VSRS Sklep X DoR 91/2019-6

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je treba tretji odstavek 221. člena CZS v zvezi z 243. in 245. členom CZS razlagati na način, da pojem „pritožbeni postopek“ poleg pritožbenih postopkov, v katerih se odloča o zakonitosti odločbe carinskega organa, vključuje tudi postopek z revizijo, v katerem se odloča o zakonitosti pravnomočne sodne odločbe in v katerem se ne more izpodbijati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja?

1Upravno sodišče Republike Slovenije je s sklepom v skupno obravnavanje združilo štiri tožbe, vložene zoper odločbe Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4242-43/2016-19, DT 4242-45/2016-19, DT 4242-44/2016-20 in DT 4242-42/2016-23, vse z dne 26. 2. 2016, in jih s sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Z navedenimi odločbami so bile tožniku kot glavnemu zavezancu v postopku naknadne vknjižbe uvoznih dajatev odmerjene uvozne dajatve (carina, trošarina in DDV), skupaj z obrestmi.

2Sodišče prve stopnje je po opravljeni glavni obravnavi presodilo, da niso izpolnjeni pogoji iz določbe b) točke drugega odstavka 220. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju CZS), ki določa, kdaj se naknadna vknjižba carinskega dolga ne opravi. Trije pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno, in sicer 1. da dajatve niso bile pobrane po napaki pristojnih organov, 2. napaka, ki so jo ti storili, mora biti taka, da je oseba, zavezana plačilu, ki je ravnala v dobri veri, ni mogla spoznati in 3. ta oseba je morala upoštevati vse določbe veljavne zakonodaje v zvezi s carinskimi deklaracijami. Po presoji sodišča prve stopnje je s tem, ko je bil v računalniškem tranzitnem sistemu (NCTS) potrjen zaključen tranzit, čeprav so tovornjaki v Romunijo prišli prazni, prišlo do napake carinskih organov, nista pa izpolnjena nadaljnja pogoja iz b) točke drugega odstavka 220. člena CZS. V tej zvezi se tožniku očita premajhna skrbnost pri izvedbi prevoza in preverjanju naročnika, čeprav ima tožnik dolgoletne izkušnje na področju izvedbe tranzitnih poslov in poseben položaj kot imetnik dovoljenja za uporabo skupnega zavarovanja v tranzitnih postopkih.

3Tožnik je na Vrhovno sodišče vložil predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in predlagal, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo zaradi več pomembnih pravnih vprašanj.

4Predlog za dopustitev revizije je delno utemeljen.

5Vrhovno sodišče je presodilo, da so glede vprašanja, navedenega v izreku tega sklepa, izpolnjeni pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, zato je tožnikovemu predlogu v tem delu ugodilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

6Dopuščeno vprašanje se nanaša na razlago pojma „pritožbeni postopek“ iz tretjega odstavka 221. člena CZS, od katerega je odvisen nastop zastaranja carinskega dolga. Vrhovno sodišče je vprašanje zadržanja oziroma odložitve teka zastaralnega roka v carinskih postopkih že obravnavalo v sodbi X Ips 43/2016 z dne 24. 10. 2018 in sprejelo stališče, da zastaralni roki ne tečejo tako v času odločanja o pritožbi kot tudi v času odločanja o drugih pravnih sredstvih zoper odločitev prvostopenjskega carinskega organa. Ni pa Vrhovno sodišče v navedeni sodbi izrecno odgovorilo na jedro problema v obravnavani zadevi, in sicer, ali triletni zastaralni rok ne teče tudi v času odločanja Vrhovnega sodišča o reviziji kot izrednem pravnem sredstvu. Odgovor na navedeno vprašanje je pomemben za enotnost in razvoj sodne prakse, saj sedaj veljavna Uredba (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (CZU) v tretjem odstavku 103. člena podobno ureja tek zastaralnega roka kot prej veljavni CZS (tek rokov se zadrži od dne vložitve pritožbe, dokler traja pritožbeni postopek), zato se zastavljeno vprašanje nanaša na večje število bodočih primerov.

7Glede ostalih vprašanj Vrhovno sodišče revizije ni dopustilo, saj zanjo niso izpolnjeni zakonski pogoji.