VSL Sodba I Cp 1882/2019

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 152049/2014 z dne 12. 11. 2014 ohranilo v veljavi v 1. točki izreka za znesek 190,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2014 do plačila in v 3. točki izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 13,20 EUR (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek, to je za glavnico v znesku 456,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 24. 10. 2014, je zavrnilo in v tem obsegu razveljavilo sklep o izvršbi v 1. točki izreka ter v 3. točki izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 30,80 EUR (II. točka izreka).

2Proti navedeni sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) navaja, da bi sodišče moralo glede obrestne mere uporabiti določbe Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK-1). Pogodbena obrestna mera v višini 26,823 % je bila v skladu z določili 24. člena ZPotK-1, ki določa, da lahko znaša efektivna obrestna mera 200 % zadnje povprečne efektivne obrestne mere, ki jo v skladu z zakonom objavi Banka Slovenije. V času sklenitve predmetne kreditne pogodbe, to je 6. 2. 2013, je dovoljena obrestna mera za IV. kreditni razred, v katerega spada ta pogodba (12 mesecev do 2.000 EUR), znašala 30,40 %. Kreditna obrestna mera je bila torej dovoljena, zato ta dogovor ne more biti ničen. Sodišče je navedlo, da se je toženec zavezal plačati dolgovani znesek v skupni višini 1.611,60 EUR, kar izhaja iz seštevka dogovorjenih pogodbenih obrokov. V 14. točki sodbe pa je skupno višino pogodbenih obveznosti izračunalo tako, da je glavnici 1.400 EUR pripisalo 13,13 % obresti, ki naj bi bile dovoljene po OZ. Tak način izračunavanja pogodbenih obveznosti je nepravilen, sodišče ni upoštevalo 2. in 3. člena kreditne pogodbe. Toženec bi skupni znesek v višini 1.611,60 EUR plačal v primeru rednega izpolnjevanja obveznosti. Ker jih ni, kar je razvidno iz kartice stanja, se pogodbene obveznosti obračunavajo v višini kreditne obrestne mere od trenutne vrednosti kreditnih obveznosti. Takšno obračunavanje pogodbenih obveznosti je povsem pravilno in tako obračunavajo obveznosti vse finančne institucije.

4Tožena stranka (v nadaljevanju toženec) je vložil vlogo, ki jo je naslovil „pritožba, prošnja in pohvala“. Zahvaljuje se sodnici za pošteno odločitev in prosi, da se mu v primeru potrditve te sodbe zaradi slabega finančnega stanja omogoči plačilo zneska na obroke. V sodbi je zasledil, da je zamudil rok, zato naproša višje sodišče za pritožbo oziroma odgovor na dokaze iz nasprotne strani, ki so več ali manj smešni, datumsko izmišljeni in nepodpisani. Rok je očitno zamudil in sicer nehote, ker se je uštel pri računanju dni. Če ga bo višje sodišče zavrnilo, naj odredi pristojnemu inšpektoratu, da preveri zadeve, ker mali človek tam ne najde poslušnih ljudi. Verjetno ni edini, ki se je znašel na sodišču zaradi posojila pri tej firmi, ki daje oderuška posojila. Resnica je, da če si izposodiš 2.000 EUR, dobiš na roko samo 1.400 EUR, ostalo pa oni plačajo položnico. Za 1.400 EUR ponudijo izplačajo 1.000 EUR, ostalo oni plačajo položnico. Vsaj taka je praksa g. A., ki dela za to firmo v Mariboru. Če bi to inšpektorat pregledal, bi se to več ali manj potrdilo. Ljudje si pač zaradi kreditnega krča izposojajo pri oderuških posojilodajalcih pod njihovimi pogoji zneske, čeprav manjše od podpisanih, samo da lahko preživijo. Zato še enkrat naproša višje sodišče, da pregleda njegov zamujeni ugovor in odredi inšpekcijski pregled.

5Tožnik v odgovoru na pritožbo toženca opozarja, da je toženec na dopolnitev tožbe tožnika odgovoril po poteku določenega 8-dnevnega roka in da v pritožbi priznava, da je rok zamudil.

6Toženec v odgovoru na pritožbo tožnika opozarja, da se datumi na pogodbah ne ujemajo, da podpisniki niso enaki in da je blagajniški izdatek z dne 6. 2. 2013 podpisan le z njegove strani in to dvakrat, s strani tožnika pa je samo žig. V nadaljevanju odgovora na pritožbo se sprašuje, kako je možno, da se to dogaja.

7Pritožbi nista utemeljeni.

8V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, zato je sodbo sodišča prve stopnje dopustno izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP¹ in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Stranki in pritožbeno sodišče so vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče.

O pritožbi tožnika

9Tožnica je s Pogodbo o odstopu terjatev z dne 27. 2. 2013, sklenjeno z družbo B. d. o. o. kot odstopnico terjatve, prevzela terjatev, ki jo je imela odstopnica do toženca na podlagi Potrošniške kreditne pogodbo št. 200716 z dne 6. 2. 2013 (v nadaljevanju pogodba), ki vsebuje naslednje za obravnavano zadevo relevantne določbe:

- tožencu je bil odobren gotovinski kredit v znesku 1.400,00 EUR z dobo vračanja 12 mesecev

- dogovorjena kreditna obrestna mera je znašala 26,823% letno in je v primeru rednega izpolnjevanja obveznosti že zajeta v mesečnih anuitetah

- toženec se je zavezal kredit odplačati v 12 mesečnih anuitetah v višini 134,30 EUR

- skupni znesek plačil ob upoštevanju kreditne obrestne mere znaša v primeru rednega izpolnjevanja pogodbenih obveznosti 1.611,64 EUR

- efektivna obrestna mera (EOM) znaša ob sklenitvi pogodbe 30,390%.

10Pritožbeno sodišče je vezano na naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje:

- tožnica je tožencu izročila 1.400,00 EUR

- toženec je plačal 10 anuitet po 134,30 EUR in 50,00 EUR

11Tožnica zahteva od toženca plačilo glavnice 646,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2014, ta znesek pa po njenih trditvah predstavlja neplačane pogodbene obveznosti do dne 8. 4. 2015 in stroške zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti v znesku 100,00 EUR.

12Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo le delno, ker je ugotovilo, da je pogodbena obrestna mera 26,823% letno glede na določbo prvega odstavka 377. člena Obligacijskega zakonika (OZ) oderuška. Za več kot 50% je namreč višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti, tožnica pa ni niti trdila, da ni izkoristila stiske ali težkega gmotnega stanja dolžnika, njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti ali da korist, ki si jo je izgovoril zase ali za koga drugega, ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se zavezal dati ali storiti. Ker je predpisana obrestna mera zamudnih obresti² v času sklenitve pogodbe znašala 8,75% letno, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je najvišja dopustna mera dogovorjenih pogodbenih obresti 13,13% letno.

13Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bila dogovorjena obrestna mera v višini 26,823% v skladu s 24. členom ZPotK-1, ki določa, da lahko znaša efektivna obrestna mera (EOM) 200% zadnje povprečne EOM, ki jo v skladu z zakonom objavlja Banka Slovenije. EOM je le v odstotku izražena stopnja, ki izraža razmerje med skupnimi stroški in skupnim zneskom kredita. Izračuna³ se z upoštevanjem vseh stroškov, ki jih bo moral plačati kreditojemalec in ki so kreditodajalcu znani (npr.: poleg stroška obresti še strošek odobritve kredita, strošek zavarovanja, strošek vodenja kredita...). Gre za strošek kreditne storitve, ki je potrošniku v pomoč pri primerjavi različnih ponudb kreditov. Višina pogodbenih obresti je le eden od elementov izračuna višine EOM. Če je bila EOM v kreditni pogodbi določena v (ravno še) dopustnih mejah⁴, to še ne pomeni, da pogodbeno dogovorjena kreditna obrestna mera (iz 2. člena pogodbe) ne more biti oderuška oziroma da zadošča, da je dogovorjena v taki višini, da skupaj s stroški kredita in glavnico ne presega dovoljene EOM. Navedeno bi pomenilo, da je ureditev oderuških obresti po OZ za potrošnika ugodnejša od določb ZPotK, kar bi bilo v nasprotju z namenom tega zakona, ki je ravno v varstvu potrošnikov.

14Sodišče prve stopnje je torej uporabilo pravilno pravno podlago (prvi odstavek 337. člena OZ) in pravilno zaključilo, da se dogovor o pogodbenih obrestih, kolikor presegajo 13,13% letno, šteje za oderuško pogodbo, ker tožnica ni uspela izpodbiti domneve oderuških obresti. Pravilen je tudi nadaljnji zaključek, in sicer, da je tožnica uspela dokazati le, da ji toženec poleg glavnice dolguje še pogodbene obresti v znesku 183,82 EUR (13,13% od zneska kredita 1.400,00 EUR). Neutemeljene so pritožbene trditve, da je tak način izračunavanja glede na določbe 2.⁵ in 3. člena nepravilen. Tožnica namreč ni konkretizirano pojasnila, kakšna je bila višina posameznih kreditnih obveznosti, od katerih bi bilo treba obračunati pogodbene obresti, sodišču prve stopnje pa tega (le) na podlagi kartice stanja kredita (priloga A3) ni bilo treba ugotavljati (7. in 212. člen ZPP).

O pritožbi toženca

15Najprej je treba tožencu, ki vlaga laično pritožbo, pojasniti, da višje sodišče ne more odobriti obročnega plačila dolga. Pritožbeno sodišče tudi ne more (in ne sme) obravnavati tistega, kar je napisal toženec v „odgovoru na tožbo“, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo (in to priznava toženec sam), da je prepozno odgovoril na tožničino dopolnitev tožbe. Dopolnitev tožbe je bila tožencu vročena s pozivom, da lahko odgovori na vlogo v 8 dneh (452. člen ZPP) in opozorilom, da sodišče ne bo upoštevalo dejstev in dokazov, ki jih bodo stranke navajale v vlogah, ki niso navedene v tem pozivu (453. člen ZPP). Ostale pritožbene trditve za odločitev niso relevantne.

16Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

¹ Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.)
² Po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1).
³ Primerjaj 22. in 23. člen ZPotK-1.
⁴ Za konkretni razred kredita (12 mesecev, 2.000,00 EUR) je bila v relevantnem obdobju povprečna EOM za potrošniške kredite, ki jo objavlja Banka Slovenije, 15,2%, v obravnavani pogodbi pa 30,390 %.
⁵ Ki v drugem odstavku določa, da se pogodbene obresti obračunajo v višini kreditne obrestne mere od trenutne vrednosti kreditnih obveznosti in so v primeru rednega izpolnjevanja že zajete v mesečnih anuitetah.