VSM Sklep II Kp 21966/2014

I. Pritožba zagovornikov obsojenega G. Ž. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog obsojenega G. Ž. (pravilno: njegovih zagovornikov) za alternativno izvršitev kazni zapora oziroma nadomestitev kazni zapora s tako imenovanim „vikend“ zaporom.

2Zoper sklep so se pritožili obsojenčevi zagovorniki iz, kot so zapisali, vseh izpodbojnih razlogov, predvsem pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter „posledične kršitve ZIKS-1“. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da sklep spremeni tako, da navedenemu predlogu za nadomestno izvršitev kazni zapora ugodi ali da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Bistvene kršitve določb kazenskega postopka v pritožbi niso opredeljene, skozi pritožbeno obrazložitev pa je razumeti, da pritožniki merijo na kršitve iz drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Pravijo namreč, da postopek neprave obnove postopka iz 407. člena ZKP spada med postopke z izrednimi pravnimi sredstvi, po katerem se sme pravnomočna sodna odločba po drugem odstavku 10. člena ZKP spremeniti samo obdolžencu v korist.

5Povzeto stališče je v obravnavanem primeru, ko po razumljivih razlogih sklepa ni bil voden postopek po izrednem pravnem sredstvu, napačen. Postopek po predlogu za nadomestno izvršitev kazni zapora, preden je obsojenec nastopil z njenim prestajanjem (drugi odstavek 129.a člena ZKP) ali po tem (drugi odstavek 12. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij - ZIKS) je poseben postopek v zvezi z izvršitvijo sodbe, vendar le tiste, pri kateri bi nadomestna izvršitev kazni zapora utegnila priti v poštev in ne vseh drugih, ki so s to sodbo povezane. Grajano ravnanje sodišča prve stopnje, ki konkretnega predloga za nadomestno izvršitev kazni zapora ni obravnavalo znotraj v primerov iz 407. člena ZKP je tako pravilno, pa zato niti drugega odstavka 10. člena ZKP ni moglo kršiti.

6Kdaj in kako je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon pritožniki niso opredelili, kršitev kot so taksativno naštete v 372. členu ZKP pa pritožbeno sodišče po pritožbeni obrazložitvi ni prepoznalo. Niti v navedbi o posledični kršitvi, bržkone 12. člena ZIKS-a, ki sicer dopušča nadomestno izvršitev kazni zapora, vendar le pod pogoji iz kazenskega zakonika in po postopku iz zakona, ki ureja kazenski postopek. Če se pritožniki ne strinjajo z oceno sodišča prve stopnje o neizpolnjenosti, zlasti zadnjega pogoja, po vsebini ne uveljavljajo nobene izmed kršitev kazenskega zakona, temveč zatrjujejo zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar je sicer že v uvodu pritožbe napovedano in kar je nenazadnje razvidno iz osrednjega dela pritožbene obrazložitve.

7Njeno jedro je v navedbi, da naknadna združitev kazni po dveh oziroma treh sodbah ne more vplivati na pravico do uveljavljanja konkretne nadomestitve kazni z njenim izvrševanjem ob koncu tedna („vikend zapor“). Še zlasti, ko je obsojeni večji del združene kazni že prestal in ko mu je do konca prestajanja kazni zapora ostalo manj kot dve leti. Razen tega bi tudi v tem primeru morale biti upoštevane obdolženčeve subjektivne okoliščine, kot so časovna oddaljenost od kaznivega dejanja, ustrezno obnašanje med prestajanjem kazni zapora ter siceršnja osebnostna urejenost.

8Ko pritožniki v podkrepitev zgoraj povzete obrazložitve dodatno opozarjajo na analogijo, po kateri obsojencu pri naknadni združitvi kazni ni bilo izrečeno, da je dolžan plačati odvzeto premoženjsko korist, kot je bilo to določeno v eni izmed sodb (I K 21966/2014 z dne 9. 10. 2017), prezrejo, da v obravnavanem primeru v nobeni od teh sodb nadomestna izvršitev kazni obsojenemu še ni bila določena. Analogija zato ni na mestu, v ostalem pa je opozoriti, da se je sodna praksa v podobnih primerih že izrekla (gl. sodba Ips 331/2009 z dne 14. 10. 2010), da se lahko na nadomestni način izvrši le s pravnomočno sodbo izrečena kazen zapora in ne kazen, ki je bila po tej in še kateri drugi pravnomočni sodbi združena.

9Predmet izvršitve kazni zapora je po prvem odstavku 2. člena ZIKS pravnomočna sodba, v kateri je kazen izrečena, njeno izvrševanje pa je bilo nato pod določenimi pogoji nadomeščeno s katerim izmed načinov iz 86. člena KZ-1. Ker pri ugotavljanju o izpolnjenosti teh pogojev, okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, ne morejo biti prezrte, je jasno, da je lahko predmet nadomestitve samo kazen, izrečena v posamezni sodbi in ne kazen kot je bila združena po dveh ali več sodbah. Stališče sodišča prve stopnje o izgubljeni samostojnosti sodbe, po kateri bi bilo mogoče kazen zapora izvršiti na nadomestni način, z združitvijo kazni po drugih sodbah, je zato pravilno, pritožbeno sklicevanje na dolžino že prestane kazni pa je brezpredmetno. Višina izrečene (združene) kazni zapora, kot pogoj za njeno nadomestitev z izvršitvijo ob koncu tedna iz tretjega odstavka 86. člena KZ-1, zaradi že prestane kazni ni bila nič manjša, kot ni bila manjša zaradi navajanih obsojenčevih subjektivnih okoliščin. Te bi lahko bile upoštevane le, ko bi sodišče prve stopnje ugotavljalo izpolnjenost navedenih pogojev po posamezni sodbi, kar je bilo dejansko že storjeno s sklepom V Kr 21966/2014 z dne 10. 4. 2019 in o čemer je bilo po sklepu Višjega sodišča II Kp 21966/2014 z dne 2. 7. 2019 tudi pravnomočno odločeno.

10Po obrazloženem, in ker glede odločbe o kazenski sankciji in stroških postopka v pritožbeni obrazložitvi ni bilo navedenega ničesar, na kar bi bilo treba odgovoriti, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornikov obsojenega G. Ž. odločilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11Odločba o stroških pritožbenega postopka je posledica neuspešne pritožbe, sodna taksa pa je bila odmerjena v skladu s tar. št. 74013 Zakona o sodnih taksah.