VSRS Sodba III Ips 43/2019

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 8.170,00 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe.

1Sodba sodišča prve stopnje je bila v tej zadevi izdana dne 15. 2. 2107, kar je pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E (Uradni list RS 10/2017). Zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E.

2Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja terjatve zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v višini 1.515.715,20 EUR.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta tožeča stranka in stranski intervenient vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vrhovnemu sodišču predlagata, da spremeni sodbi sodišč druge in prve stopnje tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, za primer, da ju razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pa naj jo dodeli v reševanje drugemu stvarno pristojnemu okrožnemu sodišču izven območja pristojnosti Višjega sodišča v Kopru.

5Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 371. člena ZPP). Revizijsko sodišče je torej pri odločanju o reviziji vezano na dejstva, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Tako ugotovljena dejstva, odločilna za odločitev o reviziji, so naslednja:

- Stranski intervenient je v stečajnem postopku, ki je tekel zoper tožnico, dne 15. 2. 2008 le-to kupil kot pravno osebo; kupnino je plačal dne 27. 2. 2008.

- V zemljiški knjigi so bile med premoženjem tožnice vknjižene nepremičnine, za katere se je izkazalo, da kot infrastruktura A. ne sodijo v njeno premoženje, ampak so premoženje tožene stranke, kar je bilo kasneje ugotovljeno tudi s pravnomočno (zamudno) ugotovitveno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru P 98/2013 z dne 6. 5. 2014.¹

- Tožeča stranka je dne 4. 4. 2013 vložila tožbo, s katero od tožene stranke zahteva odškodnino v višini vrednosti v prejšnji alineji navedenih nepremičnin, katerih vrednost je bila vključena v ceno, ki jo je plačal stranski intervenient za tožečo stranko kot pravno osebo.

- Stranski intervenient je vtoževano terjatev cediral tožeči stranki.

8Prevzemnik terjatve ima nasproti dolžniku enake pravice, kot jih je imel do odstopa nasproti njemu odstopnik (prvi odstavek 421. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Proti njemu tako uveljavlja isto terjatev, kot jo je imel odstopnik. Če je terjatev zastarala za odstopnika, je zastarana tudi za prevzemnika.

9Ni sporno, da tožeča stranka v tem sporu uveljavlja terjatev za plačilo odškodnine. Z določbo prvega odstavka 352. člena OZ taka terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in njenega povzročitelja (subjektivni zastaralni rok). Po določbi drugega odstavka 352. člena OZ pa ta terjatev v vsakem primeru zastara v petih letih, odkar je nastala škoda (objektivni zastaralni rok).

10Za ugotovitev, ali je neka terjatev zastarala zaradi poteka objektivnega zastaralnega roka, niso pomembne nobene subjektivne okoliščine (na primer ali oškodovanec ve, da mu je v nekem trenutku nastala škoda in kdo mu jo je povzročil). Petletni objektivni zastaralni rok je pač predpisan v interesu povzročitelja škode, da ne bi bil predolgo v negotovosti glede tega, ali bo moral plačati odškodnino. Za ugotovitev, ali je ta rok potekel, je treba ugotoviti, kdaj je nastala škoda in (v našem primeru) kdaj je bila vložena tožba.

11Revizijsko sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišč prve in druge stopnje, da je škoda v obravnavanem primeru nastala takrat, ko je stranski intervenient plačal kupnino za nakup tožeče stranke kot pravne osebe. To je bilo 27. 2. 2008. Takrat je namreč plačal več, kot se je kasneje izkazalo, da je dobil. Takrat je zato začel teči petletni objektivni zastaralni rok. Tožba, vložena 4. 4. 2013, je bila očitno vložena po izteku tega roka, zato materialno pravo o zastaranju terjatve tožeče stranke ni bilo zmotno uporabljeno, kot to trdita revidenta.

12Stališče revidentov, da je škoda nastala šele 5. 8. 2014, ko je bila tožena stranka na podlagi zamudne sodbe vknjižena v zemljiško knjigo kot lastnica obravnavanih nepremičnin, saj naj bi se šele takrat zmanjšalo premoženje stranskega intervenienta, ni pravilno. To izhaja že iz tega, da je bila takrat izdana ugotovitvena sodba, s katero je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka že od leta 1994 dalje ni bila lastnica teh nepremičnin. Te so torej že takrat prešle v premoženje tožene stranke, samo v zemljiško knjigo to ni bilo vknjiženo.

13Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je pravilna in zakonita že zaradi ugotovitve, da je terjatev tožeče stranke zastarala zaradi izteka objektivnega zastaralnega roka. Zaradi tega se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z ostalimi revizijskimi trditvami o zmotni uporabi materialnega prava, zlasti tistimi o subjektivnem zastaralnem roku. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka prav tako niso bile uveljavljane v zvezi z zastaranjem zaradi poteka objektivnega zastaralnega roka, zato tudi navedb v zvezi z njimi ni bilo treba obravnavati.

14Glede na vse navedeno upoštevni razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

15Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka. Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in v okviru priglašenega stroškovnika ter znašajo za nagrado Državnemu odvetništvu za sestavo odgovora na revizijo 8.150,00 EUR, za pavšalne izdatke pa 20,00 EUR.

¹ S to sodbo je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka postala lastnica teh nepremičnin po določbi 76. člena Zakona o gospodarskih javnih službah, na podlagi sklepa Vlade RS z dne 4. 8. 1994.