VSL Sodba I Cpg 88/2019

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati znesek 23.024,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2015 dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.592,00 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo 23.024,36 EUR s pripadki. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

2Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovljen postopek.

3Pritožba je utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da med strankama ni sporno, da je tožeča stranka imela sklenjeno pri toženi stranki zavarovanje škode na steklih, svetlobnih telesih in ogledalih avtobusa v obliki avtomobilskega kaska za dodatna kritja (D1 in D2). Prav tako ni sporno, da je 21. 12. 2014 avtobus zgorel, zato tožena stranka izrecno priznava temelj uveljavljane terjatve. Med strankama je sporna višina zavarovalnine, do katere je tožeča stranka na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe upravičena v zvezi z dodatnim kasko zavarovanjem.

5Stekla, svetlobna telesa in ogledala avtobusa so bila zavarovana v okviru zavarovanja dodatnega zavarovalnega kritja avtomobilskega kaska v skladu s Splošnimi pogoji za kasko zavarovanje vozil ... (Priloga A12, v nadaljevanju: Splošni pogoji).

6Višje sodišče soglaša s pritožbo, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da se za ugotavljanje višine škode v konkretni situaciji uporablja 25. člen Splošnih pogojev. Pri dodatnih zavarovalnih kritjih (D - kritja, 3. člen Splošnih pogojev) je uporaba navedene določbe izključena, saj v teh primerih Splošni pogoji določajo, da se stroški, ki nastanejo zaradi razbitja ali poškodovanja v vozilo vgrajenega stekla in zunanjih svetlobnih teles in vzvratnih ogledal, povrnejo na podlagi računa popravila.

7Kot navaja pritožba, na to kaže tudi višina premije za te rizike: tožeča stranka trdi, da je za uveljavljane rizike plačala skupno 2.174,00 EUR premije, po oceni tožene stranke pa naj bi celotna zavarovalnina, do katere je tožeča stranka upravičena, znašala ob uničenju vseh stekel in svetlobnih teles in ogledal 6.100,00 EUR. Po tem stališču bi tako premijska stopnja za zavarovanje stekel in luči znašala več kot 40 %, kar (ekonomsko) ne more biti smiselno. Res ni videti (razumnega) razloga, da bi kdo za zavarovanje predmeta, za katerega lahko ob totalnem uničenju dobi (le) 2.847,00 EUR (kolikor je izračunalo sodišče prve stopnje), plačal 2.147,00 EUR zavarovalne premije (sploh ob upoštevanju dejstva, da običajno ne pride do uničenja vseh stekel).

8Utemeljena je pritožbena navedba, da amortizacije pri izračunu vtoževane zavarovalnine ni mogoče upoštevati, saj bi bilo to v nasprotju z načinom izračuna, ki je določen v 2. in 3. točki 3. člena Splošnih pogojev, ki izrecno določata (le), da se nastali stroški povrnejo na podlagi računa popravila, ni pa navedeno, da bi se pri tem (na kakršenkoli način) upoštevala amortizacija.

9Če bi tožena stranka pri sklepanju zavarovanja za dodatna kritja (kot je v tej zadevi) škodo želela obračunavati na način, kot ga zatrjuje, bi to morala zapisati v zavarovalno polico ali Splošne pogoje, česar pa ni storila.

10Kot je pravilno opozarjala tožeča stranka, ne drži trditev tožene stranke, da naj bi stroški popravila presegali vrednost vozila pred škodnim dogodkom. V 25. členu Splošnih pogojev je namreč navedeno le, da zgornja meja obveznosti zavarovalnice ne more presegati osnove za obračun premije, ki je označena na polici (zavarovalna vsota, ki je v tem primeru 250.000,00 EUR). Vrednost avtobusa pred nezgodo zato ni relevantna za odločitev v tem sporu.

11Tožeča stranka je v utemeljitev višine tožbenega zahtevka predložila predračun za uničena stekla, svetlobna telesa in ogledala v znesku 34.734,86 EUR, ki ga je izdelal pooblaščeni prodajalec. Ker delov ni kupila (in zato plačala DDV), njen zahtevek znaša 28.471,00 EUR.

12Tožena stranka je najprej nasprotovala (le) stališču tožeče stranke, da je upravičena do vtoževanega zneska s trditvijo, da je potrebno zavarovalnino obračunati po 25. členu Splošnih pogojev. Šele v ponovljenem postopku pa je trdila, da tožeča stranka (ob sklicevanju na določbo Splošnih pogojev, ki določa, da se stroški povrnejo na podlagi računa popravila) ni predložila računa popravila, saj uničenih predmetov ni nadomestila in tudi ne popravljala. Višje sodišče ugotavlja, da je glede na določbo drugega odstavka 362. člena ZPP ta navedba prepozna in je zato ni mogoče upoštevati.

13Ne glede na to pa višje sodišče pritrjuje pritožbi, da je stekla, svetlobna telesa in zunanja ogledala tožena stranka sprejela v zavarovanje za „stroške popravila“, to pa pomeni, da mora v primeru njihovega uničenja plačati njihovo zamenjavo (oziroma ekvivalent takšne menjave). Tožena stranka zgolj zaradi nepredložitve ustreznega računa za popravilo svetlobnih teles in ogledal namreč ne more zavrniti izplačila zavarovalnine, med drugim tudi zato, ker je delno (brez predloženega računa) že plačala škodo.

14Višje sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka višino škode s predloženim predračunom dokazala, saj tožena stranka posameznim postavkam v predračunu ni nasprotovala, prav tako tudi ni trdila, da bi bili stroški v primeru (izvedenega) popravila drugačni.

15Nabavna vrednost novih stekel, svetlobnih teles in ogledal izhaja iz ponudbe družbe M., d. o. o. (priloga A 8), in znaša (brez DDV) 28.471,20 EUR. Ker je tožena stranka tožeči stranki že izplačala znesek 6.125,00 EUR (za ta znesek pa je bil tožbeni zahtevek že pravnomočno zavrnjen), je višje sodišče tožeči strani prisodilo znesek 23.024,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2015 do plačila.

16Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo (ki ga v tem primeru predstavljajo Splošni pogoji), je na podlagi 5. točke 358. člena ZPP pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo.

17V skladu z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP mora višje sodišče v primeru, ko spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odločiti tudi o stroških vsega postopka. Po spremembi izpodbijane sodbe je tožeča stranka tako v postopku uspela z 80,08 % tožbenega zahtevka, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti sorazmerni del priznanih stroškov v znesku 1.592,00 EUR.

18Stroške je sodišče obračunalo v skladu s taksno in odvetniško tarifo, tožena stranka pa jih je dolžna plačati v roku 15 dni, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka izpolnitvenega roka dalje (378. člen Obligacijskega zakonika).