VSL Sodba IV Cp 1370/2019

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pravilno glasi:

"Preživnina za A. A., roj. 000, ki je bila določena s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu IV P 127/2016 z dne 28. 6. 2016 in ko po obvestilu CSD X o valorizaciji z dne 31. 3. 2018 znaša 101,60 EUR, se zviša tako, da je toženec T. A., EMŠO 000 dolžan od 17. 9. 2018 dalje plačevati mesečno preživnino v višini 185,00 EUR, na račun tožničine mame M. A., ki ga ima pri ... št., in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadlo razliko med že plačano in zvišano preživnino v 15 dneh, v bodoče dospevajoče zneske mesečne preživnine pa najkasneje do vsakega 7. dne v mesecu za tekoči mesec, vse do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in plač, od tedaj dalje pa v valoriziranih zneskih, določenih z vsakokratnim obvestilom pristojnega centra za socialno delo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti od dneva zapadlosti vsakega mesečnega obroka preživnine do plačila, da ne bo izvršbe.

V preostalem delu se tožbeni zahtevek zavrne.

Vsaka stranka krije svoje stroške postopka."

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se s sodbo IV P 127/2016 z dne 28. 6. 2016 določena preživnina za mld. A. A. zviša na znesek 150,00 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

2Zoper takšno odločitev sta obe pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi, s katerima uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge.

3Tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa, da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Opozarja na napako v izreku sodbe, ko je sodišče napačno zapisalo leto zvišanja preživnine in dva različna roka zapadlosti mesečne preživnine, enkrat 7. v mesecu za tekoči mesec in drugič vsakega 15. v mesecu za tekoči mesec. Meni, da je sodišče nepopolno in napačno ugotovilo dejansko stanje glede višine preživninskih potreb mladoletne prve tožnice in glede zmožnosti njenih staršev. Ne strinja se z oceno prvostopenjskega sodišča, da se 10 m3 drv porabi za celo hišo, ne pa le za del, v katerem živita tožnici. Prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo višjega stroška prehrane doma v času šolskih počitnic. Ne strinja se tudi z oceno stroškov prevoza. V šolskem letu 2019/2020 bo mld. A. pričela obiskovati srednjo šolo, lokacija šole pa je oddaljena od lokacije delovnega mesta zakonite zastopnice, zato vožnja ne bo več skupna in bo nastal strošek medkrajevnega avtobusnega prevoza. Sedaj tožnico dnevno vozi v šolo in domov, štirikrat mesečno pa potrebuje tudi prevoz v L., kjer obiskuje verouk. Višji so tudi stroški šolskih potrebščin, higiene in čistil ter oblačil in obutve. Strinja se z oceno stroška za računalnik v višini 700,00 EUR in dobo pet let ko ga je potrebno zamenjati, vendar pa je sodišče povprečni mesečni strošek izračunalo napačno. Ta znaša 11,66 EUR mesečno, ne pa 6,00 EUR. Prenizko je ocenjen tudi strošek menjave očal v višini 7,00 EUR mesečno ter strošek letnega dopusta v višini 20,00 EUR mesečno. Napačna pa je tudi ocena preživninskih zmožnosti staršev. Sodišče bi moralo pri tem upoštevati obseg stikov, ki jih ima mladoletna tožnica s tožencem. Gre za kratke in redke stike. Edino breme, ki ga toženec ima s tožnico, je plačilo preživnine. Napačna je zato odločitev, da je dolžan kriti nekaj več kot 40% preživninskih potreb mladoletne tožnice. Sodišče zanemari, da ni izkazano, da bi imel toženec resne kronične težave s srcem, ki bi mu zmanjšale pridobitne zmožnosti. V tem delu je povsem nekritično sledilo zgolj toženčevim trditvam brez dokazov.

4Bistvo toženčeve pritožbe je v očitku zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, ker sodišče ni ugotavljalo kateri posamezen strošek preživljanja naj bi se tožnici povečal ali nastal na novo in zakaj, ampak je sodišče na novo ugotavljalo celotno višino preživnine oziroma kakšna naj bi ta bila ob izdaji izpodbijane sodbe, kar pa ni možno, saj je prvotno določena preživnina z notarskim zapisom in sodbo res iudicata. To pomeni, da ni možno o preživnini ponovno odločati na način, kot da preživnina nikoli ni bila določena oziroma dogovorjena s sporazumom med strankama. Zaradi odpadle preživninske obveznosti do sina B. so se izboljšale tudi preživninske zmožnosti tožničine matere, sicer pa ta okoliščina ni bistveno vplivala na povečanje preživninskih zmožnosti toženca. V primerih, ko je preživnina predmet dogovora med staršema na podlagi notarskega zapisa, kot je bila v obravnavanem primeru leta 2016, ni mogoče dve leti kasneje trditi, da so se preživninske potrebe tožnice povečale, ker sodišče leta 2016, ko je preverjalo ustreznost sporazuma iz notarskega zapisa, ni navedlo vseh preživninskih potreb tožnice, ker jih vseh tudi ni ugotavljalo. Zato je zaključek, da so 2. 8. 2016 znašale preživninske potrebe tožnice 237,00 EUR in da znašajo sedaj 360,00 EUR, napačen.

5Tožnica je v odgovoru na pritožbo toženca predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

6Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

7Pravno podlago za spremembo z izvršilnim naslovom določene preživnine predstavlja 132. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki določa, da sodišče lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Preživnina se namreč določi tako, da se najde ustrezno sorazmerje glede na potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca (129. člen ZZZDR). Že sprememba enega od pravno relevantnih dejavnikov lahko poruši njihovo ravnovesje. V takšnem primeru zakon dopušča poseg v že določeno preživnino in s tem v pravnomočnost sodbe.

8Postopek odločanja o spremembi preživnine na podlagi 132. člena ZZZDR je dvofazen in sicer mora sodišče najprej ugotoviti, ali je v času od prejšnje določitve preživnine do trenutka odločanja v pravdi za njeno spremembo prišlo do bistveno spremenjenih okoliščin na strani preživninskih zavezancev in/ali upravičencev, nato pa mora preživnino znova določiti v sorazmerju z zmožnostmi vsakega izmed preživninskih zavezancev (staršev) in potrebami preživninskega upravičenca (otroka). V primeru ugotovitve spremenjenih okoliščin mora torej sodišče na novo poiskati vrednotno razmerje med vsemi omenjenimi dejavniki, ki vplivajo na določitev preživnine.

9S sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. IV P 127/2016 z dne 28. 6. 2016 je bila določena preživninska obveznost toženca za dva otroka, in sicer mld. B. A. in mld. tožnico. Od takrat je ena od preživninskih obveznosti odpadla, in sicer za B. A., ki je postal polnoleten in ni nadaljeval s šolanjem. Navedena okoliščina je pravno relevantna okoliščina v smislu navedenega 132. člena ZZZDR, saj se je z odpadom ene od dveh preživninskih obveznosti povečala zmožnost vsakega od staršev za večji obseg zadovoljitve preživninskih potreb drugega preživninskega upravičenca oziroma mld. tožnice. Sodišče prve stopnje je zato moralo na novo ugotoviti preživninske potrebe mld. A. in zmožnosti njenih staršev za zadovoljitev teh potreb.

10Materialnopravno izhodišče za ugotavljanje preživninskih potrebe je v 129. a členu ZZZDR, ki določa, da mora sodišče pri odmeri odškodnine upoštevati otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje njegovega uspešnega telesnega in duševnega razvoja ter da mora preživnina zajemati stroške življenjskih potreb otrok, zlati stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Tudi pri ugotavljanju potreb otroka je podana soodvisnost z zmožnostmi vsakega od staršev. Večje kot so zmožnosti staršev, večji obseg otrokovih potreb lahko zadovoljijo in obratno. Nujnost zadovoljitve potreb otrok pa tudi pada na njihovi lestvici od primarno življenjskih do prostočasnih. Poudariti je tudi treba, da pri ugotavljanju obsega potrebe ne gre za matematični pristop, ki bi temeljil na natančni oceni preživninskih stroškov, ampak gre zgolj za oceno. V obravnavanem primeru je ta ocena v bistvenem pravilna in se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge prvostopenjskega sodišča glede posameznih stroškovnih postavk. Pritrditi je treba zgolj tožničini pritožbeni kritiki stroškov računalnika, saj ta glede na zatrjevano vrednost 700,00 EUR in njegovo amortizacijo po petih letih, predstavlja znesek 11,66 EUR mesečno in ne 6,00 EUR mesečno. To pa končno oceno stroškov za zadovoljitev potreb mladoletne tožnice opredeljuje v znesku 366,00 EUR.

11Utemeljena je pritožbena kritika tožnice o porazdelitvi stroškovnega bremena. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je treba stroškovno breme preživljanja mld. A. med oba starša porazdeliti v razmerju 40% oče in 60% mati. Pri tem je kot bistveni razlog za takšno odločitev izpostavilo nekoliko višje dohodke matere (okoli 965,00 EUR mesečno) od očeta (855,00 EUR) in zmanjšano toženčevo zmožnost za delo, saj okoliščina, da je pogosto v bolniškem staležu, očitno kaže na določene zdravstvene težave. Pritrditi je treba pritožbeni kritiki tožnice, da le za 110,00 EUR neto višje izplačilo mesečnega dohodka njeni materi in nedokazana zmanjšana pridobitna zmožnost očeta, ne moreta pogojevati materino večjo preživninsko obremenitev od toženčeve. Hkrati je treba upoštevati v sodni praksi izoblikovano enotno stališče, da se pri porazdelitvi preživninskega bremena upošteva tudi okoliščino, da praviloma tisti od staršev, ki mu je otrok dodeljen, z varstvom, vzgojo in skrbjo bistveno bolj kot drugi skrbi za otrokov telesni in duševni razvoj.¹ V obravnavanem primeru je delo v zvezi z mld. tožnico, skrb, gospodinjska opravila, njeno varstvo in vzgoja, vsi prevozi, na tožničini materi. Toženec teh obremenitev nima. Niti nima stikov, oziroma so ti minimalni. Takšno dejansko stanje pa pogojuje najmanj izenačitev ugotovljenega stroškovnega bremena med oba preživninska zavezanca. Na podlagi določbe 5. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je zato pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano odločitev tako, da je toženčevo preživninsko breme preživljanja mld. A., ki je bilo določeno s sodbo IV P 127/2016 z dne 28. 6. 2016 zvišalo na znesek 185,00 EUR. V preostalem delu je pritožbo tožeče stranke in v celoti pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12Toženec izrecno izpodbija tudi stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je odločilo, da naj vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Takšna odločitev temelji na določbi 413. člena ZPP, po kateri sodišče v postopku o zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki odloči po prostem preudarku. To pomeni, da sodišče upošteva vse okoliščine posameznega primera in jih pravično ovrednoti. Obravnavani postopek je bil v korist mld. A., ki pa je v postopku le delno uspela. Po drugi strani je toženec v celoti nasprotoval zvišanju preživnine, kljub temu, da je bil postopek pogojevan z odpadom preživninske obveznosti, ki jo je imel do sina B. in s tem razlogom za zvišanje njegove preživninske zmožnosti. Glede na navedene okoliščine je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da naj vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

13Na določbi 413. člena ZPP temelji tudi odločitev o pritožbenih stroških. Toženec s svojo pritožbo ni uspel, tožnica pa le delno, njen odgovor na pritožbo pa ni mogoče šteti za potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

¹ Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča R Slovenije II Ips 343/2017.