VSL Sodba in sklep I Cp 1191/2019

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 14.499,82 EUR tečejo od 11. 11. 2016 dalje.

II. V ostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožba tožeče stranke zoper sklep se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (1) zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnica¹ zahteva, da se ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo (taksativno naštete) premičnine, ki se nahajajo v stanovanjski hiši na naslovu V. (I. točka izreka), (2) ugotovilo, da znaša delež tožnice na skupnem premoženju 25 %, delež toženca² pa 75 % (II. točka izreka), (3) tožencu naložilo, da tožnici v roku 15 dni plača 14.499,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2015 dalje (III. točka izreka), (4) zavrnilo zahtevek po tožbi za priznanje višjega deleža (nad 25 %) in za plačilo nad zneskom 14.499,82 EUR (IV. točka izreka), (5) tožnici naložilo, da tožencu v roku 15 dni plača 3.375 EUR (V. točka izreka) ter (6) zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo nad zneskom 3.375 EUR (VI. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da v korist proračuna na račun Okrožnega sodišča v Krškem plača pravdne stroške v višini 1.051,58 EUR (I. točka izreka), tožnici pa je naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške v višini 9.559,41 EUR (II. točka izreka).

2Toženec s pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu ustrezno spremeni (in zavrne tožbeni zahtevek), oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica, ki s pritožbo izpodbija sklep o stroških, pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep razveljavi in o stroškovnih zahtevkih ponovno odloči.

Toženec trdi, da je bil zahtevek, da v skupno premoženje sodi podjetje H., s. p. , oziroma osnovna sredstva podjetja na dan 28. 3. 2015, v skupni vrednosti 58.585,39 EUR, oziroma denarna sredstva v višini 57.999,29 EUR, že pravnomočno zavrnjen, kar pomeni, da je bilo pravnomočno odločeno tudi o denarnem zahtevku iz naslova prodaje osnovnih sredstev. Kot skupno premoženje se lahko upošteva le premoženje, ki še obstaja, to pa je znesek 586,10 EUR, pridobljen s prodajo. Kot je pojasnila računovodkinja podjetja, je znašala vrednost zalog na zadnji dan leta 2014 24.318 EUR, kar bi lahko bil upošteven znesek, če ne bi prišlo do uničenja zalog. Toženec je dokazal, da je bila prodana roba pokvarjena in da je zanjo iztržil 586,10 EUR. Tožnica bi bila lahko upravičena zgolj do četrtine tega zneska, o čemer pa je bilo že pravnomočno razsojeno. Tožnica je trdila, sodišče pa ji je verjelo, da roba ni mogla zamrzniti, ker je bila v prostoru za shranjevanje peč. Vendar tožnica ni trdila, da se je v prostoru kurilo. Napačna je tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti. Tožnica ni pojasnila, zakaj zahteva plačilo obresti od 27. 8. 2015 dalje. Sodišče je terjatev napačno štelo za odškodninsko, zapadlo s trenutkom nastanka škode. Sodišče v ponovljenem postopku ni upoštevalo, da je tožnica že prejela osebno vozilo V., katerega vrednost je bila sporazumno določena na 14.500 EUR.

Tožnica meni, da sodišče ni ustrezno obrazložilo zaključka, da je njen uspeh le 25 %. Na podlagi zahtevka, da znaša njen delež na skupnem premoženju 50 %, ji je sodišče priznalo 25 % delež, kar pomeni, da je bil njen uspeh 50 %. V delu, v katerem je sodišče tožbo zavrglo, je res zajeto večje število premičnin, vendar njihova vrednost ni takšna, da bi lahko bistveno vplivala na uspeh tožnice. Tožnica je uspela z zahtevkom glede skupnega premoženja (vozili A. in H., traktorska kosilnica, motor H., avtomobilski sesalec, moška ura), ki predstavlja večji del vrednosti vtoževanih premičnin. Z nasprotno tožbo stroški niso nastajali, saj je tožnica vse navedbe glede obsega skupnega premoženja (z izjemo pohištva kuhinje, vrednega 4.500 EUR), priznala. Upoštevajoč vrednost spornega predmeta je bil njen uspeh najmanj 45 %. Sodišče je tudi nepravilno upoštevalo le polovično vrednost njenih stroškov. Stranka, ki nastopa proti stranki, ki ji je odobrena brezplačna pravna pomoč, je vedno v boljšem položaju, za kar pa ni nobenega razumnega razloga. Sodišče bi moralo tožničine stroške odmeriti v celoti, nato pa odrediti, da se ustrezen del nakaže v proračun, preostali del pa ustrezno upošteva v stroškovnem izračunu.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo (zoper sodbo) predlaga njeno zavrnitev, enako predlaga toženec v odgovoru na pritožbo (zoper sklep).

4Pritožba toženca zoper sodbo je delno utemeljena (glede obrestnega dela zahtevka), pritožba tožnice zoper sklep pa ni utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo

5Pritožbeno sodišče, ki v zadevi odloča drugič,³ najprej pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v prvem sojenju (med drugim) ugodilo ugotovitvenemu zahtevku po tožbi, da sodijo v skupno premoženje denarna sredstva v višini 586,10 EUR, ter zavrnilo ugotovitveni zahtevek po tožbi, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi podjetje H., s. p., oziroma osnovna sredstva podjetja na dan 28. 3. 2015, in sicer najmanj 100 maket tankov - plastični modeli oklepnih vozil po ceni od 30 do 50 EUR, figurice vojakov - figure iz dvokomponentnih smolnatih mas, razni dodatki - elementi za ponazoritve trave, peska, dreves, barve, lepila, čopiči, knjige, revije, cd - ji, aluminijasti delčki za tanke, orodja, vse v skupni vrednosti 58.585,39 EUR, oziroma denarna sredstva v višini 57.999,29 EUR. Odločitvi, ki sta z izdajo prve pritožbene odločbe postali pravnomočni, imata podlago v stališču, da se kot skupno premoženje bivših izvenzakonskih partnerjev lahko upošteva le tisto premoženje, ki (ob odločanju) še obstaja, ter v ugotovitvi, da je toženec osnovna sredstva oziroma zaloge podjetja (v skupni vrednosti 58.585,39 EUR), ki sodijo v skupno premoženje bivših izvenzakonskih partrnerjev, prodal za ceno 586,10 EUR. Premoženjska upravičenja, povezana s podjetjem, je tožnica uveljavljala tudi z dajatvenim (denarnim) tožbenim zahtevkom; od toženca je zahtevala plačilo zneska (29.292,69 EUR), ki ustreza polovici skupne vrednosti zalog podjetja (58.585,39 EUR). Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje njenemu zahtevku delno ugodilo, in sicer tako, da je tožencu naložilo, da tožnici plača 14.499,82 EUR (s pritožbo izpodbijana III. točka izreka). Ta znesek predstavlja četrtino (25 %) razlike med skupno vrednostjo zalog podjetja in dogovorjeno kupnino.⁴

6Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je odločalo o dajatvenem tožbenem zahtevku, zagrešilo postopkovno kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zahtevek na ugotovitev, da podjetje oziroma osnovna sredstva podjetja sodi(jo) v skupno premoženje bivših izvenzakonskih partnerjev, ni identičen zahtevku za plačilo denarnega zneska, ki ustreza vrednosti osnovnih sredstev podjetja (zmanjšani za kupnino 586,10 EUR), sorazmerni z višino tožničinega deleža na skupnem premoženju. Z zahtevkoma se uveljavlja različen obseg sodnega varstva (končni cilj zahtevanega varstva je različen). Na podlagi ugotovitvenega zahtevka se v pravdi presoja le obseg skupnega premoženja (ter deleža na njem), nato pa se premoženje razdeli v nepravdnem postopku, z dajatvenim zahtevkom pa bivši zakonec (izvenzakonski partner) doseže delitev skupnega premoženja že v pravdi. Pritožbeno sodišče je že v svoji prvi odločbi zavzelo stališče (pri katerem vztraja), da v primeru odsvojitve dela skupnega premoženja brez soglasja drugega zakonca (izvenzakonskega partnerja) skupno premoženje ne preneha, le spremeni obliko. V skupno premoženje tako spada terjatev, ki je posledica prikrajšanja (oškodovanja) skupnega premoženja zaradi zatrjevanega nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca. Prikrajšani zakonec lahko svoj položaj v takem primeru učinkovito zavaruje z zahtevkom za plačilo denarnega zneska, ki ustreza znesku prikrajšanega skupnega premoženja, do katerega naj bi prišlo zaradi nedovoljenega razpolaganja drugega zakonca.⁵ V obravnavanem primeru je prodano podjetje (prodane zaloge) v skladu z načelom realne subrogacije zamenjala terjatev skupnega premoženja do toženca, ki je po prenehanju življenjske skupnosti s tožnico neupravičeno razpolagal z zalogami podjetja, zato tožnica utemeljeno uveljavlja sodno varstvo z dajatvenim zahtevkom.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, - da je življenjska skupnost pravdnih strank prenehala 28. 3. 2015, - da je toženec ocenil vrednost zalog podjetja po maloprodajnih cenah v višini 58.585,39 EUR (kot izhaja iz njegove izpovedbe in računa z dne 26. 8. 2015 v prilogi B 11), in - da je toženec zaloge podjetja brez tožničinega soglasja 26. 8. 2015 prodal svoji nečakinji M. P., in sicer z 99 % popustom, za ceno 586,10 EUR. Dokazni zaključek, da je toženec s svojim ravnanjem oškodoval (prikrajšal) skupno premoženje za razliko med maloprodajno ceno zalog in prodajno ceno (tj. za 57.999,29 EUR), temelji na celoviti, jasni in prepričljivi dokazni oceni, skladni z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, ki je pritožbene trditve ne omajajo.

8Toženec v pritožbenem postopku ne napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da je podjetje predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank in da je toženec po razpadu življenjske skupnosti s tožnico z njim razpolagal brez tožničinega soglasja. Prav tako ne nasprotuje dokazni presoji o neverodostojnosti oziroma neprepričljivosti izpovedb prič M.P. in njenega očeta B. P. (sodišče prve stopnje izpovedbama ni pripisalo nobene dokazne teže). Toženec, ki je sam vrednost zalog ocenil po maloprodajnih (ne nabavnih) cenah (ob zaslišanju je povedal, da je izhajal iz seznama zalog, in da bi v primeru nadaljevanja z dejavnostjo izdelke prodajal po maloprodajnih cenah), ne navede nobenega utemeljenega razloga za določitev višine terjatve skupnega premoženja glede na nabavno vrednost zalog. Zaloge podjetja so bile v njegovi posesti, zato dokazno breme glede trditve, da je kupcu priznal 99 % popust zaradi manjvrednosti (pokvarjenosti) robe, zanj ne bi smelo biti pretežko. Pred prodajo bi lahko zavaroval dokaze o stanju (kvaliteti, količini) zalog (s popisom, fotografiranjem). Dejstvo, da tega ni storil, čeprav se je zavedal (ali vsaj moral zavedati), da prodaja predmet skupnega premoženja brez tožničinega soglasja, je v prid argumentaciji o nedokazanosti manjvrednosti zalog. Drži pritožbena navedba, da obstoj peči v prostoru za shranjevanje zalog ne zanika trditve o zmrznjenosti robe, vendar po drugi strani tudi okoliščina, da se peč ni uporabljala, ne vodi k presoji, da je bila roba zmrznjena (ničesar ni znanega o temperaturah v (ne)ogrevanem prostoru za shranjevanje, o času shranjevanja, o odpornosti materiala na nizke temperature...). Toženec neuspešno poskuša zamegliti bistveno, in sicer, da je bilo na njem breme dokazovanja, da je bila roba zmrznjena oziroma poškodovana, torej da je bila njena dejanska vrednost za 99 % manjša od maloprodajne cene.

9Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za znižanje ugotovljene terjatve skupnega premoženja do toženca za (z delno sodno poravnavo) sporazumno dogovorjeno vrednost vozila V. Okoliščina, da je tožnica na račun skupnega premoženja že prejela vozilo, bo lahko upoštevana v nepravdnem postopku, v katerem bo opravljena delitev skupnega premoženja bivših izvenzakonskih partnerjev⁶.

10Del skupnega premoženja so v primeru nedovoljenega enostranskega razpolaganja s skupnim premoženjem po razpadu izvenzakonske skupnosti tudi zakonske zamudne obresti, glede katerih pa pritožba utemeljeno opozarja, da so napačno prisojene že od 27. 8. 2015 dalje. Prisojeni znesek je posledica toženčevega razpolaganja s skupnim premoženjem. Deleža strank na skupnem premoženju v času obstoja skupnega premoženja nista bila določena. Toženec je lahko prišel v zamudo s plačilom šele tedaj, ko ga je tožnica pozvala k vračilu njenega dela denarja; tožnica je upravičena do zakonskih zamudnih obresti od dneva uveljavitve denarnega zahtevka dalje, tj. od 11. 11. 2016 dalje (drugi odstavek 299. člena OZ). Pritožbeno sodišče je tako glede teka zakonskih zamudnih obresti pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako kot izhaja iz I. točke izreka te odločbe. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbi zoper sklep

11Pri odločitvi, da je uspeh tožnice v pravdi 25 %, je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je bil uspeh tožnice s tožbo 50 % (uveljavljala je zahtevek, da znaša njen delež na skupnem premoženju 50 %, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je njen delež 25 %), z nasprotno tožbo pa 0 % (z zahtevkom, da znaša njegov delež na skupnem premoženju 75 %, je toženec v celoti uspel). Uspeh po tožbi in nasprotni tožbi je primerljiv, saj sta obe pravdni stranki skupno vrednost spornega predmeta (zahtevek na ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem) ocenili na 70.000 EUR. Ker je del nasprotne tožbe tudi zahtevek za določitev deležev na skupnem premoženju, ne drži pritožbena navedba, da zaradi priznanja obsega skupnega premoženja stroškov po nasprotni tožbi ni bilo. Pravdni stranki nista določili vrednosti posameznih predmetov, ki naj sodijo v njuno skupno premoženje, zato uspeh v pravdi niti ne bi mogel biti določen po takšnem kriteriju.

12Tožnici je bila za celoten postopek odobrena brezplačna pravna pomoč (v obsegu zastopanja po odvetniku), zato je sodišče prve stopnje njene pravdne stroške odmerilo skladno s petim odstavkom 17. člena Zakona o odvetništvu, ki določa, da je odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Ker tožnici višji pravdni stroški niso nastali, je brez podlage njen predlog, da bi se pravdni stroški, ki presegajo znesek 1.051,58 EUR, pobotali s toženčevimi pravdnimi stroški (kot je mogoče razumeti njen predlog, da naj se del stroškov nakaže v proračun, preostali del pa ustrezno upošteva v stroškovnem izračunu). Ker je uživala brezplačno pravno pomoč, ni mogoče slediti njeni pritožbeni trditvi, da je v primerjavi s tožencem v slabšem položaju.

13Ker torej pritožbeni očitki niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (druga točka 365. člena ZPP).

O pritožbenih stroških

14Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka, prvič zato, ker s pritožbama nista uspeli (toženec je s pritožbo uspel le glede obrestnega dela zahtevka), drugič pa zato, ker njuna odgovora na pritožbi vsebinsko nista prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (prim. 155. člen ZPP).

¹ Hkrati toženka po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožnica.
² Hkrati tožnik po nasprotni tožbi, v nadaljevanju toženec.
³ Prva sodna odločba I P 163/2015 s 27. 2. 2017 je bila delno razveljavljena, delno pa potrjena s sodbo in sklepom I Cp 1308/2017 s 7. 1. 2015.
⁴ (58.585,39 EUR - 586,10 EUR)/4
⁵ Prim. II Ips 19/2016, II Ips 100/2015, II Ips 784/2009, II Ips 876/2006 in odločbi VSL II Cp 3498/2011 in I Cp 634/2015.
⁶ V postopku za delitev skupnega premoženja sodišče odloči, kateremu izmed udeležencev se dodelijo posamezne stvari, ki spadajo v skupno premoženje (prvi odstavek 162. člena Zakona o nepravdnem postopku).