VSM Sodba I Cp 272/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 2168/2018 z dne 16. 1. 2018. V II. točki izreka je toženi stranki naložilo plačilo zneska 2.562,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 12. 2017 dalje do plačila. V III. točki je v presežku glede plačila zakonskih zamudnih obresti za čas od dne 13. 1. 2017 do vključno dne 15. 12. 2017 zahtevek zavrnilo. V IV. točki izreka je zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke in v V. točki izreka je naložilo toženi stranki plačilo stroškov tožeče stranke v znesku 794,46 EUR v plačilo.

2Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka). Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da je izpovedba priče B. R., prepričljivejša, saj se dogovora o nakupu in prodaji vozila spominja selektivno, izpovedba G. V., ki je v določenih delih nejasna pa je prepričljivejša. Dokazni postopek je nedvomno pokazal, da je bil med pravdnimi strankami sklenjen pravni posel kupoprodajna pogodba za nakup vozila Peugeot Boxer kakor tudi, da je bila sklenjena kupoprodajna pogodba za odkup vozila Citroen Jumper in da se je vrednost tega vozila poračunala z nakupom vozila Peugeot Boxer in opravljenimi mizarskimi deli. Nikakor pa ni mogoče ugotoviti, da sta bili pravdni stranki dogovorjeni da bo toženka račun, ki ga je ob prodaji vozila izstavila tožnica poravnala z gotovino. V predmetni zadevi je bilo sporno ugotavljanje vrednosti vozil ter mizarskih del glede katerih so bila med pravdnima strankama nasprotja. B. R. je namreč trdil, da je bila vrednost vozila 7.500,00 EUR, priča G. V. pa da je bila vrednost 5.600,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v celoti spregledalo račun št. 6/2017 z dne 20. 8. 2017 iz katerega izhajajo mizarska dela opravljena za tožnico. Prav tako je zmoten zaključek sodišča, da ni mogoče ugotoviti natančne vrednosti odkupnega vozila za katerega je iz pogodbe formalno izhajal znesek 100,00 EUR. Tako toženka kot priča G. V. so izpovedali, da je bila vrednost odkupljenega vozila 3.000,00 EUR oziroma 3.100,00 EUR, priča B. R. katerega je sodišče štelo za prepričljivejšo pa se ni mogel spomniti dogovorjene odkupne vrednosti. Spomnil se je zgolj tega, da v pogodbi navedena vrednost ni prava. Vrednost vozila pa za predmetni postopek tudi ni relevantna. Tožnica je namreč vtoževala račun za znesek 2.562,00 EUR, toženka pa je plačilu ugovarjala z računom za opravljena mizarska dela v višini 7.371,78 EUR. Zaključek sodišča prve stopnje glede izključitve pobota je materialnopravno zmoten. Prodajno pogodbo za nakup vozila, za odkup vozila in naročilo za mizarske storitve je namreč potrebno obravnavati kot sočasen dogovor, ki tvori ekonomsko celoto, pri tem pa so sodelovale tako pravdne stranke kot tudi G. V. in L. M.. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, vse s stroškovno posledico.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

5Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnica zahteva plačilo kupnine v višini 2.562,00 EUR za avtomobil znamke Peugeot Boxer, ki ga je pri tožnici kupila toženka in ga tudi prevzela, računa pa kljub opominu ni plačala. Toženka plačilu nasprotuje, saj bi celotno plačilo naj bilo opravljeno z izdelavo in montažo vrat, zato je obveznost pobotala, prav tako je bilo v odkup vzeto vozilo toženke.

6Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da so pravdne stranke med seboj urejale pravni posel „po domače“ in so enačile poslovno in zasebno poslovanje. V pritožbenem postopku več ni sporno, da je toženka pasivno legitimirana. Za pritožbo je sporno, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo v pobot uveljavljenega računa št. 6/2017 družbe S. d.o.o. za opravljeno izdelavo in montažo mizarskih del v višini 7.371,78 EUR izstavljen L. M.. Prav tako je za toženko sporno, ker je sodišče v dokazni oceni večjo verodostojnost poklonilo priči B. R. glede načina poplačila kupnine za vozilo Peugeot Boxer in glede ugotovljene vrednosti prodanega ter v račun vzetega vozila.

7Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ima sodba sodišča prve stopnje izčrpne in razumljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da jo je mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je ob uporabi metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP pravno relevantno dejansko stanje v zadevi v celoti in pravilno razjasnilo (8. in 9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in ga sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju povzema kot pravilnega. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je med pravdnima strankama bil dogovor, da se bo račun v višini 2.562,00 EUR kot je bil toženki tudi izstavljen poplačal z gotovino upoštevaje vrednost prodanega vozila kot tudi vrednost odkupljenega vozila. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, tako vrednost prodanega vozila, kot tudi, da pri slednjem ni bilo ugotovljenih napak, zaradi katerih bi slednje bilo že ob nakupu manj vrednost, kot tudi vrednost kupljenega oz. v račun vzetega vozila in na podlagi slednjega zaključilo, da sedaj vtoževani znesek predstavlja prav razliko med vrednostjo obeh vozil, ki se jo je toženka zavezala plačati tožnici.

8Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zaključilo da do pobota oz. kompenzacije z deli, ki jih je opravila družba S. d.o.o. (dela je opravljal G. V.) za L. M. (zakonito zastopnico tožnice) ni prišlo, niti takšen pobot v predmetnem postopku ni mogoč (14. do 17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Da je slednjemu dejansko tako izhaja iz dejstva, da je račun izstavila družba, ki ni stranka tega postopka, dolžnica po predmetnem računu pa je L. M. (zoper slednjo družba S. d.o.o. vodi pravdni postopek, zaradi neplačila računa 6/2017, katerega toženka uveljavlja v pobot v predmetnem postopku), s tem pa v predmetnem postopku dejansko ni bilo pogojev za pobot v skladu s 311. členom Obligacijskega zakonika - OZ¹, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve.

9Zmotno namreč meni pritožba, da je potrebno prodajno pogodbo, pogodbo za odkup vozila in naročilo za mizarske storitve obravnavati kot ekonomsko celoto. Toženka namreč spregleda, da so v posameznih poslih sodelovale različne, tako pravne kot tudi fizične osebe in zato pobot terjatev ni mogoč. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je prvostopenjska odločitev tudi materialnopravno pravilna. S tem pa se izkaže, da je terjatev tožnice do toženke glede plačila vozila Peugeot Boxer v višini 2.562,00 EUR utemeljena, zato je sodišče druge stopnje pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).

¹ 311. člen OZ: Dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli.