VSC Sodba Cpg 112/2019

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje:

- v delu glede odločitve o pravdnih stroških v točki IV. izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati njene nadaljnje pravdne stroške v višini 1.398,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne ter se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te odločbe, povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 373,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 12810/2018 z dne 21.2.2018 v prvem in v tretjem odstavku izreka; (II.) toženi stranki (toženki) naložilo, da mora v 8 dneh tožeči stranki (tožnici) plačati 6.790,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.2.2015 dalje do plačila in 156,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.3.2018 dalje do plačila; (III.) zavrnilo toženkin pobotni ugovor in (IV.) odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov, in sicer, da je toženka dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe plačati toženki 1.567,87 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Nobena izmed pravdnih strank ni terjala izpolnitve po tožbi in po pobotnem ugovoru ravno zaradi dogovora o končnem zapiranju terjatev med njima. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določb Obligacijskega zakonika (OZ) o svobodi urejanja razmerij in volje strank po odlogu zapadlosti obeh terjatev ter pobotu. Sklenjen je bil pravni posel, v katerem je bil dogovorjen način poravnavanja obveznosti. Odprte zadeve bi se uredile z zaključkom posla, ki ima razsežnosti še na Hrvaškem. Ni uporabilo načela avtonomnosti urejanja razmerij in načela enake vrednosti vzajemnih terjatev. V kolikor okvirni posel ne bi bil dogovorjen, toženka ne bi prodajala vozila A. M. in plačala škode nemškemu kupcu. Dogovorjeno je bilo, da se s prodajo vozil, ki jo je izvajala toženka, zapirajo obveznosti na Hrvaškem za nakup apartmaja in istočasno, da se obračunavajo morebitne napake iz naslova vozil, ki jih je tožnica dala v prodajo. Kršen je tudi 12. člen OZ, saj se je med pravdnima strankama izoblikovala praksa. Zaradi dogovora ni bilo treba uveljavljati reklamacij. S terjatvami sta bili stranki vedno seznanjeni. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev OZ je sodišče prve stopnje zagrešilo omenjeno bistveno kršitev, ki je vplivala na pravilnost sodbe. Podana je tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, ki predstavljajo predpostavke odškodninske odgovornosti. Ni obrazložena v delu, da toženka ni izkazala škode, saj ta izhaja iz listin v spisu. Nima razlogov o vzročni zvezi. Toženka naj ne bi izkazala, da je škoda bila v času, ko je ona pridobila vozilo od tožnice, pri čemer so vse priče izpovedale, da je vozilo delno izgorelo, kar je S. F. vedel že ob prodaji, toženka pa šele, ko je odškodnino zahteval nemški kupec. Tožnica je bila o tem seznanjena in škoda je bila vključena v krovni dogovor. Sodba ne vsebuje razlogov o krovnem dogovoru, ki se je spoštoval. To je razvidno tudi iz izpovedbe S. F., da so dogovori bili že od leta 2004. Veljavnost mu je odrekel šele, ko je družba na Hrvaškem šla v stečaj. V smislu dogovora je bil vključen tudi pobot. Sodba ne vsebuje razloga o volji strank glede terjatve toženke. Podana je tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ugotavlja, da toženka ni izkazala obstoja škode. Nasprotno izhaja iz listin in izpovedb prič. Sodišče ugotavlja, da tožnici ni bil znan račun, a je iz izpovedbe S. F. razvidno, da je vse dobro vedel. Tudi po prodaji A. M. in plačilu škode sta pravdni stranki še naprej sodelovali. Če tožnica terjatve toženke ne bi potrdila, se dogovor ne bi več izvajal, in toženka bi že takrat vložila izvršbo. Sodišče ugotavlja, da toženka ni izkazala obstoja napak ob času prevzema vozila. Iz zaslišanja S. F. je razvidno, da mu je bilo znano, da je vozilo zgorelo, da sta imela prostore na istem dvorišču in da je toženka to vedela. O odločilnem dejstvu (škodi) je nasprotje med razlogi sodišča in listinami ter izpovedmi prič. Podana je tudi zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede pravnega nasledstva med S. F. in tožnico. Obe stranki sta priznali medsebojne dogovore. Ne glede na zapadlost je terjatev po določenem roku še vedno naturalna terjatev in stranki jo še vedno lahko poravnata, ji podaljšata rok zapadlosti ali z dogovorom prekineta zastaranje. Bolj kritično bi moralo sodišče prve stopnje presojati izpovedbo S. F. o obstoju krovnega dogovora. Napačno je sledilo, da tožnica računa ni prejela in da zanj ni vedela. S. F. je vedel za stanje vozila in je toženki zamolčal pomembna dejstva. Toženka je izkazala terjatev iz naslova škode (popravila) vozila A. M. (račun in izpovedbe prič ter dejstvo plačila škode), da je vozilo prodala tožnica (tožnica je po sodnem registru naslednik S. F. s.p.) toženki, da so bile napake v času prevzema (izpovedbe S. F., V. S. in M. L.), da je vozilo plačala in komu ga je plačala (predmetno ni relevantno) in da je napake pravočasno reklamirala (zaslišanje S. F., ki je vedel za napake in nanje ni opozoril toženke). Toženka napak ni sama ugotovila (o njih jo je obvestil šele nemški kupec) in jih ni mogla uveljavljati, kar pa ji sodišče prve stopnje očita v njeno škodo. Reklamiranje zaradi krovnega dogovora ni bilo potrebno. Tožnici je znan račun, ki ga toženka ni poslala priporočeno po pošti. Odgovornost je podana, ker je tožnica vedela za napake. S. F. dogovorov ni izrecno zanikal, le povedal je, da ni prišlo do realizacije na Hrvaškem in so zato vložili izvršbo. Podana je tudi napačna uporaba materialnega prava. Zmotno je odločeno o zakonskih zamudnih obrestih od 14.2.2015. Ne glede na račun je treba upoštevati voljo strank in dogovore. Rok za plačilo je bil odložen. Napačno so uporabljena določila o skritih napakah in ugovarjanju. Treba bi bilo uporabiti določbe odškodninskega prava. Napačna uporaba materialnega prava je podana tudi glede odločitve o pravdnih stroških. Za dopolnitev tožbe bi moralo sodišče prve stopnje priznati 300 točk kot za 1. pripravljalno vlogo, saj so že priznani stroški za izvršbo. Tako bi moralo za 1. pripravljalno vlogo priznati 200 točk kot za 2. pripravljalno vlogo. Narok dne 15.10.2018 se ni opravil in se je preložil oziroma so se obravnavala le procesna vprašanja. Nagrada zanj znaša 100 točk. Enako velja za narok 6.12.2018.

3Tožnica je v odgovoru na pritožbo toženke predlagala zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev stroškov. Med drugim je navajala, da je ugotovitev sodišča, da toženka ni izkazala krovnega dogovora, pravilna. Dokazno breme je na toženki. Gre za jamčevalni zahtevek, ki ga toženka ni uveljavljala. Četudi bi dogovor obstajal, toženka ni uspela dokazati, zakaj na bi domnevna obveznost in naslova škode zaradi domnevnih napak na vozilu spadala v ta dogovor. Pravilna je ugotovitev sodišča, da toženka ni izkazala, da je vozilo prodal Samo Feštajn s.p.. Ni izkazala pravnega nasledstva. Ni izkazala prejema računa. Vedela je za stanje vozila. Navedbe toženke so bile preveč pavšalne. Nekateri priglašeni pritožbeni stroški toženke so zajeti v stroških za pritožbo.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeni očitki relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. ter 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso utemeljeni. Zgoraj opisani očitek relativne kršitve je namreč po svoji vsebini očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predmetnega se očitno zaveda tudi pritožnica, ki tudi sicer ne navede določb ZPP, ki naj bi bile kršene, ampak se sklicuje na zmotno ugotovljeno dejansko stanje in na napačno uporabo določb OZ. Sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj iz nje izhajajo zadostni razlogi o pravno relevantnih dejstvih, ki zadoščajo za odločitev o predmetnem sporu. Izpodbijano sodbo je tako mogoče preizkusiti. Podani so razlogi o predpostavkah odškodninske odgovornosti, pri čemer se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opredeliti prav do vseh predpostavk posebej, saj je imelo podlago za zavrnitev pobotnega ugovora podano že takrat, ko je ugotovilo, da ni podana ena sama izmed predpostavk odškodninske odgovornosti (podane morajo biti namreč kumulativno vse). Ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženka ni izkazala obstoja škode, ni očitek omenjene kršitve, ampak gre za očitek zmotne dokazne ocene. Enako velja za ugotovitev, da toženka ni izkazala obstoja škode ob prevzemu vozila. Iz izpodbijane sodbe so razvidni tudi razlogi o pritožbeno zatrjevanem krovnem dogovoru, in sicer sodišče prve stopnje v točki 23. obrazložitve sodbe ni sledilo zatrjevanju toženke, da je bila predmetna sporna odškodninska terjatev vključena v kakršenkoli dogovor, da se vse odprte terjatve pokrijejo z medsebojnimi obveznostmi med strankama. Povedano drugače, sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo s posameznimi vidiki zatrjevanega „krovnega dogovora“, ampak je ugotovilo poglavitno okoliščino, ki povsem zadošča za odločitev in ki je v tem, da predmetna sporna terjatev ni bila del zatrjevanega dogovora. Tako sodba vsebuje razloge o volji pravdnih strank o predmetni sporni terjatvi. Tudi pritožbeni očitek tako imenovane protispisnosti (kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ni utemeljen. Ugotovitve sodišča, da toženka ni izkazala škode, da tožnici ni bil znan sporni toženkin račun in da toženka ni izkazala obstoja napak ob prevzemu vozila, so lahko le zmotna dokazna ocena, če je navedeno razvidno iz listin in zaslišanj prič. Tako imenovana protispisnost je namreč lahko podana le v primeru, če sodišče v obrazložitvi sodbe zmotno povzame vsebino izvedenega dokaza, ne pa tudi v primeru, če dokaz zmotno dokazno oceni.

6V zvezi z zahtevkom po tožbi med pravdnima strankama ni bilo spora o dobavi vozila Citroen s strani tožnice toženki in o izdaji računa v višini 6.790,00 EUR z zapadlostjo 13.2.2015. Navedbe toženke o zatrjevanem dogovoru niso bile takšne, da bi bilo treba zahtevek po tožbi zavrniti. Toženka namreč ni zmogla kakšnih konkretnejših trditev, ki bi npr. kazale na dejstva, da vtoževana terjatev še ni zapadla, da je tožnica v tem trenutku in morebiti tudi kasneje ne more vtoževati, ipd. Ugovori toženke so šli le v smeri obstoja nekakšnega širšega posla (toženka naj bi za tožnico prodajala vozila in denar nakazovala za apartma na Hrvaškem), iz katerega naj bi izhajal tudi dogovor, da se predmetna vtoževana terjatev pobota, kompenzira s sporno terjatvijo toženke iz naslova napak na vozilu A. M. V tej zvezi toženka šele v pritožbi izpostavlja dogovor o odlogu plačila, s katerim nasprotuje prisojenim zakonskim zamudnim obrestim od 14.2.2015 dalje. Ker takšnih trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala, saj se z ničemer ni konkretno opredelila glede zahtevanih obresti, gre za neupoštevne pritožbene novote (337. člen ZPP) in tudi zmotna uporaba materialnega prava v tej smeri ni podana. Povedano drugače, toženka z zatrjevanjem dogovora o pobotu, o kompenzaciji po ureditvi medsebojnih razmerij, pri čemer je izpostavljala le njeno sporno nasprotno odškodninsko terjatev, ni zmogla na prvi stopnji sojenja postaviti zadostnih trditev, ki bi vključevale še dogovor o drugačni zapadlosti terjatev ter o drugačnem teku zakonskih zamudnih obresti. Skladno z navedenim je torej odločitev sodišča o terjatvi po tožbenem zahtevku upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje pravilna.

7Pritožba se neutemeljeno zavzema za zaključek, da naj bi se njena sporna nasprotna terjatev obravnavala izven instituta jamčevanja za stvarne napake, kar pa, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, tudi sicer ne bi moglo imeti vpliva na odločitev v predmetni zadevi. Ker je končni kupec v Nemčiji od toženke uveljavljal jamčevalni zahtevek (ni odločilno ali gre za znižanje kupnine ali za odškodnino iz naslova odprave napak na vozilu Aston Martin) je toženki, ki naj bi vozilo kupila od S. F., nastala s plačilom odškodnine nemškemu kupcu tipična škoda zaradi zaupanja, da stvar, ki jo je dala v promet, nima stvarnih napak. Gre za škodo iz drugega odstavka 468. člena OZ, za katere utemeljenost morajo biti izkazane predpostavke iz naslova jamčevanja za stvarne napake in za katero se uporablja enoletni materialni prekluzivni rok iz 480. člena OZ.

8V zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z obširno kritiko le-tega, temveč se je v nadaljevanju te obrazložitve osredotočilo na tiste pravno relevantne okoliščine, ki že same po sebi utemeljujejo zavrnitev pobotnega ugovora. Že na tem mestu pa velja poudariti, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da sodišče prve stopnje v zvezi z dokazno oceno ni imelo pred očmi nekaterih temeljnih načel OZ. V zvezi s pritožbenim očitkom medsebojno vzpostavljene prakse velja še poudariti, da toženka ni niti omenila niti izkazala nobenega podobnega primera, v katerem bi pravdni stranki predhodno kompenzirali tovrstne odškodninske terjatve. Pritožba ima sicer prav, da je S. F. izpovedoval o nekakšnem širšem dogovoru v zvezi s prodajo vozil in nakupom apartmaja, vendar je tožnica izrecno nasprotovala, da bi bila sporna pobotna terjatev vključena v kakšen dogovor, in S. F. je navedeno tudi izrecno zanikal. Slednji je tudi skladno s trditvami tožnice izrecno zanikal vedenje o nastanku sporne toženkine škode in sam prejem spornega računa s strani toženke. Tega ne spremeni dejstvo, da je izpovedal, v kakšnem stanju je bilo prodano vozilo. O sporni odškodninski terjatvi je navajala le toženka in njene trditve je potrdil le V. S., medtem ko priči M. L. razmerje med pravdnima strankama ni bilo poznano. V takšni situaciji pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da toženka ni izkazala, da bi bila sporna pobotna terjatev vključena v dogovor pravdnih strank in da bi bila o njej tožnica seznanjena (o prejemu računa z dne 1.11.2017). Predmetnega ne spremeni dejstvo, ki ga izpostavlja tudi pritožba, da naj bi se dogovora držala tudi tožnica, ki je očitno pričela vtoževati svoj izdani račun, ko se ni izšel posel na Hrvaškem (izpovedba S. F., ki jo povzema sama pritožba). Povedano drugače, pritožba se neutemeljeno zavzema, da naj bi zatrjevani dogovor o prodaji vozil in nakazovanju denarja za nakup apartmaja na Hrvaškem, kar naj bi se kompenziralo, vključeval tudi dogovor o kompenzaciji prav vsega, tudi sporne nasprotne odškodninske terjatve. Zaključki sodišča v tej smeri iz 23. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je med drugim še izpostavljena izjava V. S., da toženka pobota ni izvedla v knjigovodskih listinah in da ni podala izjave o pobotu, so pravilni. Drži, da ni potrebe, da so takšni dogovori zapisani, a iz vseh okoliščin konkretnega primera ne izhaja, da naj bi krovni dogovor vključeval še dogovor o priznanju in pobotu sporne odškodninske terjatve. Tožnica je vtoževani račun za vozilo izdala 14.1.2015, medtem ko je toženka sporni pobotni račun izdala 1.11.2017, čeprav je nemškemu kupcu po njenih lastnih trditvah sporno odškodnino plačala že 19.12.2014. Ker toženka ni izkazala, da bi sporni račun tožnica v času izdaje tudi prejela in da bi toženka karkoli vedela o povračilu škode nemškemu kupcu, je mogoče še zaključiti, da se je tožnica s spornim računom in s sporno terjatvijo seznanila šele 8.3.2018 (z vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi). Trditveno in dokazno breme glede materialnega in procesnega pobota sta na toženki, medtem ko že iz zgoraj izpostavljenih dejstev izhaja, da je toženka izgubila svoje pravice iz jamčevanja za stvarne napake (nasprotno terjatev) že 20.12.2015 (glej enoletni materialni prekluzivni rok iz 480. člena OZ) in da bi, če se sledi sicer zmotni pritožbeni tezi, da gre za navadno odškodninsko terjatev, njena terjatev v vsakem primeru tudi zastarala dne 20.12.2017 (v subjektivnem roku treh let iz 352. člena OZ).

9Sklepno povedano je torej že upoštevaje zgoraj zapisano odločitev o neutemeljenosti materialnega pobota in o zavrnitvi procesnega pobota pravilna in se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z ostalimi pritožbeno spornimi vprašanji (o obstoju škode, o pravnem nasledstvu, o napakah na vozilu v času prevzema s strani toženke, o plačilu spornega A. M. s strani toženke, o siceršnji odgovornosti (vedenju o napakah) tožnice povrniti toženki nastalo škodo, ipd.). Na tem mestu pa velja še pripomniti, da pritožba obširno izpostavlja izpovedbo S. F. in v tem okviru še del njegove izpovedbe, da sta imeli poslovne prostore na istem dvorišču in da je dejstvo, da je bilo vozilo delno izgorelo, bilo znano tudi toženki. Na podlagi navedenega sicer gradi na tezi, da je za napake vedel S. F., vendar hkrati pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, ki temelji na izpovedbi V. S., da je za napake očitno vedela tudi sama toženka (glej 26. točko obrazložitve). Temu sicer pritožba z ostalimi (golimi) navedbami nasprotuje, vendar je to upoštevaje izvedene dokaze, neutemeljeno. Predmetno še utrjuje zaključek sodišča prve stopnje o poteku rokov za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov oziroma o neutemeljenosti pobotnega ugovora.

10Delno utemeljeni pa so pritožbeni očitki v zvezi z odločitvijo o povrnitvi pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče ne soglaša s tezo, da bi bilo treba po Odvetniški tarifi dopolnitev tožbe obravnavati kot prvo pripravljalno vlogo, saj je dopolnitev tožbe del tožbe (vsebinsko celo njen pretežni del), in da bi bilo treba posledično prvo tožničino pripravljalno vlogo obravnavati kot drugo pripravljalno vlogo. Sledi pa delno očitkom v zvezi s povrnitvijo stroškov za naroke. 15.10.2018 je sodišče prve stopnje opravilo pripravljalni narok, za katerega po analogiji s poravnalnim narokom, kateremu ni sledil prvi narok za glavno obravnavo, tožnici pripada le 200 točk namesto odmerjenih 400 točk. 6.12.2018 pa je bil prvi narok preložen, zato znaša nagrada zanj 100 točk in ne odmerjenih 200 točk. Skladno z navedenim znašajo stroški tožnice, ki jih mora povrniti toženka, (glej tudi izpodbijano sodbo) 1600 točk in 26 točk materialnih stroškov (skupaj 746,33 EUR, takrat je bila vrednost točke 0,459 EUR) ter 177,60 EUR potnih stroškov. Upoštevaje 22% DDV gre za 1.127,20 EUR stroškov in upoštevaje doplačilo takse v višini 271,00 EUR tako znašajo nadaljnji pravdni stroški tožnice 1.398,20 EUR. Ker je pritožbeno sodišče poseglo v predmetne stroške in so tako odmerjeni šele na pritožbeni stopnji sojenja, jih mora toženka plačati v 15 dneh od izdaje te odločbe in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje (prva točka izreka te odločbe, ki temelji na 3. točki 365. člena ZPP).

11Ker drugih (konkretiziranih) pritožbenih očitkov zoper sodbo toženka ni podala, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer takšnih razlogov ni našlo. Odločitev o glavni stvari je pravilna, zato je bila pritožba v tem (glavnem) delu zavrnjena (druga točka izreka, ki temelji na 353. členu ZPP).

12O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka s pritožbo glede glavne stvari ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, medtem ko mora tožnici povrniti njene potrebne stroške glede odgovora na pritožbo. Tožnici se priznajo (priglašeni) stroški nagrade za odgovor na pritožbo (500 točk) in 10 točk materialnih stroškov (2% od nagrade), kar skupaj in ob trenutni vrednosti točke v višini 0,6 EUR ter upoštevaje 22% DDV znaša 373,32 EUR.