VSM Sodba IV Kp 49771/2017

I. Pritožba zagovornika obdolženega D.P. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse.

1Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega D.P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo denarno kazen 30 dnevnih zneskov, kar znaša 2.000,00 EUR, ki jo je obdolženi dolžan plačati v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe in se bo v primeru neizterljivosti izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženi dolžan povrniti stroške kazenskega postopka v znesku 101,50 EUR, plačati stroške zastopanja oškodovanca in sodno takso po tarifni št. 7113 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v znesku 200,00 EUR. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni in obdolženega oprosti obtožbe oziroma jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma obdolžencu namesto denarne kazni izreče pogojno obsodbo ter ga oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornik obdolženega se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, ne da bi pri tem konkretiziral, katere kršitve iz člena 371 ZKP uveljavlja. V pritožbi navaja, da je glavna obravnava v obravnavani zadevi potekala pristransko in z edinim ciljem, obdolženca ponovno obsoditi, saj je bila sodba razglašena v petih minutah. Navedene trditve po oceni pritožbenega sodišča ne potrjujejo v pritožbi zatrjevane pristranskosti, saj iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da bi stranke imele kakšne pripombe na vodstvo glavne obravnave, sama glavna obravnava pa je potekala v skladu z ZKP. Okoliščina, da je bila sodba razglašena v petih minutah, kot to trdi zagovornik, pa tudi ne potrjuje pristranskosti sodišča, saj ni spregledati, da je glavna obravnava dne 9. 4. 2019 trajala eno uro, pa tudi, če je bila sodba razglašena v petih minutah, to ne pritrjuje trditvam zagovornika, da je sodišče postopalo pristransko.

5Zagovornik v nadaljevanju obširne pritožbe trdi, da sodišče prve stopnje ni opravilo vsebinske in celovite presoje pravno relevantnih dejstev oziroma ni opravilo vsebinske presoje izvedenih dokazov, s čimer meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Navedena kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi opravilo oceno vseh izvedenih dokazov in jih tudi vsebinsko ocenilo, kot to izhaja iz razlogov napadene sodbe, ki jo je potrebno gledati kot celoto. Je pa očitno, da zagovornik obdolženega ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj v pritožbi podaja lastno oceno izvedenih dokazov in skuša prepričati, da je zagovor obdolženega tako prepričljiv, da sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti oškodovancu, ker je svojo izpovedbo spreminjal. S takšnimi navajanji, pa zagovornik graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, ni podana.

6Res je sicer, kar v pritožbi navaja zagovornik, da ima zadnjo besedo po koncu glavne obravnave obdolženi, s čimer sodišču prve stopnje očita, da je kršilo člen 349 ZKP, saj je zadnjo besedo v obravnavani zadevi imel oškodovanec. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da z navedenim zagovornik obdolženca meri na kršitev iz člena 371/II ZKP, vendar pa pri tem ne obrazloži, kako je navedena kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost napadene sodbe oziroma tega v pritožbi niti ne trdi.

7Prav tako ni podana v pritožbi uveljavljana kršitev kazenskega zakona, ki jo zagovornik prav tako ne konkretizira, saj ne navede, katero kršitev iz člena 372 ZKP uveljavlja. S tem, ko navaja, da sodišče prve stopnje potem, ko je tožilstvo v predmetni zadevi ocenilo, da elementi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe niso izpolnjeni in je dejanje prekvalificiralo v kaznivo dejanje grožnje, sodišče prve stopnje obdolženega ne bi smelo spoznati za krivega kaznivega dejanja grožnje, ker je to kaznivo dejanje subsidiarne narave in sestavni del kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, očitno meri na kršitev kazenskega zakona iz člena 372/1 ZKP. Takšna kršitev pa ni podana. Sodišče prve stopnje je namreč potem, ko je tožilstvo obdolžencu prvotno očitano kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe prekvalificiralo v kaznivo dejanje grožnje iz člena 135/II-I KZ-1, takšni prekvalifikaciji pravilno sledilo, saj ni našlo nobenih razlogov, da ji ne bi. Ti razlogi, ki jih zagovornik navaja v pritožbi, so po oceni pritožbenega sodišča nejasni. Pritožnik namreč spregleda, da če tožilec med glavno obravnavo spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnem aktu navedeno dejansko stanje, sme na glavni obravnavi spremeniti obtožbo, kar je v obravnavani zadevi tožilec tudi storil, s tem pa v opis dejanja ni dodal kakšne drugačne kriminalne količine, zato ne gre za nedopustno spremembo. Sodišče prve stopnje je zato obdolženega pravilno spoznalo za krivega za dejanje po spremenjenem obtožnem aktu in so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri brez teže. Sicer pa nastanek lahke poškodbe ni zakonski znak kaznivega dejanja grožnje, ki je storjeno z izvršitveno obliko grdega ravnanja. Značilnost te izvršitvene oblike je, da storilec oškodovancu poleg strahu oziroma občutka ogroženosti, povzroči še fizične bolečine, kot so na primer udarci, praske, odrgnine, ki pa ne dosegajo praga lahke telesne poškodbe.

8Kaznivo dejanje grožnje po 135. členu KZ-1 v prvem odstavku inkriminira temeljno obliko kaznivega dejanja, ki je storjeno z resno grožnjo, v drugem odstavku pa kvalificirano obliko tega dejanja, storjeno na več alternativnih izvršitvenih načinov, med katerimi je tudi grdo ravnanje. Po oceni pritožbenega sodišča ima opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka napadene sodbe, vse zakonske znake kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Zato so vsi nadaljnji pomisleki zagovornika obdolženca v tej smeri neutemeljeni.

9Graja zagovornika, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku izvedlo dokazni postopek samo zato, da je pridobilo dokaze o tem, da je obdolženi s svojim dejanjem oškodovanca ustrahoval ter mu vzbudil občutek osebne ogroženosti in strahu, ni jasna. Sodišče prve stopnje je namreč v ponovljenem postopku pravilno sledilo napotkom pritožbenega sodišča iz točke 7 razveljavljenega sklepa. Zato o kakem nepravilnem postopanju sodišča prve stopnje ne more biti govora. Je pa očitno, da zagovornik v okviru pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje, ko navaja, da dejanje obdolžencu ni dokazano in da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanca ter da postopanje obdolženca ne dosega znakov očitanega kaznivega dejanja niti v subjektivnem niti v objektivnem smislu. Takšna kršitev pa ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona namreč vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakonit je uporabilo napačno ali pa ga sploh ni uporabilo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer in so vsi nadaljnji pomisleki zagovornika v tej smeri neutemeljeni.

10Uspešen pa tudi ne more biti zagovornik, ko navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, razjasnilo je vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obdolženca pa je pravilno ocenilo ter na tej podlagi obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja. Takšno svojo odločitev je v napadeni sodbi sodišče prve stopnje tehtno in prepričljivo obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki napadene sodbe ter le še v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika obdolženca dodaja:

11Bistvo pritožbe je v sklicevanju na zagovor obdolženca in očitku sodišču prve stopnje, da je neutemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanca, ki ni potrjena z nobenim drugim dokazom in s podajo lastne ocene izvedenih dokazov.

12Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča ravnalo pravilno, ko je sledilo izpovedbi oškodovanca, ki je določno in prepričljivo izpovedal, kako ga je kritičnega dne napadel obdolženi, zaradi česar je poiskal zdravniško pomoč, njegove poškodbe pa so videli tudi policisti, ki so prišli na kraj dogodka. Zaradi ravnanja obdolženca se je počutil na smrt prestrašenega. Izpovedbo oškodovanca je namreč potrdila priča I.P., ki je povedala, da je videla, da je obdolženec napadel oškodovanca, ko je šel proti njemu, ga je zmerjal in z roko zamahnil proti njemu tako, da mu je iz glave odletela kapa. Ob dogodku razen obdolženca in oškodovanca ni bil prisoten nihče drug, kasneje pa sta prišla na kraj starša obdolženca. Videla je tudi, da je oškodovanec prestrašen, saj se je obdolženi tudi, s tem, ko je proti oškodovancu zamahnil z roko, drl na njega, oškodovanec pa ni storil nič. Da je oškodovanec bil poškodovan je izpovedala tudi policistka S.Č., ki je prišla na kraj dogodka in ji je oškodovanec pokazal poškodbo na nadlahti roke ter ji tudi povedal, da ga je udaril obdolženec ter ga vlekel sem in tja, kar je potrdil tudi policist M.Z., ki je bil skupaj s Č. na kraju dogodka. Navedenim pričam je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, saj ni našlo nobenega razloga, da jim ne bi. V napadeni sodbi pa je sodišče prve stopnje navedlo tudi tehtne in prepričljive razloge o tem, zakaj izpovedbam prič V., Z. in K.P., V.V., T.Š. in A.V., ni verjelo. S temi razlogi pa v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju na njih tudi sklicuje. Zagovornik, ki skuša prepričati, da je izpovedba priče I.P. neverodostojna zato, ker oškodovanca pozna iz lokala, kjer dela in kamor oškodovanec zahaja, ni utemeljena, saj ta okoliščina na določno in prepričljivo izpovedbo priče P., ki je skladna z izpovedbo oškodovanca, delno pa tudi z izpovedbama obeh policistov, ne more biti uspešen. Že na podlagi zgoraj navedenih dokazov je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano, njegov zagovor pa ovržen. Sicer je sodišče za popolno razjasnitev zadeve v postopek pritegnilo tudi izvedenca medicinske stroke dr. A.N., ki je pregledal zdravstveno dokumentacijo in ugotovil, da je bila oškodovančeva telesna celovitost poškodovana, vendar, da poškodbe, in sicer udarninski znački, udarnina na levi nadlahti, udarnine v predelu temena, ne dosegajo praga lahke telesne poškodbe in gre le za sled poškodbe. Ker je v zdravniški dokumentaciji zgolj navedena udarnina v predelu temena glave, ni pa opisa, kako je nastala, izvedenec ni mogel popolnoma lokalizirati udarnine v predelu temena, kar pa ne potrjuje, da ta poškodba ni nastala, kot to smiselno skuša prepričati zagovornik, saj njen nastanek nedvomno izhaja iz zdravniške dokumentacije, in sicer obvestila o telesni poškodbi, oškodovanec pa je tudi prepričljivo povedal, da ga je obdolženi udaril po glavi, kar je potrdila tudi priča I.P.. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženec oškodovancu povzročil udarnino leve nadlahti in udarnino glave v predelu temena levo, s čimer je prizadejal oškodovančevo telesno celovitost in je z njim grdo ravnal ter ga je s tem ustrahoval ter mu vzbudil občutek osebne ogroženosti in strahu. Zato so vsi pomisleki zagovornika obdolženca v tej smeri, ko podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in se sklicuje na zagovor obdolženca, kateremu utemeljeno ni sledilo že sodišče prve stopnje, neutemeljeni. Sami odnosi oškodovanca in obdolženčeve družine, ki že dalj časa niso primerni, kot je to pokazal izveden dokazni postopek, ne opravičujejo protipravnega ravnanja obdolženca do oškodovanca. Konfliktne oziroma sporne odnose z oškodovancem bi moral namreč obdolženi reševati na drug miren način ali pa po sodni poti, ne pa na način, kot je to storil v obravnavani zadevi. Po oceni pritožbenega sodišča je namreč sodišče prve stopnje obdolženega utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1, pravilno ugotovilo tudi krivdo obdolženca, in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Ker pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi napadene sodbe, tako glede objektivnih kot subjektivnega znaka obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, se v preostalem na njih tudi v celoti sklicuje v izogib ponavljanja.

13Iz navedenih razlogov, in ker pritožba zagovornika obdolženca niti v preostalem ne navaja nič takšnega kar bi lahko omajalo odločitev sodišča prve stopnje iz napadene sodbe, je o pritožbi zagovornika odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

14Zagovornik obdolženega pa graja odločitev sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji, zato je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto ali višino kazenske sankcije in obdolžencu, ob upoštevanju splošnih pravil o odmeri kazni, izreklo denarno kazen 30 dnevnih zneskov, kar znaša 2.000,00 EUR, ki jih je obdolženec dolžan plačati v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Pritožba zagovornika, ki meni, da je izrečena kazenska sankcija prestroga, ker sodišče prve stopnje pri njenem izreku ni upoštevalo preteklih provokacij oškodovanca, s katerimi je že od leta 2015 vznemirjal obdolženčevo družino ter skuša prepričati, da je tudi soprispeval h kaznivemu dejanju in da se oškodovanec ni čutil prestrašenega ali kako drugače ogroženega, ni utemeljena. Kot že navedeno zagovornik neuspešno skuša prepričati, da se oškodovanec ni počutil ogroženega oziroma prestrašenega, saj je to v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom, ostale okoliščine pa ne narekujejo izreka milejše kazni, kot to zmotno meni zagovornik. Po oceni pritožbenega sodišča je izrečena denarna kazen povsem primerna teži očitanega kaznivega dejanja in je ne gre spreminjati obdolžencu v korist, kljub njegovi dosedanji nekaznovanosti. Prav tako pa zdravstvene težave in nevšečnosti, ki jih trpi obdolženi zaradi predmetnega postopka, zaradi česar naj bi izgubil tudi delo, niso razlog za spremembo izrečene denarne kazni obdolžencu v korist, niti za izrek pogojne obsodbe, za kar se neuspešno v pritožbi zavzema zagovornik. Pritožbeno sodišče meni, da bo edino izrečena denarna kazen pri obdolžencu dosegla namen, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

15Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno z določilom člena 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev, je pritožbo zagovornika obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16Pritožbeno sodišče je obdolženega v skladu s členom 95/IV ZKP v zvezi s členom 98/I ZKP oprostilo plačila sodne takse.