VSL Sklep II Cp 1178/2019

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni dovolilo vrnitve v prejšnje stanje.

2Tožnica v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da se skladno s 6. b členom Zakona o sodnih taksah (ZST-1) šteje, da je taksa plačana v roku, če je denarno nakazilo prejeto v dobro podračuna sodišča v treh delovnih dneh. Iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, kdaj je sodišče prejelo denarno nakazilo. Dejansko stanje v zvezi s tem je zmotno in nepopolno ugotovljeno, posledično je zmotno uporabljeno materialno pravo, poleg tega pa je izpodbijani sklep preuranjen. Če je sodišče prejelo znesek do vključno 23. 1. 2019, je bila sodna taksa plačana pravočasno, zato je podan pogoj za uporabo 6. c člena ZST-1. Podredno tožnica navaja, da je bila 100 % nesposobna za delo, zato je sodno takso plačala na dan zaključka bolniškega staleža. Meni, da je neutemeljen očitek sodišča, da bi takso lahko plačal pooblaščenec, saj je sodna praksa že zavzela stališče, da pooblaščenci sodne takse niso dolžni plačevati. Opozarja, da bi pooblaščenec moral v primeru založitve denarnih sredstev za plačilo sodne takse od vračila denarnega zneska plačati davek in prispevke.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavanem primeru se je rok za plačilo sodne takse za vloženo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje iztekel 19. 1. 2019. Navedenega pritožba ne izpodbija. Tožnica je v vlogi, s katero je predložila potrdilo o plačilu sodne takse, navedla, da je sodno takso plačala 22. 1. 2019, ker iz zdravstvenih razlogov sodne takse pred navedenim datumom ni mogla plačati. Ker je tožnica nalog za plačilo sodne takse ponudniku plačilnih storitev dala po poteku petnajstdnevnega roka, je bila sodna taksa plačana prepozno.

6V zvezi s tem je neutemeljeno sklicevanje tožnice na prvi odstavek 6. b člena ZST-1. Skladno s citiranim členom se pri plačilu sodne takse prek ponudnika plačilnih storitev šteje, da je taksa plačana v roku, določenem v plačilnem nalogu, če je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča v treh delovnih dneh po izteku tega roka. Vendar ta določba ZST-1 ne varuje zavezancev za plačilo sodne takse, ki so nalog za plačilo sodne takse ponudniku bančnih storitev dali po poteku petnajstdnevnega roka, ampak varuje le taksnega zavezanca, ki je ponudniku plačilnih storitev dal nalog za plačilo pravočasno, torej znotraj roka za plačilo, določenega v plačilnem nalogu, pa je plačilo iz kakršnega koli razloga prispelo na prehodni podračun sodišča šele v roku treh delovnih dni po poteku roka za plačilo.¹ Glede na navedeno je nepomembna pritožbena navedba, da sodišče ni preverilo, kdaj je bilo denarno nakazilo prejeto v dobro podračuna sodišča. Posledično sta neutemeljena pritožbena očitka zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

7Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da okoliščine, za katere tožnica trdi, da so povzročile zamudo roka, ne predstavljajo upravičenega vzroka in zato ni dovoljena vrnitev v prejšnje stanje (116. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).² Zgolj obstoj bolezni namreč še ni zadosten razlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj mora biti izkazano, da je bila bolezen nepredvidljiva in nenadna (tega tožnica niti ni zatrjevala), pri čemer zgolj obstoj zdravniškega potrdila navedenega ne izkazuje.³ Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi pravilno obrazložilo, da bi tožnica ob zadostni skrbnosti lahko poskrbela, da do zamude ne bi prišlo oziroma bi zamudo lahko odvrnila. Tožnica v pritožbi zgolj izpodbija ugotovitev sodišča, da bi plačilo sodne takse lahko opravil njen pooblaščenec. Vendar je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da tožnica ni trdila, da je bila nezmožna komunicirati z drugimi osebami (in ne samo s pooblaščencem), ki bi ji lahko pomagale pri opravilih za pravočasno plačilo sodne takse. Pritožbeno sodišče se z navedenim zaključkom strinja, vse pritožbene navedbe v zvezi s tem pa zavrača kot neutemeljene.

8Po obrazloženem se izkaže, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

9Odločitev o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v zavrnitvi pritožbe.

-------------------------------

¹ Prim. sklep VS RS II Dor 100/2018 s 7. 6. 2018, sklep VSL II Cp 1277/2015 s 4. 6. 2015, sklep VSL II Cp 1746/2015 s 1. 7. 2015.
² Sodišče prve stopnje je, čeprav je zaključilo, da je rok za plačilo sodne takse materialnopravni rok, in zato ni mogoče zahtevati vrnitve v prejšnje stanje, dodatno presojalo tudi upravičenost vzroka za zamudo. Sodna praksa je v zvezi z vprašanjem, ali je rok za plačilo sodne takse materialnopravni ali procesni rok, neenotna. Vendar v obravnavanem primeru stališče, da gre za procesni rok (prim. sklep VSRS III DoR 108/2014 s 17. 2. 2015 in sklep VSL II Cpg 829/2016 s 23. 8. 2016), ne bi privedlo do drugačne odločitve (da je tožnica sodno takso plačala po izteku roka) glede na to, da se je sicer rok za plačilo sodne takse iztekel v soboto, tožnica pa je trdila, da je sodno takso plačala v torek.
³ Galič, A., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list in GV Založba, 2005, stran 490.