VSL Sklep II Cp 1943/2019

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. in IV. točki izreka spremeni tako, da se znesek 637,56 EUR nadomesti z zneskom 657,80 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne.

1Sodišče prve stopnje je izvedencu gradbene stroke dr. Ž. Ž. za pisno izvedensko mnenje z dne 20. 1. 2019, priznalo nagrado in stroške v bruto znesku 637,56 EUR. Obenem je sklenilo, da se navedeni znesek izplača iz predujma, ki ga je založila tožnica.

2Zoper navedeni sklep se je pritožil izvedenec, brez navedbe zakonskih pritožbenih razlogov in brez opredeljenega pritožbenega predloga. Sklicuje se na svoj stroškovnik, v katerem je predlagal izplačilo 816,50 EUR. Poudarja, da sodišče brez dodatnih pojasnil izvedenca ne more oceniti strokovne zahtevnosti izvedenskega dela drugače kot sam izvedenec. Sodišče je namreč izvedenca imenovalo zato, ker samo nima ustreznega strokovnega znanja. Pri odmeri nagrade za izdelavo mnenja je spregledalo, da je bila naloga izvedenca obsežna in strokovno raznolika; da gre za zelo zahtevno izvedensko delo, dokazujejo tudi predhodna izvedenska mnenja, ki so v spisu. Izvedenec ni zahteval povračila potnih stroškov, je pa obračunal porabljeni čas za čas potovanja na ogled in nazaj, in sicer dvakrat po začete pol ure, skupaj 20,00 EUR, česar pa mu sodišče ni priznalo.

3Pravdni stranki na pritožbo nista odgovorili.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Izvedenec, ki na zahtevo sodišča v dokaznem postopku poda svoj izvid in mnenje, ima za to delo po prvem odstavku 249. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) med drugim pravico do nagrade in do povračila materialnih stroškov. To pravilo velja tudi v obravnavanem primeru, čeprav je izvedenec nesorazmerno zamujal z izdelavo pisnega izvedenskega mnenja.

6Sodišče prve stopnje je izvedenčevo storitev in priglašene stroške ovrednotilo na podlagi Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS, št. 88/10, 1/12, 35/13 in 50/15; v nadaljevanju: Pravilnik). Izvedenca je namreč v tej pravdi imenovalo še pred uveljavitvijo sedanjega Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (Ur. l. RS, št. 84/18; 54. člen).

7Res je, da sodišče izvede dokaz z izvedencem, kadar je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim samo ne razpolaga (243. člen ZPP). To pa ne pomeni, da sodišče brez istega ali drugega izvedenca ne more samo oceniti zahtevnosti izdelanega izvedenskega mnenja, kot si zmotno razlaga pritožnik.

8Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je bilo pisno mnenje, ki ga je izdelal izvedenec, zahtevno in ne zelo zahtevno, kot meni pritožnik. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je takšno svojo presojo izčrpno in razumno pojasnilo. Med drugim je posebej upoštevalo tudi obsežnost in kompleksnost izvedenskega mnenja, ki jima je nato pri odmeri nagrade pripisalo ustrezno težo. Navsezadnje je tudi prejšnje izvedensko mnenje drugega izvedenca, na katerega se sklicuje pritožba, prav tako ocenilo kot zahtevno in ne zelo zahtevno. Izvedenčeva pritožba v tem delu torej ni utemeljena.

9Pač pa izvedenec utemeljeno oporeka zavrnitvi njegovega zahtevka za čas potovanja na ogled in nazaj. Po tretjem odstavku 50. člena Pravilnika namreč za to izvedencu pripada 10,00 EUR za vsake začete pol ure. Izvedenec je iz tega naslova priglasil skupaj 20,00 EUR, kar ne odstopa od Pravilnika. Sodišče je to postavko v stroškovniku zmotno obravnavalo kot potne stroške, ki pa jih izvedenec v resnici ni priglasil. Ker mu je za te priznalo povračilo v višini 2,40 EUR, je torej izvedenec upravičen še do razlike v znesku 17,60 EUR, kar skupaj s sorazmernim delom materialnih stroškov (15 % - tretji odstavek 45. člena Pravilnika) znaša 20,24 EUR.

10Po navedenem pravilno odmerjena nagrada in stroški za izdelano pisno izvedensko mnenje z dne 22. 1. 2019 znašajo skupaj 657,80 EUR oziroma 20,24 EUR več, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep ustrezno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP).