VSRS Sodba II Ips 259/2018

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh tožeči stranki povrniti 872,04 EUR stroškov revizijskega postopka.

1Tožnik se je poškodoval v delovni nezgodi 5. 8. 2011, ko je po nalogu delodajalca A. d. o. o., zavarovanca tožene zavarovalnice, čistil odprtino za opazovanje taline na degazacijskem pokrovu ponovčne peči za vakuumiranje jekla, in sicer je z 10 kg težkim železnim kopjem dolžine 3 do 4 metre močno udarjal po ostankih žlindre, ki je mašila odprtino notranje strani pokrova; pri tem se je nenadoma odkrušil material v odprtini, tožnik pa je z levo roko udaril v zgornji rob odprtine.

2Zaradi poškodbe je tožniku nastala nepremoženjska škoda; za strah ter za prestane in bodoče telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti mu je sodišče prve stopnje prisodilo denarno odškodnino, drugostopenjsko sodišče pa je pritožbo tožene stranke, ki je uveljavljala, da je odškodnina previsoka, zavrnilo.

3Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 104/2018 z dne 26. 7. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali sta nižji sodišči v konkretni zadevi pravilno prisodili odškodnino iz naslova nepremoženjske škode.

4Toženka v dopuščeni reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbi nižjih sodišč spremeni in odškodnino »po vseh postavkah« zniža na raven primerne in pravične odškodnine ter naj tožniku naloži povrniti ji stroške revizijskega postopka.

5Revizija toženke je bila vročena tožniku, ki je nanjo obrazloženo odgovoril in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj jo zavrne. Zahteval je povrnitev stroškov revizijskega postopka.

Ugotovljeno dejansko stanje

6Tožnik ni utrpel vidnih poškodb skeleta, pač pa je utrpel udarnino v predel koželjnične strani zapestja, zaradi česar je prišlo do poškodbe perifernega dela vezivno hrustančne ploščice v stiku med koželjnico in podlahtnico leve roke, nastopila je vnetna reakcija tetiv in njihovih ovojnic na levi roki, poleg tega je utrpel manjšo poškodbo medialnega živca leve roke.

7Zdravljenje (med katerim je bil 19 mesecev v bolniškem staležu) je trajalo dve leti in pol; vključevalo je jemanje protibolečinskih zdravil, številne blokade, 4 operacije, 4 sklope fizioterapije, dvakrat je nosil opornico in dvakrat longeto, podvržen je bil lokalnim in splošni anesteziji, vse s ciljem odpraviti bolečino, ki je bila nastala zaradi vnetja (predvsem) tetivnih ovojnic in njegovih posledic.¹

8Tožnik je trpel srednje hude bolečine v skupnem trajanju 2 tedna, občasne srednje hude bolečine do 4 ure dnevno 3 mesece, občasne srednje hude bolečine do 1 ure dnevno 6 mesecev, stalne lahke bolečine 4 mesece, občasne lahke do 4 ure dnevno 6 mesecev in občasne lahke do 1 ure dnevno 3 leta. Po zaključenem zdravljenju ne bodo izzvenele, saj dolgotrajno zdravljenje ni prineslo pričakovanih rezultatov: pri obremenitvah se bolečine še pojavljajo in bodo ena od trajnih posledic poškodbe. Pojavljale se bodo pri fizičnih delih z levo roko, in sicer pri delih z vibracijskimi stroji, pri udarjanju z levico in orodjem, pri prenašanju, dvigovanju in potiskanju težkih bremen, pri naslanjanju na nazaj upognjeno dlan, pri nenadnih in sunkovitih zasukih roke, pri poklepu na brazgotino na koželjnični strani podlahti in bodo praviloma lahke, lahko pa (izjemoma) tudi srednje hude.²

9Ob poškodbi je tožnik utrpel intenziven, a kratkotrajen primarni strah, sekundarni strah pa je bil dolgotrajen, saj zdravljenje tudi po več operacijah ni prineslo pričakovanega izboljšanja. Utemeljeno je bil zaskrbljen za izid zdravljenja.

10Zaradi pekočih bolečin v končnem delu koželjnice in v poteku tetiv, ki so posledica vnetja, je zmanjšana funkcionalnost leve roke. Zmanjšana je sposobnost dolgotrajnih napornih del z levo roko, prenašanja in dvigovanja od 5 kg težjih bremen in potiskanja težjih bremen, dela z vibracijskimi in drugimi stroji (vrtalnim, žago, koso), naslanjanja na levo roko oziroma zapestje, zasukov proti uporu. Zaradi bolečin, za 50 % omejene gibljivosti in mravljinčenja ni bil več sposoben opravljati prejšnjega dela, bil je spoznan za invalida II. kategorije in se je zaposlil pri drugem delodajalcu na delovnem mestu, kjer mu je omogočeno, da ne uporablja leve roke (vozi transportni vlakec ali viličarja le z desnico), opustil je karate in gorsko kolesarjenje. Le majhno je funkcionalno zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti zaradi občasnega mravljinčenja in zmanjšanja občutka za dotik v prvih treh prstih levice, zaradi česar je občasno zmanjšano sposoben za prijemanje in dobro občutenje predmetov z njo.³ Prikrajšanja tožnika prizadevajo v vseh sferah življenja, zato duševno trpi. Ob sojenju je bil v srednjih letih (ob poškodbi je imel 17 let delovne dobe) in bo duševne bolečine trpel še približno 40 let.

Povzetek bistvenih revizijskih navedb

11Drugostopenjskemu sodišču revidentka očita, da ni upoštevalo načela objektivizacije višine odškodnine. Poudarja, da tožnik ni utrpel poškodbe skeleta, pač pa le udarnino tetiv in njihovih ovojnic, ki so bile operativno odstranjene, mravljinci v prstih pa so verjetno posledica manjše poškodbe medialnega živca. Izvedenec je ugotovil, da je zapestje brez otekline, boleč je le pritisk na nastavek koželjnice, ne pa tudi stik med dlančnicami in koželjnico, med karpalnimi kostmi ni nestabilnosti, upogib zapestja nazaj in navzdol je normalen in je tožnik bolečine zatrjeval le v skrajnih legah. Povzema ugotovitve izvedenca o trajanju in intenziteti telesnih bolečin, ki jih je upoštevalo sodišče in poudarja, da hudih bolečin tožnik sploh ni trpel. Glede na navedeno in ker je desničar, poškodovano pa je imel levo roko in bo aktivnosti lahko prilagodil, je odškodnina iz naslova telesnih bolečin v višini 10.000,00 EUR previsoka, kar potrjujeta odločitvi v zadevah II Ips 348/2002 in II Ips 716/2006.

12Primerna odškodnina za strah bi znašala največ 1.000,00 EUR. Ni ugotovljeno, da bi bil tožnikov strah intenziven in dolgotrajen, dalj časa trajajoče zdravljenje je pri njem povzročilo le zaskrbljenost, torej strah lahke intenzitete. V zadevi II Ips 716/2006 je bila oškodovanki, ki je utrpela parezo roke z ohromitvijo moči in gibljivosti, zaradi česar roke ne more dvigniti, odmerjena odškodnina v višini 1,2 povprečne neto plače.

13Previsoka je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Primerna in skladna s sodbama II Ips 366/2000 in II Ips 507/2007, v katerih je bilo oškodovancema za celo težje poškodbe zapestij prisojena odškodnina v višini 10 oziroma 11 povprečnih neto plač, bi bila odškodnina v višini 8.000,00 EUR in ne 15.000,00 EUR. Občasnega mravljinčenja, ki zmanjšuje občutek za dotik v prvih treh prstih in za prijemanje, izvedenec z objektivno metodo ni mogel ugotoviti, pa tudi sicer gre le za majhno funkcionalno omejitev. V katerih situacijah in pri katerih gibih prihaja do nenadnega mravljinčenja roke, je mogoče sklepati le iz izpovedi tožnika, objektivno tega izvedenec ni mogel potrditi. Zmanjšana fizična moč roke ni posledica poškodbe živcev ali mišic, pač pa je posledica bolečin. Izvedenec je podal mnenje, pri katerih delih je tožnik omejen, med njimi pa ni opravil, o katerih je izpovedal tožnik, kot so vožnja avtomobila, preprosta gospodinjska dela kot je odpiranje kozarca, rezanje salame in podobno; ta dela lahko tožnik kot desničar opravi z desnico.

Povzetek bistvenih navedb odgovora na revizijo

14Tožnik v zvezi z odškodnino za telesne bolečine trdi, da je tožena stranka revizijo utemeljevala z dejstvi, ki jih nižji sodišči nista ugotovili, na primer o tem, da naj bi bilo tožnikovo zapestje brez otekline, da ni bolečin ob pritisku na stik med dlančnicami in koželjnico, da ni omejitve upogiba zapestja navzdol in nazaj, da bi tožnik lahko zmanjšal bolečine s prilagoditvijo aktivnosti, da je tožnik desničar, da naj ne bi prestajal hudih telesnih bolečin. Povzema ugotovitve izvedenca o trajanju in intenziteti bolečin, posebej pa poudarja še nevšečnosti med zdravljenjem, kot so številni pregledi v različnih specialističnih ambulantah, rtg slikanja, EMG preiskave, CT preiskavo, dolgotrajno imobilizacijo, dolgotrajno mirovanje, hlajenje in kopanje poškodovanega dela telesa, blokade, jemanje protibolečinskih sredstev (navaja, da so se bolečine stopnjevale vse do četrte operacije, Naklofen pa mora še vedno jemati).

15Trditve toženke, da tožnikov strah ni bil (dovolj) intenziven in dolgotrajen, so prepozne, pa tudi neutemeljene. Ob škodnem dogodku je tožnik utrpel intenziven strah, ki je bil sicer res kratkotrajen, a je nato do leta 2014 trpel lahek do srednje močan strah za izid zdravljenja. Zato odškodnina ni previsoka. Sklicevanje toženke na zadevo II Ips 716/2006 je neprimerno, saj gre za zadevo, v kateri je oškodovanka strah trpela krajši čas od tožnika.

16Tudi revizijo glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožena stranka opira na dejanske trditve, glede katerih je prekludirana, na primer na trditve, da občasnega nenadnega mravljinčenja ni bilo mogoče objektivno potrditi, da spremembe, opisane ob artroskopiji, ne povzročajo težav, da tožnik nima težav pri vožnji avtomobila, pri gospodinjskih delih in pri vseh vsakdanjih opravilih, ker jih kot desničar lahko opravi z desno roko in podobno. Sodna praksa, na katero se sklicuje, se ne nanaša na primerljive škode oziroma njihove obsege. Poudarja, da je trajno omejen na vseh področjih življenja in se sklicuje na sodbe II Ips 352/2000, II Ips 912/2006, II Ips 441/99, II Ips 726/95 in II DoR 126/2012, ki po njegovem mnenju potrjujejo njegovo stališče, da odškodnina v obravnavani zadevi ne odstopa od sodne prakse.

Obseg preizkusa pravnomočne sodbe

17Vrhovno sodišče lahko v skladu z določbo drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku ( v nadaljevanju ZPP) preizkusi sodbo sodišča druge stopnje samo glede revizijsko dopuščenega vprašanja. V obravnavanem primeru torej glede primernosti višine odškodnine za pretrpljene in bodoče telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter za strah, na pa tudi za duševne bolečine zaradi skaženosti, saj revizija glede odškodnine za to obliko nepremoženjske škode ni bila vložena.

Pravna podlaga

18Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine so določbe 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu. Drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter preprečitev take odmere odškodnine, ki bi (glede na pretirano višino) podpirala težnje, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Presoja utemeljenosti revizije

19Revizija ni utemeljena.

20Ključen revizijski očitek je, da sta nižji sodišči zmotno uporabili načelo objektivizacije višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo s tem, ko je bilo tožniku prisojenih 15.000,00 EUR za pretrpljene in bodoče telesne bolečine, 1.500,00 EUR za strah in 15.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožena stranka svoj očitek utemeljuje s sklicevanjem na posamezne primere iz sodne prakse, v katerih so bile odškodnine za nepremoženjsko škodo oškodovancem prisojene v nižjih zneskih kot tožniku, čeprav so utrpeli hujše telesne poškodbe od tožnika; zanj posebej poudarja, da (za razliko od oškodovancev, s katerimi ga primerja) v škodnem dogodku ni utrpel poškodb skeleta, ampak udarnine. Zastopa torej tezo, da je odškodnina za nepremoženjsko škodo odmerjena v skladu z načelom objektivizacije tedaj, ko je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo drugim oškodovancem, ki so utrpeli primerljive poškodbe. Ta teza pa je materialnopravno zmotna.

21Odškodnino je mogoče prisoditi le za pravno priznane oblike nepremoženjske škode, ki jih OZ (taksativno) našteva v prvem odstavku 179. člena. Telesne poškodbe so poseg v osebno sfero oškodovanca, a same po sebi niso pravno priznana škoda, čeprav so lahko (in pogosto tudi so) vzrok ne le za nastanek nekaterih oblik nepremoženjske škode, temveč tudi odločilno vplivajo na njihovo intenziteto in trajanje. Predmet primerjave, ki jo zahteva uresničitev načela objektivizacije višine odškodnine v vsakem posameznem primeru, z drugimi primeri iz sodne prakse, tako ne more biti le vrsta in teža telesne poškodbe obravnavanega oškodovanca, pač pa vrsta, teža in trajanje (iz njih izvirajočih) pravno priznanih oblik nepremoženjskih škod (telesnih in duševnih bolečin in strahu). Vsebina te zahteve pride še posebej do izraza v primerih, ko pri posameznem oškodovancu telesna poškodba povzroči (upoštevno) milejše ali hujše ter kratkotrajnejše ali dolgotrajnejše telesne in duševne bolečine in strah kot pri primerjanih oškodovancih s primerljivimi poškodbami.

22V obravnavanem primeru je tožnik utrpel telesne poškodbe, omenjene v 7. točki obrazložitve; te res niso obsegale poškodb skeleta, a so mu povzročile telesno in duševno trpljenje in strah. Višina odškodnine za slednje je odvisna od njihove intenzitete in trajanja, to je od dejanskih okoliščin, ki jih je sodišče prve stopnje natančno raziskalo in obrazložilo. Na njegove ugotovitve je Vrhovno sodišče, ki jih je le v bistvenem povzelo v 7. do 11. točki obrazložitve te sodbe, vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP).

23Primerjave med tožnikovimi poškodbami drugih oškodovancev, pravno priznano škodo in odškodnino zanjo in med poškodbami in pravno priznano škodo in odškodnino zanjo nižji sodišči nista opravili, ker v bazi sodne prakse ni primera škode, ki bi nastala z enakovrstno telesno poškodbo. Po zgoraj pojasnjenem ta primerjava za pravilno uporabo načela objektivizacije odškodnine niti ni nujna. Sodišče prve stopnje je posamezne oblike tožnikove škode in odškodnine zanje primerjalo z istovrstnimi škodami oškodovancev v zadevah II DoR 126/2012, II Ips 912/2006, II Ips 872/2006, II Ips 896/2006, II Ips 44/99 in VII Ips 327/2008 in odškodninami zanje. Pri tem je poudarilo, da je tožnikovo odškodnino odmerilo glede na umestitev njegovega primera med hujše in milejše primere.

24V zvezi z odškodnino za telesne bolečine tožena zavarovalnica poudarja okoliščine, da tožnik ni utrpel poškodbe kostnih struktur, da ni trpel hudih telesnih bolečin in da bo s prilagoditvijo aktivnosti kot desničar lahko preprečil bolečine v levi roki. Da je odsotnost poškodbe kostnih struktur sama po sebi neodločilna, je že pojasnjeno zgoraj. Odsotnost hudih bolečin še ne pomeni, da je odškodnina odmerjena previsoko; pravilno je bilo upoštevano, da je tožnik (tudi po prejemu številnih blokad in jemanju drugih protibolečinskih sredstev) trpel do sojenja srednje hude in lažje bolečine dve leti in pol oziroma tri leta in da jih bo trpel tudi v bodoče (revizijske trditve, da se jim bo lahko izognil, pomenijo nedovoljen poseg v dejanske ugotovitve nižjih sodišč). Revidentka prezre tudi ugotovitve o številnih neugodnostih, ki jih je tožnik trpel tekom dolgotrajnega zdravljenja (preglede, preiskave, blokade, fizioterapije, operacije in drugo) in ki so bile materialnopravno pravilno upoštevane pri odmeri odškodnine. Zadevi II Ips 348/2002 in II Ips 716/2006 v primerjavo ponuja z neodločilnim poudarkom, da sta oškodovanca v teh zadevah utrpela hujše telesne poškodbe, vendar pa je pomembno, da sta trpela telesne bolečine krajši čas od tožnika. Vrhovno sodišče pripominja, da v zadevi II Ips 716/2006 ni presojalo pravilnosti odločitve o višini odškodnine, pač pa o vzročni zvezi, dejanske okoliščine v zvezi s telesnimi bolečinami je povzelo po sodbi drugostopenjskega sodišča.

25Intenzivnost kratkotrajnega primarnega strahu in trpljenje sekundarnega strahu v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja, ki je bilo dolgotrajno in ni prinašalo pričakovanih izboljšav (prenehanja bolečin, odprave funkcionalnih primanjkljajev) sta okoliščini, po katerih se tožnikov primer razlikuje od primera oškodovanke v zadevi II Ips 716/2006 (tudi glede strahu je dejanske okoliščine povzelo po drugostopenjski sodbi). Ni namreč ključno, da je ta utrpela hujše posledice – parezo roke; ključno je, da ni trpela primarnega strahu in da je bila končna posledica škodnega dogodka znana takoj in negotovosti za izid zdravljenja praktično ni bilo, zaradi česar je trpela duševne bolečine kot posebno obliko škode.

26Večina revizijskih navedb, ki se nanašajo na odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pomeni nedovoljeno grajo, dopolnjevanje ali prilagajanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na primer glede vzroka mravljinčenja in zmanjšane fizične moči roke, glede situacij, v katerih je tožnik prizadet, glede stopnje prizadetosti zaradi mravljinčenja in podobno. Te navedbe so neupoštevne. Okoliščina, da je bilo oškodovancema v zadevah II Ips 366/2000 in II Ips 507/2007 prisojena za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odškodnina v višini 10 oziroma 11 povprečnih neto plač, čeprav trpita zaradi omejene gibljivosti zapestja, oslabljeno močjo stiska roke, oviranosti pri delu in športu, ne pomeni, da je tožniku odmerjena odškodnina za to obliko škode v nasprotju z načelom objektivizacije višine odškodnine. Pomembne dodatne okoliščine, ki jih je sodišče pravilno upoštevalo v obravnavanem primeru, so, da je bil tožnik ob poškodbi star šele dobrih 34 let, da je postal invalid 2. kategorije, nesposoben za dosedanje delo in prekvalifikacijo pri istem delodajalcu in da trpi prikrajšanje na vseh področjih življenja.

Odločitev o reviziji

27Pravna vprašanja, glede katerih je bila revizija dopuščena, so v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilno rešena. Revizija je zato neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Stroški revizijskega postopka

28Tožena stranka z revizijo ni uspela. Skladno z načelom uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) je zato dolžna tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člen ZPP). Ti znašajo 682,00 EUR nagrade za zastopanje v revizijskem postopku, odmerjene od vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (tarifna št. 3300 Zakona o odvetniški tarifi), povečane za 22% davka na dodano vrednost in za pavšalna zneska za poštne storitve v višini 20,00 EUR po tarifni številki 6002 in 20,00 EUR za fotokopiranje in tiskanje po tarifni številki 6000, skupaj torej 872,04 EUR.

¹ Obširneje o tem sodba sodišča prve stopnje v 36., 38. in 39 točki.
² Glej 37. točko prvostopenjske sodbe.
³ Podrobneje o tem v 48. točki prvostopenjske sodbe.