VSM Sodba IV Kp 49242/2017

I. Pritožba obdolženega A.P. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A.P. se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A.P. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter nadaljevanega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena v zvezi s 54. členom KZ-1, za kar mu je bila izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila izrečena enotna kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let in pod pogojem, da v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe oškodovanki J.K. plača 389,82 EUR. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP pa je bilo odločeno, da je obdolženec dolžan oškodovanki J.K. plačati 389,82 EUR, v preostalem delu priglašenega premoženjskopravnega zahtevka pa je bila oškodovanka napotena na pot pravde.

2Zoper takšno sodbo se je pritožil obdolženec s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter glede na obdolženčev socialni položaj le-tega oprosti povrnitve stroškov postopka.

3Iz vsebine obdolženčevih laičnih pritožbenih navedb pa je sicer razbrati, da ne soglaša z zaključki prvostopnega sodišča, saj meni, da je sodišče nekritično upoštevalo izključno izpovedbo oškodovanke in njene babice, da je sodbo oprlo na videoposnetke, ki so po mnenju obdolženca še vedno nedovoljen dokaz, pri čemer iz samih posnetkov tudi ni mogoče sklepati, da je storilec prav obdolženec, da gre v celotni zadevi za maščevanje oškodovanke zoper obdolženca, ki je trenutno brezposeln in bi v primeru, če bo pravnomočno spoznan za krivega še težje našel zaposlitev, predvsem pa se tudi ne bi mogel zaposliti pri Ministrstvu za notranje zadeve, kamor je podal vlogo za zaposlitev, v prilogi pritožbe pa je med drugim priložil tudi vabilo na pisni preizkus strokovne usposobljenosti Ministrstva za notranje zadeve. V pritožbi je nadalje navajal tudi, da je vozilo oškodovanke še vedno v lasti leasing hiše, sam pa je bil tudi porok pri leasingu, kar kaže, da ni imel nobenega razloga, da bi navedeno vozilo poškodoval. Bistvo obdolženčevih pritožbenih navedb je torej v ponavljanju zagovora, da očitanih kaznivih dejanj ni storil in ga oškodovanka po krivem obremenjuje zato, da bi se mu maščevala, pri čemer meni, da sodišče za obsodilno sodbo tudi ni imelo dovolj dokazov.

4Zagovor obdolženca pa je prepričljivo zavrnilo že prvostopno sodišče, ki je v razlogih svoje sodbe tudi tehtno, obširno in prepričljivo pojasnilo, zakaj obdolžencu ni mogoče verjeti. Prepričljivim razlogom sodišča prve stopnje se v celoti pridružuje tudi pritožbeno sodišče, ki tako le še glede obdolženčevih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja naslednje:

5Glede na ponovljene obdolženčeve trditve, da je video posnetek domače kamere po mnenju obdolženca še vedno nedovoljen dokaz, pritožbeno sodišče že uvodoma izpostavlja, da je o teh pritožbenih navedbah pritožbeno sodišče s sklepom V Kp 16379/2018 z dne 20. 9. 2018 že odločalo in v navedenem sklepu obdolžencu tudi pojasnilo, zakaj domači posnetki in fotografije, ki jih je posnela varnostna kamera, ki jo je oškodovanka zaradi lastne varnosti namestila na svoji stanovanjski hiši in ki je posnela obdolženca pri izvrševanju kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, niso nedovoljeni dokazi. Obdolžencu je torej že bilo obsežno obrazloženo tako v sklepu prvostopnega sodišča z dne 26. 7. 2018, kot že v citiranem sklepu Višjega sodišča v Mariboru, da so posnetki in iz njih napravljene fotografije video nadzornih kamer dopustni, ker so bile kamere postavljene in uporabljene za njihov običajni namen, torej za zagotavljanje varnosti ljudi in premoženja, pri čemer posnetki tudi niso nesorazmerno posegli v posameznikovo pravico do zasebnosti. Obdolžencu je bilo tudi pojasnjeno, da njegova pravica do zasebnosti torej ni absolutna, temveč je omejena s pravicami drugih, v konkretnem primeru s pravico oškodovanke do zasebne lastnine in lastne varnosti, kar je vsem državljanom, tudi oškodovanki, zagotovljeno z Ustavo Republike Slovenije. Oškodovanka je varnostno kamero na hiši, ki je posnela obdolženca, namreč namestila zaradi lastne varnosti, saj se je čutila ogroženo prav zaradi njegovih ravnanj, saj mu je bila že predhodno s strani policije v novembru 2017 izdana tudi odločba o prepovedi približevanja. In to, da je varnostna kamera posnela moškega, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, konkretno obdolženca, ki se je znašal nad oškodovankinim avtomobilom, nikakor ne pomeni, da je prišlo do nesorazmernega posega v zasebnost obdolženca, kot je skušal to smiselno prikazati v svoji pritožbi.

6Izpovedbi prič P.B. in J.K. sta bili skladni in prepričljivi, podprti pa sta bili tudi z dokazi, in sicer zapisnikom o ogledu kraja kaznivega dejanja in posnetki nadzornih kamer, ki nedvomno potrjujejo, da je storilec obravnavanih kaznivih dejanj prav obdolženec, kot je to sicer tehtno pojasnjeno tudi v točki 10 izpodbijane sodbe. Ker ob vsem navedenem ni prav nobenega dvoma, da je obdolženec kritičnega dne bil na kraju storitve kaznivega dejanja, pa je tudi povsem nepomembno, zakaj obdolženec ni hotel poimensko navesti prijateljev oziroma znancev, s katerimi je bil v Celju, kar v pritožbi ponovno izpostavlja. Glede na navedeno, ko je sodišče prve stopnje, kot že navedeno, brez vsakega dvoma ugotovilo in argumentirano pojasnilo, da je storilec kaznivih dejanj prav obdolženec, pa tudi pritožbeno sodišče ne najde prav nobenega razloga, da bi podvomilo v zaključke prvostopnega sodišča, ki se je sicer tudi samo prepričalo, da je na posnetkih varnostne kamere prav obdolženi A.P. Ob tem je tudi povsem nepomembno, kaj je obdolženec o zadevi povedal staršem in kaj konkretno bi naj bil razlog, da ni hotel povedati, kdo so prijatelji s katerimi bi naj bil v času storitve obravnavanih dejanj v Celju, kar je prav tako vse obrazloženo tudi že v izpodbijani sodbi.

7Glede na vse navedeno in ostale razloge, s katerimi je prvostopno sodišče podkrepilo svoj krivdorek in ob dejstvu, da je za obravnavano zadevo povsem nepomembno, ali je bil obdolženec tudi dejansko porok pri najemu leasinga za avtomobil oškodovanke, saj je nesporno dejstvo, da je škoda nastala oškodovanki, saj je ona tista, ki navedeno vozilo uporablja in glede na to, da pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbo, vloženo zoper prvostopni krivdni izrek zavrniti kot neutemeljeno.

8Odločbo o kazenski sankciji pritožba graja z navedbami, da v primeru, v kolikor bo obdolženi pravnomočno obsojen, ne bo mogel pridobiti potrdila o nekaznovanosti, kar je pomembno pri iskanju zaposlitve. Pri odmeri kazni pa bi po oceni pritožnika sodišče moralo upoštevati tudi časovno oddaljenost, saj je do dejanja prišlo „že novembra 2017“, po tem datumu pa obdolženec kaznivih dejanj ni ponavljal, kar pomeni, da bi mu moralo sodišče zaupati, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Obdolženec pri tem izpostavlja tudi, da kandidira na delovno mesto policijskega inšpektorja II pri Ministrstvu za notranje zadeve, končnega predloga sodišču v tej smeri pa ni oblikoval. Je pa iz vsebine pritožbenih navedb razbrati, da se obdolženec zavzema za oprostilno sodbo.

9Preizkus odločbe o kazenski sankciji pa je pokazal, da pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. Prvostopno sodišče je namreč pravilno in tudi ustrezno upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na višino in vrsto kazenske sankcije in obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, torej sankcijo zgolj opominjevalne narave, v kateri je določilo povsem primerni posamični in primerno enotno kazen, kar nikakor ne gre spreminjati v korist obdolženca. Okoliščine, ki jih v pritožbi navaja pritožnik, in sicer časovna odmaknjenost in nerešeni medsebojni odnosi med zakoncema, so namreč dovolj prišle do izraza že v na prvi stopnji izrečeni kazenski sankciji, dejstvo, da bo v posledici obsodilne sodbe obdolženec težje našel zaposlitev, pa tudi ne more biti razlog za spremembe kazenske sankcije v korist obdolženca. Gre namreč za okoliščine o katerih bi obdolženec moral razmišljati že prej, preden se je odločil za izvršitev obravnavanih kaznivih dejanj, pri čemer nikakor ne gre prezreti, da obravnavani dejanji očitno nista bili osamljen primer, saj iz podatkov v spisu in izpovedbe oškodovanke izhaja, da je zaradi obdolženčevega obnašanja že pred tem klicala policijo. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, kot je že obrazloženo, da je obdolžencu na prvi stopnji izrečena kazenska sankcija povsem primerna in pravična.

10Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženca odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

11Iz istih razlogov kot prvostopno sodišče, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).