VSL Sklep I Cp 631/2019

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (v II. in III. točki izreka odločbe) razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je dopustilo razširitev tožbe (I. točka izreka) in z izpodbijano sodbo ugotovilo nedopustnost izvršbe, dovoljene s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani In 1173/2013 z dne 14. 10. 2013 na predlog tožene stranke kot upnika zoper dolžnika R. R., in sicer v delu, ki meri na predmet izvršbe: stanovanjska hiša na naslovu ..., z ID znakom parcele 0000 0000/10 (II. točka izreka odločbe), ter toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 15 dni po prejemu te sodne odločbe tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 6.303,08 EUR, v primeru zamude z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev do plačila (III. točka izreka odločbe).

2Tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpostavlja materialnopravno zmotnost zaključka, da že ugotovitev o dokazanosti originarno pridobljenega premoženja tožnice narekuje ugoditev tožbenemu zahtevku, zaradi česar se sodišče prve stopnje ni podrobneje spuščalo v presojo zatrjevane nedobrovernosti pravne prednice toženke. Pri tem se toženka sklicuje na razloge odločbe Ustavnega sodišča RS Up-128/03 in na ustaljeno sodno prakso, po kateri pogodbena pridobitev zastavne pravice učinkuje tudi zoper nevpisanega skupnega lastnika pod pogojem, da je pridobitelj v dobri veri (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 95/2015 z dne 1. 10. 2015), oziroma tretji ne more v pravdnem postopku za nedopustnost izvršbe izpodbijati veljavnosti zastavne pogodbe, razen če je bila ta sklenjena z nedovoljenim namenom, da bi se tretjemu preprečila pridobitev neobremenjene nepremičnine (VSL sodba in sklep II Cp 787/2017 z dne 7. 3. 2018), o čemer pa v predmetni zadevi ni bilo podanih trditev. Opozarja, da iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja pridobitev veljavne pogodbene zastavne pravice, pred katero originarna pridobitev skupne lastnine zakoncev nima (avtomatične) prednosti. Zato bi bilo treba v dokaznem postopku ugotavljati tudi izkazanost dobre vere toženke ob pridobitvi hipoteke oziroma bi tožnica morala dokazati toženkino slabovernost. V 26. točki obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje sicer na podlagi zaslišanja P. P. podalo določene ocene, vendar morebitna seznanjenost te priče z dejstvom, da je nepremičnina družinska hiša zakoncev ter da je tožnica nasprotovala njeni zastavitvi, še ne pomeni, da je bila priča seznanjena tudi z obstojem skupne lastnine na nepremičnini. Pravno gledano namreč pojem "družinska hiša" nima posebnega pomena. Zgolj informacija o bivanju tretje osebe v hiši, ki stoji na nepremičnini v lasti dolžnika, še ne kaže na obstoj skupnega premoženja. Življenjsko gledano ni neobičajno, da je nakup "družinske hiše" financiran iz posebnega premoženja enega od zakoncev oziroma da je hiša podedovana. Poudarja, da P. P. kot predstavnik upnika ni mogel vedeti za obstoj skupnega premoženja na sporni nepremičnini in tega tudi odkritosrčna priznanja dolžnika in tožnice (v nadaljevanju tudi: zakonca) ne morejo spremeniti. To, da z nekom igraš golf in ga poznaš kot poslovneža, še ne pomeni, da si seznanjen s podrobnostmi njegovega zasebnega življenja. Prav tako P. P. morebitnega obstoja skupne lastnine zakoncev ni bil dolžan preverjati. Bolj je verjeti njegovi izpovedi, da se s tožnico ni pogovarjal, saj bi bilo v nasprotnem primeru od nje razumno pričakovati, da bi poskrbela za ureditev zemljiškoknjižnega stanja. Kljub pritrjevanju navedbam tožnice glede slabovernosti upnika sodišče prve stopnje v obrazložitvi tega nikjer ni izrecno zapisalo oziroma je celo poudarilo, da se ni podrobneje spuščalo v presojo teh navedb. Ker v dokaznem postopku vprašanje dobrovernosti upnika ni bilo celostno obravnavano, toženka sodišču prve stopnje v zvezi s tem poleg zmotne uporabe materialnega prava očita tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Enak očitek na sodišče prve stopnje naslavlja tudi v zvezi z ugotovitvami o (ne)obstoju originarno pridobljenega premoženja tožnice. V dokaznem postopku namreč ni bilo dokazano, da dohodek tožnice, ustvarjen v času njene zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti z dolžnikom, predstavlja njuna skupna finančna sredstva, porabljena za ustvarjanje skupnega premoženja, oziroma da je bil dohodek tožnice ustvarjen v znatnem obsegu. Glede domnevne provizije, ki naj bi jo tožnica dobila s posredovanjem med turško in slovensko družbo, poudarja, da njena višina ni bila niti okvirno ugotovljena in da njene "znatnosti" ni mogoče preveriti, saj tožnica ne razpolaga z listinsko dokumentacijo. Poleg tega je iz izpovedi priče G. G. razvidno, da se ta ničesar dobro ne spomni in ne pozna tožnice. Glede domnevnega prihodka od preprodaje svilenih orientalskih preprog opozarja, da točnega seštevka tega prihodka ni povedal nobeden od zakoncev in da ocena sodišča glede njegove višine ni bila ugotovljena s stopnjo prepričanja. Kot izrazito neverjetno ocenjuje, da zakonca ne bi vodila evidence preprodaje preprog, če bi ta dejansko predstavljala pomemben vir dohodka. Prav tako v dokaznem postopku ni bil predložen noben listinski dokaz, ki bi vsaj nakazoval na resničnost njunih navedb o nabavni in prodajni ceni preprog. Glede na visoke zatrjevane zneske ter istočasno odsotnost kakršnekoli evidence meni, da so bile navedbe o dohodku iz tega naslova prirejene za ta postopek. Opozarja tudi, da v zvezi s tem virom dohodka ni zanemarljivo, da niso bile predložene dohodninske napovedi in odločbe za tožnico, saj bi tožnica morala imeti registrirano dejavnost. Tožničino pojasnilo, da v njenih dohodninskih napovedih niso bili prijavljeni prihodki od navedenih poslov, pomeni, da je šlo za delo na črno, kar dodatno potrjuje neizkazanost teh prihodkov. Izpostavlja tudi, da sodišče prve stopnje pri končni dokazni oceni ni upoštevalo svoje ugotovitve, da je interes zakoncev v tem postopku enak (izločitev družinske hiše iz izvršilnega postopka). Zaradi navedenega meni, da se nobeno dejstvo, ki se šteje za dokazano na podlagi skladnosti izjav zakoncev, ne bi smelo šteti za ugotovljeno. Glede pravnega pouka v izpodbijani odločbi pripominja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati novelo ZPP-E glede postopka pred sodiščem druge stopnje in dati strankama 30-dnevni, ne zgolj 15-dnevni pritožbeni rok. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnici naloži v plačilo stroške pravdnega postopka toženke z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podredno, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo toženke v celoti zavrne kot neutemeljeno in ji naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je utemeljena.

5Glede na to, da je bila v konkretnem primeru pritožba v vsakem primeru vložena pravočasno, pritožbeno sodišče v zvezi s sicer utemeljenim pritožbenim opozorilom glede nepravilnega pravnega pouka v izpodbijani sodbi (15 dni namesto pravilno 30 dni) le na kratko pripominja, da sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo prehodne določbe tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E. Ker določba o pritožbenem roku sodi med določbe postopka pred sodiščem druge stopnje, pravni pouk v sodbi sodišča prve stopnje pa opozarja le na ureditev pritožbenega postopka, se pri odločanju o pritožbi zoper vse sodbe, izdane po 14. 9. 2017, uporablja tudi novelirana določba prvega odstavka 333. člena ZPP. Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo že večkrat (glej npr. VSL sodbo II Cp 22/2019 z dne 8. 5. 2019, VSL sklep II Cp 2360/2018 z dne 12. 3. 2019, VSL sodbo II Cp 759/2018 z dne 19. 9. 2018 in VSL sodbo I Cp 1232/2018 z dne 26. 9. 2018).

6V obravnavani zadevi gre za t.i. izločitveno pravdo, v kateri tožnica zoper toženko kot upnico v izvršilnem postopku, ki teče zoper tožničinega moža, zahteva ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičnino, ki predstavlja stanovanjsko hišo (glej prvi odstavek 64. člena in tretji odstavek 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)). Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo že na podlagi ugotovitve, da sporna nepremičnina predstavlja skupno premoženje tožnice in njenega moža (dolžnika v izvršilnem postopku). Že ta ugotovitev je po oceni sodišča prve stopnje zadoščala za zaključek o nedopustnosti izvršbe, zaradi česar je pojasnilo, da se ni podrobneje spuščalo v presojo zatrjevane nedobrovernosti pravne prednice toženke glede zastavitve skupnega premoženja.

7Pritožbeno opozarjanje na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z obstojem originarno pridobljenega premoženja tožnice ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo jasne in prepričljive razloge, na podlagi katerih je prišlo do zaključka, da sporna nepremičnina predstavlja skupno premoženje tožnice in njenega moža (dolžnika). Za ta zaključek sta bili ključni dve ugotovitvi: 1) nakup sporne nepremičnine v času njune zakonske zveze in 2) financiranje nakupa s (skupnimi) sredstvi, ki sta jih pridobila s svojim delom v času zakonske zveze oziroma v času pred tem, ko sta živela v zunajzakonski skupnosti.

8Toženka opozarja, da ni bilo dokazano, da dohodek tožnice, ustvarjen v času trajanja njene zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti z dolžnikom, predstavlja njuna skupna finančna sredstva, ki so bila porabljena za ustvarjanje skupnega premoženja, vendar v pritožbi ne ponudi nobenega argumenta, ki bi kazal nasprotno. Ne navede namreč, za kak drug namen naj bi bili porabljeni navedeni dohodki tožnice, niti ne vztraja več pri svojem prvotnem pravnem naziranju v postopku, da je bila sporna nepremičnina kupljena s sredstvi, ki predstavljajo posebno premoženje dolžnika (česar ji ni uspelo dokazati).

9Kakšen je bil obseg dohodkov tožnice v času njene zakonske zveze oziroma zunajzakonske skupnosti z dolžnikom, v predmetni pravdi ni pravno pomembno vprašanje. Bistveno za ugotovitev, da sporna nepremičnina predstavlja skupno premoženje tožnice in dolžnika, je, da je tožnica dokazala, da je k nakupu te nepremičnine prispevala s svojim delom v času omenjene zakonske zveze oziroma še prej zunajzakonske skupnosti, ne pa, koliko (točno) je znašal ta njen prispevek. Zato niso pravno pomembne pritožbene trditve, s katerimi toženka opozarja, da ni mogoče preveriti višine (domnevno znatnih) provizij, ki jih je tožnica prejela iz naslova posredovanja med turško in slovensko družbo (pri preprodaji avtomobilskih stekel), niti višine dohodkov, ki jih je tožnica prejela iz naslova preprodaje svilenih orientalskih preprog. Da je tožnica v relevantnem času prejemala dohodke iz obeh navedenih virov, je bilo v izvedenem dokaznem postopku nedvomno potrjeno, in to ne le z zaslišanjem tožnice in dolžnika. Poslovno sodelovanje s tožnico pri preprodaji avtomobilskih stekel je potrdil tudi tedanji zaposleni vodja nabave slovenske družbe A., d.d., G. G. (znana mu ni bila le višina tožničinih provizij), glede tožničine prodaje uvoženih svilenih orientalskih preprog znancem v Sloveniji pa se je sodišče prve stopnje lahko prepričalo tudi na podlagi izpovedi priče B. B. in na podlagi pisnih izjav treh drugih prič. Odsotnost listinskih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče (bolj) natančno ugotoviti višino vseh dohodkov iz obeh dejavnosti tožnice, zato ni moteča, upoštevaje časovno oddaljenost (približno 17 let od vložitve tožbe) in dejstvo, da je očitno pri obeh dejavnostih šlo za neobdavčeno delo na črno, pa neobstoj pisnih evidenc o dohodkih tudi sploh ne preseneča. To velja tudi glede nepredloženih dohodninskih napovedi oziroma odločb za tožnico, ki jih zaradi poteka časa ni bilo mogoče pridobiti, in ki, tudi če bi bile pridobljene, višine dohodkov tožnice zaradi odsotnosti njihove prijave ne bi mogle potrditi.

10Toženka utemeljeno opozarja na zmotnost materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje, da že ugotovitev o dokazanosti originarno pridobljenega premoženja tožnice narekuje ugoditev tožbenemu zahtevku, zaradi česar ni potrebna presoja zatrjevane nedobrovernosti pravnega prednika toženke.¹ Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o pogodbeni zastavitvi sporne nepremičnine je namreč v konkretnem primeru za zaključek glede (ne)obstoja tožničine pravice, ki preprečuje izvršbo, pravno pomembno, ali je bil pridobitelj hipoteke v dobri veri, da je dolžnik dejanski izključni lastnik sporne nepremičnine. V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč pogodbena pridobitev zastavne pravice učinkuje tudi zoper nevpisanega skupnega lastnika pod pogojem, da je pridobitelj v dobri veri (glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 95/2015 z dne 1. 10. 2015, primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-128/03 z dne 6. 9. 2004 ter odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 564/2007 z dne 7. 5. 2009 in II Ips 597/2004 z dne 22. 9. 2005, glej tudi VSL sodbo II Cp 2325/2018 z dne 13. 2. 2019 in VSK sklep I Cp 178/2017 z dne 13. 9. 2017).

11Zaradi navedenega zmotnega materialnopravnega stališča se sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ni v zadostni meri opredelilo do vprašanja (ne)dobrovernosti pravne prednice toženke ob ustanovitvi hipoteke, kljub temu, da je tudi v tej smeri izvajalo dokaze in je izvedene dokaze ocenilo tudi v zvezi s tem vprašanjem (to je izpovedi tožnice, dolžnika in P. P.), vendar ni napravilo celovite dokazne presoje, ki bi omogočala preizkus sodbe tudi v tem delu. To po oceni pritožbenega sodišča terja razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na to, da je sodišče prve stopnje dokaze že izvedlo, ne pride v poštev dopolnjevanje postopka na drugi stopnji. Eventuelna dopolnitev postopka oziroma le pisanje sodbe na prvi stopnji bo bolj ekonomično, poleg tega pa tudi ne bo poseglo v pravico strank do izjave in ne bo povzročilo kršitev pravic strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

12V novem sojenju naj sodišče prve stopnje napravi popolno dokazno oceno in se opredeli tudi glede vprašanja (ne)dobrovernosti pravne prednice toženke, da zastavljena nepremičnina predstavlja skupno premoženje tožnice in dolžnika ter da je tožnica tej zastavitvi nasprotovala (glej drugi in tretji odstavek 72. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ)). Ker je sodišče prve stopnje dokaze že izvedlo, bo lahko sodišče le vnovično napisalo sodbo, v kateri se bo moralo opredeliti do vseh odločilnih trditev pravdnih strank - tudi do tistih, do katerih se je v razveljavljeni sodbi že opredelilo in se je do njih opredelilo tudi pritožbeno sodišče. Če se bo izkazalo za potrebno, pa naj sodišče prve stopnje za ugotovitev vseh pravno pomembnih dejstev v zvezi s še nerazjasnjenim pravnim vprašanjem dopolni dokazni postopek.

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji v zvezi s četrtim odstavkom 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

Zoper sklep (o razveljavitvi) je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni.

Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena.

Če je pritožba vložena po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, ker je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko odpravilo sámo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko sámo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

¹ To stališče bi bilo pravilno, če bi toženka v obravnavani zadevi pridobila prisilno hipoteko (to je hipoteko, vpisano na podlagi zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi). Upnika s prisilno hipoteko namreč načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne varuje. Glej odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 328/2015 z dne 19. 5. 2016 in primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up-128/03 z dne 6. 9. 2004.