VSL Sodba I Cpg 446/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka in mora v roku 15 dni plačati nadaljnje pravdne stroške tožene stranke v višini 466,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: I) razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine VL 32326/2016 z dne 13. 4. 2016 še v I. in III. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo; II) tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne njene nadaljnje pravdne stroške v višini 1.103,74 EUR s pripadki.

2Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

Nesporna dejstva

5Tožeča stranka je bila v Podizvajalski pogodbi št. 05-15/03 za izvedbo gradbenih del pri gradnji objekta z oskrbovanimi stanovanji z dne 20. 4. 2015 (v nadaljevanju: Podizvajalska pogodba) podizvajalec, tožena stranka naročnik. Pogodbena vrednost gradbenih del je znašala 40.218,08 EUR. Ta pogodba je bila na strani naročnika prevzeta s strani družbe P., d. o. o. Ni pa bila na družbo P., d. o. o., prenesena dodatna pogodba, s katero se je tožeča stranka zavezala za toženo stranko opraviti dodatna dela, tj. izdelavo parne zapore in šivov estriha. Za ta dodatna dela je tožena stranka tožeči stranki izdala naročilnico št. 61/2015 z dne 30. 11. 2015. F. K., ki je bil pri tožeči stranki pooblaščen za vodenje projekta, je 4. 1. 2016 na toženo stranko naslovil dopis, s katerim je odstopil od pogodbe. Ta zajema tako odstop od Podizvajalske pogodbe kot tudi odstop od dodatnih del, ki jih je tožena stranka naročila z naročilnico št. 61/2015.

6Predmet spora je plačilo dodatnih del po naročilnici št. 61/2015. Bistveno vprašanje je, ali je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je tožeča stranka z izjavo o odstopu od pogodbe dejansko odstopila od pogodbe, zato tožena stranka ni zavezana k plačilu dodatnih del po naročilnici. Sporno vprašanje je, ali ta odstop od pogodbe učinkuje, torej ali zavezuje tožečo stranko.

Presoja utemeljenosti pritožbe

7Ni utemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb postopka (kršitev 8. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), ker naj ne bi opravilo metodološke ocene izvedenih dokazov. Iz obrazložitve sodbe je jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na posamezne pomembne listine, izpovedbe prič in zakonitega zastopnika tožene stranke. S tem je dalo tudi svojo oceno izvedenih dokazov in upoštevajoč uspeh celotnega dokaznega postopka v smislu 8. člena ZPP povedalo, katera dejstva je štelo za dokazana in katera ne. Tudi ni podan zatrjevan pritožbeni razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ga je pritožnica zatrjevala v zvezi s pričo S. M., sicer pravnim svetovalcem tožeče stranke v tem obdobju. Ne drži, da sodišče prve stopnje odločitve, da te priče pri odločitvi ne bo upoštevalo, ni obrazložilo. Temu je namenilo samostojno točko v obrazložitvi (razlogi v 19. točki obrazložitve). Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, je bistvo odločitve v učinkovanju odstopne izjave F. K. in bi bila ta priča pomembna kvečjemu glede sestanka 14. 1. 2016, ko pa, in to je izključno pomembno, tožena stranka veljavnosti naročilnice ni ponovno potrdila, celo več, izrecno se je branila, da bi ta naročilnica še veljala.

8Pritožnica se trudi prepričati višje sodišče, da F. K. posebnega pooblastila za odstop od pogodbe ni imel, kar višje sodišče ne sprejema. Že na tem mestu višje sodišče opozarja, da vprašanje, ali je F. K. učinkovito odstopil od pogodbe glede dodatnih del iz naročilnice, ni vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, ker dejstvo, da je odstopno izjavo naslovil na toženo stranko, ta pa jo je sprejela, ni sporno. Jedro spora je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava – ali tak odstop tožečo stranko zavezuje.

9Kot je pravilno povzelo vsebino izpovedbe pričanja F. K. že sodišče prve stopnje, na to pa tudi pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na pritožbo, je F. K., ki je bil po pogodbi izrecno pooblaščen za zastopanje tožeče stranke v zvezi z izvedbo pogodbe (10.1 člen Pogodbe), o odstopu obvestil upravo svoje družbe, tj. njenega zakonitega zastopnika takoj po odposlanem odstopu. Na zakonitem zastopniku tožeče stranke je bilo, da bi v primeru, če se z odstopom ni strinjal, o tem takoj obvestil toženo stranko, ne pa da je v nadaljnji fazi celo prišlo do pogajanj, kako rešiti nastalo situacijo. V teh pogajanjih je prišlo do prevzema pogodbe in je na stran naročnika v Podizvajalsko pogodbo vstopila P., d. o. o., sicer poleg tožene stranke ena od treh članov konzorcija izvajalcev iz gradbene pogodbe. Da bi tožena stranka kasneje izrecno privolila v sklenitev pogodbe oziroma nadaljevanje pogodbe za dodatna dela iz naročilnice, tožeča stranka niti ni zatrjevala.

10Tudi če temu ne bi bilo tako in bi F. K. z odpovedjo prekoračil pooblastila (72. člen Obligacijskega zakonika – OZ), višje sodišče v nasprotju s pritožbo meni, da je nadaljnji tek dogodkov jasno pokazal, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke tako dejanje F. K. potrdil. Ni namreč razumno, da bi tožeča stranka, če bi štela, da je zavezanka iz Podizvajalske pogodbe še vedno tožena stranka, s P., d. o. o., dogovorila, da vstopi v Podizvajalsko pogodbo namesto naročnika. Tako ravnanje bi bilo povsem nesmiselno, če bi zakoniti zastopnik tožeče stranke še vedno štel, da je po pogodbi zavezana k plačilu in izpolnitvi obveznosti tožena stranka. Če tožeča stranka odstop F. K. sprejema za veljavnega za Podizvajalsko pogodbo, tega po mnenju višjega sodišča ne more ločiti od pogodbe za dodatna dela. Poleg tega je dokazni postopek pokazal, da se je tožeča stranka hotela zaradi insolventnosti tožene stranke rešiti iz pogodbenega razmerja z neplačevito stranko. Nelogično bi bilo, da bi tožeča stranka vztrajala pri izpolnitvi obveznosti za dodatna dela v razmerju do tožene stranke, ko pa se je zaradi dejstva njene insolventnosti skušala rešiti iz nastale situacije (neplačevitosti tožene stranke) tako, da je prišlo do prevzema pogodbene obveznosti s strani tretje osebe na strani naročnika. Pri vsem pa ni nepomembno, da dodatna dela niso bila neznatna. Znašala so četrtino obveznosti iz Podizvajalske pogodbe, ta pa je bila za tožečo stranko pomembna, kot navaja sama.

11Pritožnica navaja, da je jasno, da ni prišlo do odstopa do pogodbe, saj kako bi sicer P., d. o. o., prevzela tako, tj. razvezano pogodbo. Tega višje sodišče ne sprejema. P., d. o. o., je bila ena od dveh preostalih družb iz konzorcija izvajalcev v gradbeni pogodbi, zato (da bi zagotovila pravilno izpolnjevanje svojih obveznosti iz te pogodbe) je tudi prevzela pogodbo na strani naročnika. Ali bi sklenila novo pogodbo ali je enostavno prevzela že obstoječe pogodbeno razmerje iz Podizvajalske pogodbe, ne more biti odločilnega za presojo učinkovanja odstopne izjave.

12Dokazni postopek je pokazal, da P., d. o. o., obveznosti za dodatna dela ni hotela prevzeti, ker jih ne bi dobila plačanih, saj je naročnik iz gradbene pogodbe ta dela štel za pogodbena dela po gradbeni pogodbi. Dodatna dela je tožeča stranka nato, tj. po odstopu od pogodbe tudi izvedla, ker sicer ni bilo mogoče zaključiti del iz Podizvajalske pogodbe, ki jo je takrat že prevzela P., d. o. o. Dokazni postopek je pokazal, da bi neizvedba teh del za tožečo stranko predstavljala prevelik rizik v odnosu do obveznosti iz Podizvajalske pogodbe. To je glavni razlog, da je tožeča stranka dodatna dela opravila.

13Da je tudi tožeča stranka takrat štela, da tožena stranka ni zavezanka za plačilo dodatnih del, tudi po prepričanju višjega sodišča kaže to, da je tožeča stranka ta dela dala v potrditev takratnemu nadzornemu organu in ne toženi stranki, kar je izpovedala tudi priča F. K., ki je povedal, da se je zavedal, da bi moral dati dela v potrditev toženi stranki, ker pa so bila dela sporna, jih je dal nadzorniku. Tu se pritožba neutemeljeno sklicuje na točko 4.2 Podizvajalske pogodbe, ki resda določa, da se opravljena dela dajo v potrditev nadzornemu organu, vendar pritožba izpusti tisti del pogodbe, ki določa, da to naredi podizvajalec preko naročnika, ki je bila po Podizvajalski pogodbi in pogodbi za dodatna dela tožena stranka.

14Sodišče prve stopnje je zahtevek preizkusilo še na pravni podlagi iz drugega odstavka 111. člena OZ (vrnitveni zahtevek) in ugotovilo, da zahtevka ni mogoče utemeljiti niti na tej podlagi. Pritožnica v tem delu razloge sodbe sodišče prve stopnje napada le iz razloga, ker naj bi bila zmotna že sama ugotovitev o odstopu od pogodbe.

15Glede na čas oprave dodatnih del in na zgoraj ugotovljeno dejstvo odstopa od pogodbe, se višje sodišče z razlogi sodišča prve stopnje (razlogi v 16. do 18. točki obrazložitve) v celoti strinja in jih po nepotrebnem ne ponavlja.

16Višje sodišče je odgovorilo na tiste pritožbene trditve, za katere je presodilo, da so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17Pritožnica krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Na isti podlagi je dolžna plačati stroške nasprotne stranke, ki jih je višje sodišče odmerilo po stroškovniku na list. št. 166. Ker je ta skladen z Odvetniško tarifo, širša obrazložitev stroškovne odločitve ni potrebna.