skrbnik še ni pravnomočno postavljen zaradi vloženega pravnega sredstva, zato CSD ne more opravljati nobenih skrbniških dejanj. Kljub navedenemu je po odločbi Ustavnega sodišča poslovna sposobnost tožnika še vedno v celoti ohranjena, kar potrjuje tudi dejstvo, da Ustavno sodišče redno odloča o vlogah tožnika tudi po sklepu o odvzemu poslovne sposobnosti. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, saj v skladu s sodno prakso (prim. VSL I Cp 1581/2017, VSL I Cp 1643/2015, I Cp 2175/2015, II Cp 2836/2015, VSM I Cp 1011/2015) odvzem poslovne sposobnosti učinkuje šele ex nunc, torej za prihodnost od pravnomočnega odvzema. Ustavno sodišče pa je v točki 11 odločbe Up-619/15 z dne 2. 6. 2016 ugotovilo, da je stranka poslovno sposobna vse do pravnomočnega končanja postopka postavitve rednega skrbnika, v katerem ima stranka pravico do pritožbe in upravnega spora. Od navedenega trenutka dalje učinkuje ex nunc začetek odvzema poslovne sposobnosti. Tožnik dodatno navaja, da poteka pred Okrajnim sodiščem postopek vrnitve poslovne sposobnosti, ki se vodi pod opr. št. U 745/2018.

3Sodišče je odločilo, kot izhaja iz izreka sklepa, iz naslednjih razlogov:

4V skladu z 80. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, pravdno sposoben, in če ni, ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik. V skladu s prvim odstavkom 77. člena ZPP lahko le stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna, sama opravlja pravdna dejanja.

5Iz uradnega zaznamka z dne 29. 8. 2019 in sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. N 385/2014, z dne 27. 11. 2017, ki se nahajata v sodnem spisu I U 1383/2019, je razvidno, da je bila tožniku s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani N 385/2014 (C1), ki je postal pravnomočen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 65/2018 z dne 17. 10. 2018, delno odvzeta poslovna sposobnost za vse aktivnosti povezane s sodnimi postopki pred splošnimi in specializiranimi sodišči.

6V zvezi s tožbenimi navedbami, da ima tožnik poslovno sposobnost v celoti, sodišče pojasnjuje, da v skladu z ustaljeno (civilno) sodno prakso, na katero se sklicuje tudi sam tožnik, je pravdna sposobnost vezana na poslovno sposobnost ter da do izgube pravdne sposobnosti pride šele s pravnomočnim odvzemom poslovne sposobnosti, saj je sklep o odvzemu poslovne sposobnosti konstitutivne narave in učinkuje le za naprej (ex nunc). Odvzem poslovne sposobnosti torej začne učinkovati, ko postane sklep o odvzemu poslovne sposobnosti pravnomočen. Dejstvo, ali ima oseba, kateri je poslovna sposobnost odvzeta, postavljenega skrbnika, na učinkovanje odvzema poslovne sposobnosti nima vpliva. Kot že navedeno v predhodni točki obrazložitve je sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. N 385/2014, o delnem odvzemu poslovne sposobnosti postal pravnomočen 17. 10. 2018, kar nadalje z drugimi besedami pomeni, da tožnik od tega dne dalje nima poslovne sposobnosti.

7Neutemeljene so tožnikove navedbe, da je Ustavno sodišče v 11. točki odločbe Up-619/15 ugotovilo, da je stranka poslovno sposobna vse do pravnomočnega končanja postavitve rednega skrbnika, saj iz navedene ustavne odločbe slednje ne izhaja. Ustavno sodišče je v zadevi Up-619/15 odgovarjalo na vprašanje, ali sklep o prekinitvi postopka dodelitve brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) pomeni odločitev o pravici ali pravni koristi. V sporni 11. točki odločbe je Ustavno sodišče pojasnilo, da je pristojni organ prekinitve postopka dodelitve BPP vezal bodisi na pravnomočnost sklepa nepravdnega sodišča o koncu postopka za odvzem poslovne sposobnosti bodisi na postavitev zakonitega zastopnika. S tem v zvezi je citiral določbo 48. in 52. člena Zakona o nepravdnem postopku ter prvi odstavek 206. in prvi odstavek 219. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Dodatno je pojasnilo, da ima posameznik v zvezi s postavitvijo pod skrbništvo osebi, ki ji je bila po odločbi sodišča odvzeta poslovna sposobnost, poleg pravice do pritožbe še dodatno sodno varstvo v upravnem sporu. Iz navedenega je torej razvidno, da je Ustavno sodišče zgolj pojasnilo, v katerih primerih je sodno varstvo zagotovljeno, ni pa se ukvarjalo z vprašanjem, od katerega trenutka dalje je oseba brez (delne) poslovne sposobnosti.

8V zvezi z navedbo tožnika, da ima poslovno sposobnost v celoti, kar naj bi potrjevalo dejstvo, da je Vrhovno sodišče 16. 5. 2019 v zadevah DoR 496/2018 in II DoR 502/2018 dopustilo revizijo, sodišče pojasnjuje, da se navedeni predlog za dopustitev revizije kot tudi revizijsko vprašanje nanašata na vprašanje tožnikovega delnega odvzem poslovne sposobnosti za vse aktivnosti, povezane s sodnimi postopku pred splošnimi in specializiranimi sodišči. Sodišče pojasnjuje, da v skladu s pravno teorijo¹ in (civilno) sodno prakso² ima vsak procesno sposobnost, da samostojno vloži pravno sredstvo v sporu o procesni sposobnosti, torej v sporu, kjer se posamezniku zanika njegova procesna sposobnost. Slednje pa ne velja za obravnavani primer, saj gre za upravni spor o dodelitvi brezplačne pravne pomoči.

9Navedbe tožnika, da poteka pred Okrajnim sodiščem postopek vrnitve poslovne sposobnosti, ki se vodi pod opr. št. U 745/2018, niso relevantne, saj zgolj uvedba postopka vrnitve poslovne sposobnosti še ne pomeni pridobitve poslovne sposobnosti. Prav tako kot sklep o odvzemu poslovne sposobnosti je tudi sklep o vrnitvi poslovne sposobnosti konstitutivne narave, kar pomeni, da oseba, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost slednjo pridobi, ko postane sklep o vrnitvi poslovne sposobnosti pravnomočen. V obravnavani zadevi tožnik ni z ničemer izkazal, da bi postopek vrnitve poslovne sposobnosti potekal, niti da bi bil pravnomočno zaključen, saj v zvezi z navedenim ni predložil nobenega dokazila. Dokler tožnik s pravnomočnim sklepom ne izkaže, da je ponovno pridobil popolno poslovno sposobnost, na podlagi navedenega velja, da mu je poslovna sposobnost delno odvzeta.

10Ker je bila tožniku s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani N 385/2014 delno odvzeta poslovna sposobnost za vse aktivnosti povezane s sodnimi postopki pred splošnimi in specializiranimi sodišči, poslovna sposobnost pa mu še ni bila vrnjena, tožnik v skladu z drugim odstavkom 77. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 za navedene aktivnosti oziroma dejanja nima poslovne sposobnosti, s tem pa tudi ne pravdne sposobnosti. Ker ne more samostojno nastopati pred sodišči, tudi ne more sam opravljati procesnih dejanj v upravnem sporu, zato ga mora v skladu s 78. členom ZPP v sodnem postopku vselej zastopati njegov zakoniti zastopnik, ki je določen z zakonom ali z aktom, izdanim na podlagi zakona – skrbnik.

11Iz podatkov v sodnem spisu je razvidno, da je CSD 12. 3. 2019 z odločbo št. 1221-67/2018-LJCEN-09 postavil tožniku skrbnika, vendar je tožnik zoper navedeno odločbo vložil pritožbo, o kateri Ministrstvo še ni odločalo, zato odločba še ni dokončna in pravnomočna. Slednje pomeni, da odločitev o postavitvi skrbnika skrbnika tožniku še ni dokončna in pravnomočna. Odločitev o postavitvi skrbnika tožniku še ni postala dokončna, četudi skrbnika tožnik potrebuje zaradi delnega odvzema poslovne sposobnosti, zaradi česar v obravnavanem postopku ne more sam opravljati nobenih procesnih dejanj.

12.Drugi odstavek 81. člena ZPP določa, da kadar sodišče ugotovi, da stranka nima zakonitega zastopnika ali da zakoniti zastopnik nima posebnega dovoljenja, če je to potrebno, da organ, pristojen za socialne zadeve, postavi skrbnika pravdno nesposobni osebi, oziroma zahteva od zakonitega zastopnika, naj si priskrbi posebno dovoljenje, ali pa ukrene, kar je potrebno, da bi bila pravdno nesposobna stranka pravilno zastopana. V skladu s tretjim odstavkom 81. člena ZPP lahko sodišče da stranki rok za odpravo pomanjkljivosti. V skladu s petim odstavkom 81. člena ZPP sodišče zavrže tožbo, če se omenjene pomanjkljivosti ne dajo odpraviti ali če brez uspeha preteče dani rok in če pa so pomanjkljivosti take, da onemogočajo nadaljnjo pravdo, zavrže tožbo.

13Ker je bila tožniku delno odvzeta poslovna sposobnost in je bil v času vložitve predmetne tožbe brez skrbnika, je sodišče s sklepom I U 1383/2019-4 z dne 4. 9. 2019 tožniku v skladu z določili Družinskega zakonika³ kot skrbnika za poseben primer postavilo A.A. (I. točka izreka). Ker mora v skladu z drugim odstavkom 295. člena in prvim odstavkom 245. člena Družinskega zakonika skrbnik soglašati z vloženo tožbo v obravnavanem upravnem sporu oziroma presoditi, ali je upravni spor tožniku lahko v korist, in če meni, da je, bo v postopku tudi zastopal njegove interese, je sodišče postavljenemu skrbniku za poseben primer naložilo, naj v roku 15 dni izjavi, ali podaja odobritev k vloženi tožbi (II. točka izreka).

14Navedeni sklep je bil skupaj s predmetno tožbo vročen postavljenemu skrbniku za posebni primer A.A. dne 11. 9. 2019. Slednji pa ni v danem 15-dnevnem roku, ki se je iztekel 27. 9. 2019, niti vložil pritožbe zoper sklep o postavitvi skrbnika za poseben primer niti ni izrecno izjavil, ali podaja odobritev k vloženi tožbi, česar tudi ni storil vse do izdaje tega sklepa.

15Ugotovljena pomanjkljivost tožbe, ki jo je v zadevi vložil sam tožnik, čeprav za to ni procesno sposoben, torej zaradi brez uspeha pretečenega sodno določenega roka ni bila niti naknadno odpravljena. Ker je ta pomanjkljivost takšne narave, da onemogoča tudi nadaljnji postopek, je sodišče na podlagi petega odstavka 81. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožbo zavrglo. Na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1⁴ v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 36. člena ZUS-1 je v postopku predhodnega preizkusa te tožbe odločala predsednica senata in s tem sklepom tožbo zavrgla.

16Tožnik je v tožbi tudi zaprosil za oprostitev plačila sodne takse, o čemer sodišče ni odločalo, saj se v postopkih obravnavanja brezplačne pravne pomoči sodne takse ne plačajo (četrti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah).

¹ A. Galič: Zakon o pravdnem postopku, GV Založbe, str. 354.
² VSL sklep II Cp 3106/2015 z dne 9. 12. 2015.
³ Družinski zakonik se je v skladu z 305. členom začel uporabljati 15. 4. 2019. Tožba v obravnavani zadevi je bila vložena 28. 8. 2019, to je po začetku veljavnosti družinskega zakonika, zato je sodišče skrbnika za poseben primer postavilo v skladu z določili Družinskega zakonika.
⁴ 3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1 določa, da se tožba zavrže, če tožnik ne more biti stranka v postopku.